Jedro

Sporno stanovanje se je v začetku dograditve nahajalo v IV. zaključni gradbeni fazi, vlaganja pa v celoti gledano ne presegajo 10 % vrednosti. Polovica navedenih vlaganj, ki predstavljajo tožnikov prispevek k dograditvi, znaša torej 4,73 %. Ne glede na morebitni pomislek, po katerem zapisani odstotek ni neznaten, pa dejanske ugotovitve zavrnitev stvarnopravnega zahtevka utemeljujejo tudi z ugotovitvami, da navedena vlaganja niso predstavljala spremembe substance stvari: podarjeno stanovanje je bilo namreč že v taki zaključni gradbeni fazi, da končna vlaganja pravdnih strank niso mogla imeti stvarnopravnih učinkov, ker substance stvari niso v ničemer spremenila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank ? nepremičnin, vpisanih v vl. št. 143 s parc. št. 656/8 k.o. .. na ime toženke, in da je delež vsake pravdne stranke na navedenem skupnem premoženju polovičen, zaradi česar tožnikov delež predstavlja ? od celote. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku, ker je neupravičeno obogatena zaradi njegovih vlaganj, izplačati znesek 37.252,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in v izreku o podrejenem tožbenem zahtevku sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 35.568,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 dalje. V preostalem delu je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik M. M. vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovljeno sojenje. Meni, da je v sodbah nižjih sodišč odločeno v nasprotju z listinami in rezultati dokazovanja in da bi pravilna presoja dokazov mogla pripeljati le do ugotovitve o stvarnopravnih učinkih, torej do priznanja tožnikovega solastniškega deleža na sporni nepremičnini. Stališče, po katerem tožnik ni podal bistvenih navedb, ki bi mogle podpirati njegov zahtevek, je zmotno. Če bi temu res bilo tako, bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v skladu z določbo 108. člena ZPP pozvati, da svoje navedbe dopolni. Tožnikov pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka stvarnopravne narave ni jasna, je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zelo pavšalno zavrnilo. V okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava revident tudi zatrjuje, da ni res, da dohodka gostilne, ki je rezultat skupnega dela pravdnih strank, ni mogoče šteti v skupno premoženje. Pri ocenjevanju vlaganj je bilo izvedencu naloženo, naj stanje iz leta 1972 oceni po cenah iz leta 2005, namesto da bi ocenil vrednost objekta po stanju v letu 1972 ter nato vrednost v letu 2005 oziroma 1990, ko je zakonska skupnost razpadla. Napaka pri metodologiji ocenjevanja je torej privedla do napačnih presoj stvarnopravne narave.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Predmet obravnave v tej zadevi je tožnikov zahtevek, ki se nanaša na skupno premoženje pravdnih strank v Š. Gre za stanovanje v stanovanjski hiši, ki ga je toženki že v letu 1973 (pravdni stranki sta zakonsko zvezo sklenili leta 1971) podaril njen oče v nedokončanem stanju, pravdni stranki pa sta ga skupaj dogradili in v njem skupaj živeli do leta 1990, ko je toženka družinsko skupnost zapustila. Po darilni pogodbi je toženka postala do polovice solastnica celotne nepremičnine (stavbe), v kateri je stanovanje, solastnica do druge polovice pa je po smrti toženkinega očeta postala vdova, njena mati. Ta je polovico svojega deleža podarila tožniku, drugo polovico pa hčeri pravdnih strank. Tožnik sedaj s tožbo uveljavlja, da je zaradi vlaganj postal solastnik do ? toženkinega solastnega deleža, podrejeno pa uveljavlja izplačilo vrednosti vlaganj iz naslova neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku odločilo tako, da je tožnikov zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi omenjena polovica sporne nepremičnine in da je delež tožnika na tej polovici polovičen, zavrnilo. Zavrnilo je torej zahtevek, ki je stvarnopravne narave in s katerim tožnik na spornem delu nepremičnine uveljavlja svojo lastninsko pravico. Revizija v tej smeri izpodbijani sodbi očita, da je odločitev sprejeta v nasprotju z listinami in rezultati dokazovanja, pravilna presoja na podlagi teh dokazov pa bi mogla pripeljati le do ugotovitve o stvarnopravnih učinkih. Revizijski očitek je torej podan tudi v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa procesnih kršitev izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za opisano pravno presojo, niti ni mogoče utemeljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), sprejeta presoja pravne narave, ki zavrača utemeljenost stvarnopravnega zahtevka, pa je pravilna. Ugotovljeno je, da se je sporno stanovanje v začetku dograditve nahajalo v IV. zaključni gradbeni fazi in da vlaganja v celoti gledano ne presegajo 10 % (9,475 %). Polovica navedenih vlaganj, ki predstavljajo tožnikov prispevek k dograditvi, znaša torej 4,73 %. Ne glede na morebitni pomislek, po katerem zapisani odstotek ni neznaten, pa dejanske ugotovitve zavrnitev stvarnopravnega zahtevka utemeljujejo tudi z ugotovitvami, da navedena vlaganja niso predstavljala spremembe substance stvari: podarjeno stanovanje je bilo namreč že v taki zaključni gradbeni fazi, da končna vlaganja pravdnih strank niso mogla imeti stvarnopravnih učinkov, ker substance stvari niso v ničemer spremenila.

V tem okviru je sodišče druge stopnje tudi glede adaptacije gostinskega lokala utemeljeno opozorilo na jasne razloge sodbe sodišča prve stopnje na njeni četrti in peti strani. Dokazna presoja, ki se nanaša na navedeni obseg vlaganj, je zavrnila tožnikovo trditev, da sta pravdni stranki z lastnimi sredstvi in delom adaptirali gostinski lokal, zaradi česar povečanja vrednosti lokala ni bilo mogoče upoštevati. Revizija v tej smeri izpodbijani sodbi sicer očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP, vendar neutemeljeno. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Materialnega procesnega vodstva, na katerega se sklicuje revizija, ni mogoče upoštevati v tako širokem obsegu, da bi moralo sodišče opozarjati stranko, naj določno navede, na katera dejstva opira svoje zahtevke in naj predlaga dokaze, ki bi te zahtevke podprli. V tem okviru revizija skuša uveljaviti nasprotujočo si logiko: ker izpodbijana sodba trdi, da tožnik „vlaganj ni uspel dokazati“, potem sodišče ne bi moglo ocenjevati „kdo in kdaj je ta ista vlaganja opravil“. Pomanjkljiva trditvena in z dokazi (ne)podprta podlaga (prvi odstavek 7. člena ZPP) ima lahko za posledico procesno in materialnopravno sodno presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Revizijski očitek napake pri metodologiji ocenjevanja vlaganj je delno tudi pravne narave. Kolikor gre za dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na posamezne postavke vlaganj, jo zadevajo posledice iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, sicer pa so trditve o nepravilno izbrani metodologiji ocenjevanja pravno neutemeljene. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo stališče tožeče stranke, po katerem bi moral izvedenec stanje v letu 1972 ceniti po tedanji vrednosti. Sporna nepremičnina je bila ocenjevana po stanju v letu 1972 in v maju 1990, oboje pa po istih izhodiščnih cenah iz junija 2005 in še na dan izdelave izvedenskega mnenja. Med postopkom na prvi stopnji tožnik takšnemu načinu ni posebej ugovarjal. V tem obsegu ni jasna revizijska misel, po kateri bi moral izvedenec „oceniti vrednost objekta v letu 1972 ter nato vrednost v letu 2005 oziroma 1990, ko je zakonska skupnost razpadla“.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih kršitev in nepravilnosti, zaradi česar je bilo treba revizijo v skladu z določbo 278. člena ZPP zavrniti.