Jedro

V primeru razveljavitve sklepa o priporu je o njem potrebno ponovno odločiti in obdolžencu vročiti pisno obrazloženo odločbo v roku 24-ih ur, kot to določa drugi odstavek 20. člena Ustave RS. Senat odločitve ni izdal v roku 24-ih ur od prejema spisov. Vendar pa ugotovljena nepravilnost na samo izpodbijano odločitev nima vpliva, saj je bil obdolžencem pripor prvotno podaljšan in ni bil odpravljen, sodišče druge stopnje pa v konkretnem primeru presoja le, ali je odločitev o podaljšanju pripora pravilna. Sama okoliščina, da je bil pripor nekaj dni nezakonit ne terja odprave pripora kot to zmotno meni zagovornik, saj se sme pripor tudi v primeru, ko je bil že odpravljen, ponovno odrediti. To pomeni, da tudi, če bi bili obdolženci po poteku 24-ih ur, ko bi moralo sodišče ponovno odločiti o priporu, izpuščeni na prostost, bi pripor zoper njih še vedno lahko bil ponovno odrejen.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženih D. L., R. L. in S. M. se kot neutemeljene zavrnejo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom obdolženim R. L., D. L. in S. M. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo še po vložitvi obtožbe.

2. Zoper sklep se pritožujejo navedeni obdolženci po svojih zagovornikih. Zagovornik obdolženega S. M. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 20. ter 22. člena Ustave R Slovenije s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. obdolžencu pripor odpravi podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom, kolikor pa temu ne bo sledilo naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Zagovornik obdolženega D. L. pritožbo smiselno vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu pripor odpravi oz. nadomesti s hišnim priporom.

4. Zagovorniki obdolženega R. L. pritožbo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišču druge stopnje pa predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oz. ga nadomesti z hišnim priporom, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Na pritožbi zagovornikov obdolženega S. M. in D. L. je odgovorila okrožna državna tožilka svetnica D. Š. in sodišču druge stopnje predlagala, da ju kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Zagovornika obdolženega S. M. in D. L. uvodoma izpostavljata kršitev 20. člena Ustave RS, saj sodišče po razveljavitvi prejšnjega sklepa o priporu ni odločilo v roku 24 ur po prejemu spisa, temveč očitno šele po treh dnevih, ko je obramba prejela pisni odpravek izpodbijanega sklepa. S tem je bilo nezakonito poseženo v osebno svobodo obdolžencev, zagovornik obdolženega M. pa sodišču druge stopnje tudi predlaga, da opravi ustrezne preverke in pridobi pisne izjave članov prvostopenjskega senata o tem, kdaj je bila seja opravljena ter nato te listine dostavi obrambi v vednost. 8. Povzeti očitki so po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeni. Da je potrebno v primeru razveljavitve sklepa o priporu, o njem ponovno odločiti in obdolžencu vročiti pisno obrazloženo odločbo v roku 24-ih ur, kot to določa drugi odstavek 20. člena Ustave RS, se je sodna praksa že izrekla (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 220/2001 z dne 13.7.2001). Drugo vprašanje seveda je, ali je to določbo moč dosledno upoštevati tudi v tistih primerih, ko gre za obsežne in zapletene zadeve, upoštevajoč ob tem vse standarde, kot se zahtevajo pri obrazložitvi priporne odločbe. Dejstvo torej je, da je sodišče prve stopnje spise v zadevi po razveljavitvi sklepa o priporu z dne 1.12.2017, prejelo 15.12.2017, nakar je predsednik senata še istega dne zadevo dostavil v reševanje zunajobravnavnemu senatu, ki je o podaljšanju pripora odločal 15.12.2017, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa. Gotovo pa je, da senat odločitve ni izdal v roku 24-ih ur od prejema spisov, saj je iz uradnega zaznamka, ki se nahaja na pisnem odpravku sklepa (list. št. 1912) razvidno, da je bil sklep prejet v kazensko pisarno 19.12.2017, istega dne pa je bila tudi izdana in izvršena odredba o vročitvi sklepa strankam, kar enako izhaja tudi iz elektronskega vpisnika. Glede na navedena dejstva tako ni bilo potrebe, da bi sodišče druge stopnje pridobilo pisne izjave članov senata o tem, kdaj je senat zasedal. To namreč izhaja iz samega sklepa, ker pa je bil 15.12.2017 petek, je očitno, da je bil pisni odpravek izdelan šele 18. ali 19.12.2017. Pravočasnost odločanja pa je pravzaprav nebistvena spričo tega, da odločba v roku 24-ih ur ni bila vročena obdolžencem in so zato morebitne predlagane poizvedbe nepotrebne, brez pravne podlage pa je tudi zahteva, da bi se tako pridobljena dokazila in listine, dostavile v vednost obrambi obdolženega M.. Vendar pa ugotovljena nepravilnost na samo izpodbijano odločitev nima vpliva, saj je bil obdolžencem pripor prvotno podaljšan in ni bil odpravljen, sodišče druge stopnje pa v konkretnem primeru presoja le, ali je odločitev o podaljšanju pripora pravilna. Sama okoliščina, da je bil pripor nekaj dni nezakonit ne terja odprave pripora kot to zmotno meni zagovornik obdolženega D. L., saj se sme pripor tudi v primeru, ko je bil že odpravljen, ponovno odrediti. To pomeni, da tudi, če bi bili obdolženci po poteku 24-ih ur, ko bi moralo sodišče ponovno odločiti o priporu, izpuščeni na prostost, bi pripor zoper njih še vedno lahko bil ponovno odrejen zaradi česar navedena nepravilnost, kot obrazloženo, ni odločilna za odločanje o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi. Zato se je v nadaljevanju potrebno opredeliti glede ostalih pritožbenih navedb vseh treh pritožnikov.

9. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencih izpolnjeni vsi pogoji za podaljšanje pripora po vloženi obtožbi. Pravilno je namreč ugotovilo, da je pri vseh treh podan utemeljen sum storitve očitanih jim kaznivih dejanj kakor tudi okoliščine, ki opravičujejo nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj kar vse je v izpodbijanem sklepu podrobno in za vsakega obdolženca posebej tudi prepričljivo obrazložilo. Zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa ter glede pritožb izpostavlja sledeče. K pritožbi zagovornika obdolženega S. M.:

10. Obdolženčev zagovornik izpodbijanem sklepu očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede navedbe sodišča prve stopnje, da na ponovitveno nevarnost obdolženca kaže tudi velika kriminalna količina, ki se temu obdolžencu očita. Ta trditev pa je po mnenju pritožnika v nasprotju s spisovnimi podatki, kolikor se nanašajo na obdolženemu M. očitano dejanje pod točko 1 do 5/III obtožbe, saj očitki ne temeljijo na nobenem dokazu, temveč zgolj na domnevah. Čeprav zagovornik v nadaljevanju svoje stališče o nedokazanosti očitka, ki je enako tistemu v podanem ugovoru zoper obtožbo, podrobneje obrazloži, pa istočasno navaja tudi, da obstoja utemeljenega suma ne izpodbija. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri oceni kriminalne količine in s tem povezane vztrajnosti obdolženca očitno izhajalo iz kriminalne količine dejanj, kot je ta navedena v obtožbi pri čemer konkretnih listin, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum storitve posameznih dejanj po obtožbi, ni konkretiziralo, je jasno, da zatrjevano nasprotje v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podano. Nestrinjanje z dokazno oceno, ki je v obtožbi glede tega obdolženca podana na straneh 28 do 30 obtožbe, po vsebini pomeni izpodbijanje utemeljenega suma, kar pa pritožba, kot rečeno, sama zanika. Zato pritožbene navedbe v navedeni smeri niso utemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je podrobno in prepričljivo obrazložilo okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo o ponovitveni nevarnosti obdolženca in o neogibnosti podaljšanja pripora, zaradi česar ne drži nasprotna pritožbena navedba, da je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbena razlaga, da je obdolženčevo premoženjsko stanje takšno, da mu omogoča povprečni življenjski standard zaradi česar na tej podlagi ni moč zaključevati o ponovitveni nevarnosti, se namreč nanaša le na eno okoliščino, na podlagi katere je moč sklepati o kriminalni dejavnosti obdolženca, spregleda pa pritožba še ostala dejstva in okoliščine, ki so navedene v 3. in 4. točki izpodbijanega sklepa in ki tudi po oceni pritožbenega sodišča narekujejo sklep, da bi obdolženec na prostosti s tovrstnimi kaznivimi dejanji ponavljal. Čeprav pritožba povzema ustavnopravna stališča, ki so se glede pripora in tudi obrazložitve sodnih odločb nasploh izoblikovale v praksi, pa pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati. Ne drži namreč, da ni podano sorazmerje med priporom kot posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo življenja ljudi, ki bi bilo ogroženo z obdolženčevim ponavljanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Glede na težo in kriminalno količino obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki se nanaša na relativno kratko časovno obdobje ter stopnjo ponovitvene nevarnosti pri njem, kot je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložena, se je potrebno strinjati tudi z nadaljnjim zaključkom, da morebitni milejši ukrep hišnega pripora ponovitvene nevarnosti ne bi odpravil. Taka ocena sodišča pa je povsem realna in konkretna zaradi česar ne drži, da je ostala zgolj na pavšalni ravni, kot trdi pritožba.

K pritožbi zagovornika obdolženega D. L.:

12. Ne drži pritožbena navedba, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ker iz opisa v obtožbi ne izhaja, da je bil obdolženec tisti, ki je neposredno prodajal mamilo kupcem, temveč naj bi mamilo zaradi prodaje le prevzel in ga izročil soobdolženemu R. L., ki naj bi nato mamilo dalje prodal. Iz uvodnega dela opisa obtožbe namreč izhaja, da se navedenemu obdolžencu očita sostorilstvo z soobdolženim R. L., ta očitek pa je v nadaljevanju opisa pod točko I tudi konkretiziran. Trditev, da iz do sedaj zbranih dokazov ne izhaja volja in zavest obdolženca v smeri pridobivanja mamila za nadaljnjo prodajo, pa je preveč posplošena, da bi jo bilo moč preizkusiti v smeri obrazložitve, kot jo glede tega obdolženca podaja obtožba, kar enako velja tudi za ostale trditve glede obstoja utemeljenega suma. Sodišče prve stopnje je tudi pri temu obdolžencu v točki 2 sklepa povzelo tista dejstva in dokaze, ki utemeljujejo sum storitve kaznivega dejanja in zato nasprotna pritožbena izvajanja teh zaključkov niso omajala.

13. V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge glede ponovitvene nevarnosti, in sicer je navedlo tako objektivne (točka 3 sklepa) kot subjektivne okoliščine (točka 5), ki razumsko in izkustveno gledano utemeljujejo nevarnost ponavljanj tovrstnih kaznivih dejanja. Glede na celotno kriminalno količino dejanj, ki se temu obdolžencu očitajo, ni moč soglašati, da dejanje obdolženca ni takšno, da mu grozi izrek zaporne kazni kot meni pritožba, v zmotnem prepričanju, da bi se isti namen kot s priporom, dosegel tudi z milejšim ukrepom hišnega pripora. Čemu tak predlog obrambe ni na mestu, je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v točki 6 izpodbijanega sklepa in k temu ni kaj dodati. Glede navedb o obdolženčevem premoženjskem stanju, ki naj bi bilo v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno, saj obdolženec prejema nadpovprečno plačo in si zato lahko privošči vozilo, ki tudi ni višjega cenovnega razreda kot to trdi sodišče, pa je pojasniti enako kot pri soobdolženemu M., da predstavlja premoženjsko stanje le eno od okoliščin, katero je sodišče presojalo pri oceni ponovitvene nevarnosti zaradi česar pritožbene navedbe niso odločilnega pomena.

K pritožbi zagovornika obdolženega R. L.:

14. Prepričljiva je obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi kolikor se nanaša na navedenega obdolženca. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le posplošeno obrazložilo obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ne pomeni, da izpodbijani sklep glede tega zakonskega pogoja ni zadostno obrazložen. Glede na to, da je podrobnejša obrazložitev podana v sami obtožnici, je moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o podaljšanju pripora le preveriti, ali utemeljen sum izhaja iz že zbranih dokazov, kar je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo ter svojo odločitev v točki 2 tudi ustrezno obrazložilo. Da utemeljen sum ni podan do te mere, da bi opravičeval vložitev obtožbe pa tudi pritožba ne zatrjuje, kolikor pa navaja, da naj bi pri količini 150 gramov kokaina šlo za izzvano kriminalno dejavnost, pa je le ugotoviti, da so te trditve, ki tudi sicer niso podrobneje obrazložene, še preuranjene in bodo predmet nadaljnjega postopka.

15. Nobenih pomislekov sodišče druge stopnje tudi nima glede ponovitvene nevarnosti pri temu obdolžencu, ki je v izpodbijanem sklepu, kot že rečeno, prepričljivo obrazložena. Dejstvo, da naj bi ta obdolženec bil v hierarhiji obdolžencev na nižji stopnji, ker naj bi mamila zgolj plasiral, ne pa tudi dobavljal, po oceni sodišča druge stopnje ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na presojo ponovitvene nevarnosti, ni pa tudi jasno, zakaj naj bi bila izjava tajnemu sodelavcu češ, da je že 40 let v tem poslu, pravi absurd, kot trdi obramba. Seveda pa je razumljivo, da bodo izjave tajnih delavcev, predmet nadaljnje presoje, kolikor bo obtožba postala pravnomočna. Pritožbena navedba, da bi obdolženci razpolagali z večjim nepremoženjem zlasti pa z nepremičninami, kolikor bi držala ugotovitev prvostopenjskega sodišča o koristoljubnosti in pohlepu, pa ni okoliščina, ki bi zavračala pravilnost izpodbijane odločitve, še zlasti, ker je prvostopenjsko sodišče glede okoliščin, ki utemeljujejo ponovitvene nevarnosti navedlo še druga dejstva. Pravilna pa je tudi odločitev, da ponovitvene nevarnosti ni moč odpraviti s hišnim priporom oz. da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varstva ljudi in tega zaključka tudi nasprotna ocena pritožnika ni mogla omajati.

16. Ker glede na vse obrazloženo pritožbe zagovornikov obdolženih S. M., D. L. in R. L. niso utemeljene, jih je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.