Jedro

Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu.

Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavijo 4., 5., 6., 7., 8. in 9. alineja I. točke izreka in II. točka izreka izpodbijane sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica sledečih parcel: 682/6, 684/6, 684/10, 760, 767, 768, 769, 770, 771, vse k. o. X, in 200/5 ter 264, obe k. o. Y. Toženi stranki (toženki) je naložilo plačilo tožničinih stroškov (2.066,40 EUR).

2. Proti sodbi se je, formalno iz vseh razlogov, pritožila toženka in predlaga, da naslovno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Očita sodišču, da je napačno uporabilo 5. člen _Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine_ (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju: Navodilo). Po njenem je za presojo odplačnosti nepomembno, kdo je dal nadomestilo lastnikom nepremičnin, bistveno je samo, da je prejšnji lastnik dobil nadomestilo. Obenem oporeka, da je prvostopno sodišče nepravilno interpretiralo njeno trditev glede razlage omenjenega člena Navodil, da sama dejansko ni plačala nadomestila. Tega toženka ni nikoli zatrjevala in znova ponavlja, da je plačala sama, hkrati (kumulativno) pa glede na 5. člen niti ni pomembno, kdo je plačal, da je zadoščeno kriteriju odplačnosti. Nadalje očita sodišču prestrogo tolmačenje trditveno dokaznega bremena. Že sama določitev odškodnin v arondacijski določbi dokazuje odplačnost pridobitve, toženi stranki pa tega ni treba še posebej dokazovati. Popolnoma neživljenjsko je pričakovanje, da bi toženka toliko časa hranila dokumentacijo o plačilih. Takšna zahteva je v nasprotju z načelom zakonitosti in sorazmernosti. Pojasnjuje, da se pri vodilu, koliko časa je utemeljena hramba, upoštevajo zastaralni roki za zastaranje terjatev. V času pridobitve spornih nepremičnin je veljal Zakon o zastaranju terjatev, ki je določal splošni zastaralni rok 10 let. Zahteva, da mora tožena stranka v predmetnem postopku dokazati dejansko izplačilo izpred skoraj 60 let, bi zato pomenila poseg v njeno pravico do enakega varstva po 22. členu US RS. Ravno tako je pretirana zahteva, da bi morala navesti vrednost vsake posamezne nepremičnine in kolikšna naj bi bila vrednost zemljišča, ki naj bi ga prejel posamezni lastnik kot odškodnino. Toženka v svoji zaznavni sferi nima podatkov o vrednosti primerljivih parcel v času podržavljenja, zato je predlagala izvedenca – cenilca.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožbo je delno utemeljena.

6. Osrednji vprašanji pritožbenega postopka sta, ali je prvostopno sodišče pravilo razlagalo 5. člen Navodila (1) in ali je pravilno ocenilo, da toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede odločilnega dejstva, da je za predmetne nepremičnine dala odškodnino v nadomestnih zemljiščih in denarju (2).

**Glede razlage 5. člena Navodila**

7. V tej pravdi gre za vprašanje lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Po 1. odst. 74. čl. Zakona o zadrugah (ZZad) je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. odst. 74. čl. ZZad). Sklad je bil ustanovljen z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) Na podlagi določila 7. odst. 16. čl. ZSKZ je bilo izdano Navodilo.

8. Navodilo med drugim določa, katere nepremičnine so bile pridobljene neodplačno. Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo nepremičnine iz 1. do 3. točke 1. odstavka 5. člena (3. točka – nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti), za katere je organ, ki jih je podržavil oziroma upravljavec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti (4. točka 1. odstavka 5. člena) in druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka 1. odstavka 5. člena).

9. Napačno je pritožbeno stališče, da po Navodilu ni pomembno, kdo je plačal odškodnino in je kriteriju odplačnosti zadoščeno še s tem, da je bilo dano ustrezno nadomestilo. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da bi s ponujeno razlago toženke ZSKZ in Navodilo izgubila svoj smisel (29. točka obrazložitve). Tudi jezikovna razlaga narekuje, da mora organ, ki je nepremičnine podržavil oziroma organ, ki jih je dobil v upravljanje dokazati, da je plačal več kot 30 % takratne vrednosti. Besedilo ne pušča nobenega dvoma, da mora isti organ, ki nepremičnino podržavi oziroma dobi v upravljanje, zanjo tudi plačati ustrezno nadomestilo. Znotraj besedne razlage bi bilo dopuščeno zgolj razlagati, da bi lahko plačal tudi nekdo drug, a v imenu upravljavca, česar pa toženka ne navaja. Besedni razlagi pritrjuje tudi _teleološka razlaga._ Namen izpostavljenih določb ZSKZ in zlasti 74. člena ZZad, na podlagi katerih je bilo sprejeto Navodilo, je, da zadružno premoženje postanejo nepremičnine, za katere so zadruge dale ustrezno nadomestilo. Nasprotno argumentiranje _(a contrario)_ bi pomenilo, da bi zadruge prišle do lastnega premoženja na račun družbenega premoženja in bi bile potemtakem obogatene na račun nekoga drugega.

**Glede trditvenega in dokaznega bremena**

10. Nujni sestavni del trditev za sklepčnost tožbe po 74. členu ZZad je navedba, ki omogoča sklepanje o neodplačnosti prehoda spornih nepremičnin v družbeno lastnino. Po svojem bistvu gre za zatrjevanje negativnih dejstev (pridobitev za manj od 30 % takratne vrednosti), kar ob postavljenem ugovoru toženke, da je bil prehod odplačen, vodi do zaključka, da materialno dokazno breme za trditve glede odplačnosti prehoda leži na toženki.1 Ker gre pri presoji odplačnosti za materialnopravno sklepanje z uporabo določbe prvega odstavka 5. člena Navodila, mora toženka torej dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, oziroma upravljalec (tj. toženka ali njen pravni prednik) zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine.2

11. Toženka navaja, da je zadostila dokaznemu bremenu, da je odplačno pridobila nepremičnine s tem, ko se je sklicevala na arondacijske odločbe in zatrjevala, da je bila plačana dovoljšna odškodnina. Obenem pa je v dokaz predlagala izvedenca, ki bi opravil primerjavo vrednosti zemljišč, prejetih v upravljanje, na eni strani ter vrednost dane odškodnine in nadomestnih zemljišč na drugi strani.

12. Glede na take toženkine trditve in predložene ter predlagane dokaze usode vseh spornih nepremičnin ne gre presojati enako; - za parcele 682/6, 684/6, 684/10 in 200 iz arondacijskih odločb (priloge A36, A38 in A41) izhaja, da so bile pridobljene na podlagi nadomestnih zemljišč iz splošnega ljudskega premoženja, - za parcelo 264 iz arondacijske odločbe (priloga A40) izhaja, da je bila pridobljena na podlagi odškodnine 900 dinarjev letno iz splošnega ljudskega premoženja, - za parcele 760, 767, 768, 769, 770 in 771 iz arondacijske odločbe (priloga A37) izhaja, da so bile pridobljene na podlagi nadomestnih zemljišč iz splošnega ljudskega premoženja in odškodnine 44.021 dinarjev, ki jo je bila dolžna plačati KZ.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita glede nepremičnin, naštetih v prvih dveh alinejah, glede nepremičnin iz zadnje alineje pa je vsaj preuranjena.

14. Iz arondacijskih odločb št. 462-1/62-6/21-14/62 z dne 25. 8. 1962 (priloga A36), št. 462-1/62-6/21-14/64 z dne 19. 1. 1963 (priloga A38) in št. št. 462-1/62-6/21-14/60 z dne 25. 11. 1962 (priloga A41) izhaja, da je bila odškodnina za parcele 682/6, 684/6, 684/10 in 200/5 plačana iz nadomestnih zemljišč iz splošnega ljudskega premoženja. Ker toženka ni predložila prav nobenega dokaza, da je sama plačala odškodnino, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede odplačnosti pridobitve na predmetnih zemljiščih in je pravilno ugotovilo obstoj lastninske pravice tožnice na parcelah 682/6, 684/6, 684/10, vse k. o. X in parceli 200/5, k. o. Y. Iz arondacijske odločbe št. 462-1/62-6/21-14/7 z dne 3. 10. 1962 (priloga A40) izhaja, da je bila odškodnina za parcelo 264 v letnem znesku 900 dinarjev plačana iz splošnega ljudskega premoženja. Ker toženka ni predložila prav nobenega dokaza, da je sama plačala odškodnino, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi glede odplačnosti pridobitve na parceli 264 in je pravilno ugotovilo, da ima na njej lastninsko pravico tožnica.

15. Iz arondacijskih odločb št. 462-1/62-6/21-14/66 z dne 25. 8. 1962 (priloga A37) izhaja, da je bila dana odškodnina za parcele 760, 767, 768, 769, 770 in 771 deloma v obliki nadomestnih zemljišč in splošnega ljudskega premoženja, deloma pa v denarju, in sicer v višini 44.021 dinarjev, ki naj bi jih plačala KZ, pravna prednica toženke. Pritožba utemeljeno navaja, da je s sklicevanjem na arondacijsko odločbo, iz katere nedvomno izhaja, da je bila pravna prednica toženke za te parcele dolžna plačati odškodnino 44.021 dinarjev in s predlogom za postavitev izvedenca zadostila trditvenemu bremenu, da je parcele 760, 767, 768, 769, 770 in 771 pridobila odplačno. Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami (26. točka obrazložitve). Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine (29. točka obrazložitve). Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oz. da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.3 Tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 308/2013 ni očitalo prvostopnemu in drugostopnemu sodišču, da sta nepravilno šteli, da je pravdna stranka dokazala odplačnost, ker je dejansko plačilo izkazovala samo sklicevanjem na arondacijsko odločbo, ampak zato, ker toženka poleg dejanskega plačila ni zatrjevala, da je bilo plačilo zadostno - 30 % takratne vrednosti nepremičnin.

16. Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, obenem pa trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, ter v ta namen predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu.

17. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženkini pritožbi in razveljavilo odločitev, da je tožeča stranka lastnica parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771, vse k. o. X (4., 5., 6., 7., 8. in 9. alineja I. točke izreka) in odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (355. člen ZPP), da se glede tega premoženja izvede dokaz z izvedencem, ki ga je predlagala toženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo zadeve in dosedanje trajanje postopka zaradi delno ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do bistvenega posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za obsežen dejanski sklop vprašanj, v zvezi s katerim je pomembneje, da se strankama zagotovi pravica do pritožbe.

18. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (glede parcel 682/6, 684/6, 684/10, vse k. o. X, in parcel 200/5 ter 264, obe k. o. Y) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP.

**PRAVNI POUK** Zoper I. točko te odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 VSRS sklep II Ips 308/2013 z dne 16.07.2015. 2 VSRS sodba in sklep II Ips 245/2014 z dne 18.02.2016. 3 Glej M. Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, 2010, št. 31-32, str. 8., GV Založba Ljubljana.