Jedro

Ker je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obdolženke, vloženi le zaradi nestrinjanje z izrečeno ji kazensko sankcijo, ugotovilo, da obstoja precejšni dvom o resničnost dejanskega sklepa prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka z oškodovancem grdo ravnala na v izreku sodbe opisan način in mu prizadejala v opisu dejanja navedene sledi poškodb, je skladno z določbo 3. odst. 392. čl. ZKP sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolžene T. M. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Sodišče prve stopnje je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 4. odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da ji izrečeno kazensko sankcijo omili.

Skladno z določbo 2. odstavka 445. člena ZKP je bil spis pred sejo pritožbenega senata poslan višjemu državnemu tožilcu, ki predloga v zvezi s pritožbo ni podal. Sodbo sodišča prve stopnje je treba razveljaviti na podlagi določbe 3. odstavka 392. člena ZKP. Če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v sodbi, zoper katero je vložena pritožba, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo, sodišče druge stopnje na podlagi navedene določbe sodbo razveljavi tudi, ko ta ni bila izpodbijana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje je ob odločanju o obdolženkini pritožbi ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti dejanskega sklepa prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka z oškodovancem grdo ravnala na v izreku sodbe opisan način in mu prizadejala v opisu dejanja navedene sledi poškodb. Ta je v izpodbijani sodbi oprt na izpovedbo oškodovanca, ki jo sodišče prve stopnje ocenjuje kot skladno in prepričljivo v zvezi z izvidom B. C. z dne 8.12.2005, s strani oškodovanca predloženih fotografij o utrpelih poškodbah ter mnenjem pritegnjenega izvedenca sodnomedicinske stroke. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje zavrnilo zagovor obdolženke in izpovedbo kot priče zaslišanega njenega zunajzakonskega partnerja o tem, da na škodo oškodovanca ni storila drugega, kot da je z druge strani potoka proti njemu vrgla nekaj kamnov, pri čemer so ga nekateri od njih tudi zadeli, da pa z oškodovancem sploh ni bila v neposrednem stiku, saj je imel ta ob sebi psa, ki se ga boji, zaradi česar ne drži, da bi ga fizično napadla tudi s stranico prikolice in z motiko.

Ni sicer dvoma o tem, da izvid B. C. z dne 8.12.2005 in fotografije, ki jih je predložil oškodovanec dokazujejo, da je bil oškodovanec poškodovan. Vendar pa je sodišče prve stopnje že v zvezi z mnenjem pritegnjenega izvedenca sodnomedicinske stroke o možnem načinu nastanka v izreku izpodbijane sodbe navedenih sledi poškodb oškodovanca, popolnoma nekritično sledilo zatrjevanju oškodovanca, na kak način vse je obdolženka z njim fizično obračunala in kakšne posledice je zaradi ravnanja obdolženke utrpel. Oškodovanec je namreč trdil, da je obdolženka z razdalje dveh do dveh metrov in pol vanj vrgla enajst kamnov, debelih kot jabolko, ki so ga zadeli pretežno v zgornji del telesa od vratu do ledvenega predela, da ga je nato s stranico prikolice dimenzije 5 x 75 x 32 cm, težko 8 do 10 kilogramov udarila po hrbtu, ga za tem udarila z motiko v zgornji del glave, nato pa mu z motiko prizadejala še več kot deset udarcev po obeh kolenih in sicer tako s kovinskim delom kot tudi s palico, pri čemer je ob takem obdolženkinem fizičnem obračunu z njim ob sebi držal svojega psa, ki je renčal. Iz mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke namreč izhaja, da so pri oškodovancu diagnosticirane majhne odrgnine in plitke ranice (na desnem komolcu, obeh kolenih in v predelu desnega narta) najverjetneje posledica obmetavanja in zadetja telesa s kamni manjše velikosti in teže, vrženih z ne veliko silo in da bi bila lahko le podplutba na zadnji strani levega stegna (razvidna iz fotografije posnete dne 12.12.2005) posledica blažjega udarca topega zaobljenega dela ušesa - hrbtišča motike. Opisano nasprotje med po oškodovancu zatrjevanim načinom fizičnega obračuna obdolženke z njim in po izvedencu opredeljen možen način nastanka pri oškodovancu diagnosticiranih sledi poškodb, je tako očitno, da vzbuja resen dvom ne samo o tem, ali je obdolženka v obravnavanem dogajanju resnično z oškodovancem fizično obračunala tudi z uporabo stranice prikolice in motiko in to v okoliščinah, ko je oškodovanec pri sebi držal renčečega psa, ampak tudi ali vse pri oškodovancu diagnosticirane sledi poškodb res izvirajo iz obravnavanega dogajanja. Izvedenec sodnomedicinske stroke je namreč ocenil, da kamni niso bili vrženi z veliko silo. Glede na čas obravnavanega dogajanja (8. december 2005) doslej ni bilo ugotovljeno, v kaj je bil oškodovanec oblečen in obut, kar ni nezanemarljiva okoliščina za ugotavljanje možnega načina nastanka pri njemu diagnosticiranih sledi poškodb, še zlasti v zvezi s tem, ker se v izvidu Splošne bolnišnice C. navaja, da so bile pri oškodovancu diagnosticirane odrgnine v času pregleda po petih urah od obravnavanega dogajanja že zasušene. Zato je dejansko stanje v škodo obdolženke ugotovljeno zmotno in nepopolno, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, poleg že izvedenih dokazov, oškodovanca zaslišati še o tem, v kaj je bil v obravnavanem dogajanju oblečen in obut. Natančno ga bo treba zaslišati tudi o medsebojnih položajih, ko naj bi obdolženka z njim obračunala z uporabo stranice prikolice in motiko, pojasniti pa bo moral tudi, kakšnega psa je imel ob sebi. Prav tako bo moralo na glavni obravnavi zaslišati izvedenca sodnomedicinske stroke, da bo pojasnil ali je možno, da so bile pri oškodovancu diagnosticirane odrgnine po petih urah že zasušene. Izvedenca bo moralo seznaniti tudi z dopolnjeno izpovedbo oškodovanca v opisani smeri, da se bo na njeni podlagi lahko dodatno izjasnil o možnem načinu nastanka pri oškodovancu diagnosticiranih sledi poškodb. Po tako izvedenem dokaznem postopku in ob bolj poglobljeni analizi zbranih dokazov pa bo moralo nato ponovno odločiti ali je obdolženka z oškodovancem resnično grdo ravnala na način, kot se ji očita v obtožbi.