Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da se vsi dohodki samozaposlene osebe samostojnega podjetnika, pridobljeni z delom za družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in direktor je ravno samozaposlena oseba, obdavčijo kot dohodek iz delovnega razmerja, in sicer v tistem delu, ki se nanašajo na vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, v delu, ki se nanašajo na dejavnost družbe z omejeno odgovornostjo pa na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 v zvezi s četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2?“

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da se vsi dohodki samozaposlene osebe samostojnega podjetnika, pridobljeni z delom za družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in direktor je ravno samozaposlena oseba, obdavčijo kot dohodek iz delovnega razmerja, in sicer v tistem delu, ki se nanašajo na vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, v delu, ki se nanašajo na dejavnost družbe z omejeno odgovornostjo pa na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 v zvezi s četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2?“

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-2582/2018-15 z dne 11. 3. 2019, s katero so bili tožnici (med drugim) dodatno odmerjeni in v plačilo naloženi prispevki za socialno varnost ter akontacija dohodnine iz naslova izplačil A. A. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT‑499‑02‑15/2019-2 z dne 16. 1. 2020, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo davčnemu organu, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnico in A. A. kot samostojnim podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnica izognila plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo njenega direktorja in edinega družbenika A. A., oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno obravnavo njegovih dohodkov. Pritrdilo je tudi davčnemu organu, ki je nato v skladu s četrtim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dohodek A. A. za opravljanje del iz dejavnosti tožnice opredelil kot dohodek iz delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), dohodke, ki jih je pridobil za opravljanje poslovodne funkcije pri tožnici, pa kot dohodek iz delovnega razmerja po 1. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. 3. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V njem je predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Gre namreč za vprašanje pravilne davčne kvalifikacije dohodkov, ki jih fizična oseba kot samostojni podjetnik prejme od družbe z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in direktor je ravno ta fizična oseba, oziroma za presojo davčne dopustnosti takega položaja. Ker je odgovor na to vprašanje pomemben za razvoj prava preko sodne prakse ter za zagotovitev pravne varnosti potencialno večjega števila davčnih zavezancev, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo, je predlogu v navedenem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.