Jedro

Toženka niti v pritožbi ne obrazloži, zakaj naj bi bilo ravnanje tožnice, ko "je izstopila iz trgovskega centra na frekventnem vhodu/izhodu" in je bila "pred tremi meseci operirana na kolku", vzrok za njeno izključno krivdo oziroma 60% soprispevek k škodnemu dogodku, hkrati pa navaja, da tožničin način hoje le "izgleda kot šepanje", v zvezi s čemer je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da je to njen običajen način hoje. Posledično ni pritrditi pritožbi, da je "tožnica sama kriva za nastali škodni dogodek", niti toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami o tožničinem 60% soprispevku. Sodišče prve stopnje namreč ne more odločati na podlagi pavšalnih navedb, ampak mora stranka, ki drugi očita izključno krivdo ali soprispevek za škodni dogodek, podati konkretne navedbe v tej smeri in jih tudi dokazno podpreti, česar pa toženka ni storila, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugovor v tej smeri pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za škodo iz škodnega dogodka z dne 14. 1. 2019. 2. Zoper vmesno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo in povzelo zgolj dejstva tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ne pa tudi toženke. Priča V.B. je izpovedala, da je bila obveščena, da je zunaj madež in ga je potrebno očistiti ter je takoj šla po stroj za čiščenje, ki se je nahajal v skladišču. Po njeni oceni je od trenutka, ko je bila obveščena o madežu, do trenutka, ko je prišla do madeža in ga očistila, preteklo 5 minut. Table za obveščanje o politju ni postavila, ker jo imajo shranjeno tam, kot stroj za čiščenje in se ji je zdelo bolj smiselno, da kar pripelje stroj za čiščenje, hkrati pa je izpovedala o izkušnjah s temi tablami, ki jih kupci umaknejo in gredo mimo. Čiščenje trgovine in zunanjega dela se vrši vsak dan med 6 in 6.30 uro, tožnica pa se je poškodovala okoli 11 ure. Iz priloženega CD posnetka je razvidno, da je tožnici kar naenkrat zdrsnilo, da gre za precej frekventen vhod in da je tožničin način hoje, ko manj obremenjuje desno nogo, videti kot šepanje. Neutemeljen je očitek sodišča, da zavarovanec toženke oziroma njegovi delavci niso ustrezno in pravočasno zavarovali območja politega mesta, saj je priča V.B. reagirala takoj, ko je bila obveščena o madežu. Zavarovanec toženke je ravnal ustrezno, saj je priča V.B. takoj, ko je izvedela za mokra in polita tla, šla po stroj za čiščenje, zato ji sodišče neutemeljeno očita, da je na pamet ocenila, da je preteklo 5 minut od prejema obvestila do prihoda do madeža. Prav tako ne more biti toženki v škodo, če določene dokumentacije ni predložila, ker z njo ne razpolaga. Toženka ne more odgovarjati za ravnanje nekoga, ki je pred vhodom v trgovski center nekaj polil. Nedopustno in neživljenjsko je od zavarovanca toženke terjati opravljanje neprestanega nadzora nad pohodnimi površinami in temu posledično takojšnje ukrepanje. Ker je V.B. takoj odšla po čistilni stroj, se zavarovancu toženke ne more očitati neskrbnosti in opustitve. Prav tako pa je potrebno upoštevati, da je tožnica šla skozi frekventen vhod oziroma izhod ter je s svojim načinom hoje sama kriva za nastali škodni dogodek in škodo. Podredno je toženka mnenja, da je tožničin soprispevek vsaj 60%. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma ugotovljenega soprispevka tožnice, s stroškovno posledico.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in pojasnjuje, zakaj pritožbene navedbe niso utemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica dne 14. 1. 2019 padla in se poškodovala pri izstopu iz trgovskega centra M., da je bil na tleh madež in da je imel M. d.d. na dan škodnega dogodka pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti po polici št. 0100435. Pasivna legitimacija tekom postopka ni bila sporna, zato toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da "ne more odgovarjati za ravnanje nekoga, ki je pred vhodom nekaj polil". Takšne navedbe niti ne odražajo dejanskega stanja konkretnega primera, saj se zavarovancu toženke ne očita odgovornost za ravnanje "tistega, ki je nekaj polil", ampak se mu očita neskrbnost v zvezi z zavarovanjem madeža pred trgovskim centrom do prihoda čistilke.

7. Toženka je tekom postopka ugovarjala temelju tožbenega zahtevka in navajala, da je njen zavarovanec storil vse, kar se je od njega pričakovalo1 ter je ravnal z ustrezno skrbnostjo, zaradi česar v konkretnem primeru ni podane krivdne odškodninske odgovornosti, v zadnji pripravljalni vlogi pa je podala tudi ugovor soprispevka. Navajala je, da noben predpis ne določa, da bi moral zavarovanec toženke v vsakem trenutku čistiti za obiskovalci in da je neživljenjsko in nemogoče pričakovati, da bi zaposleni v trgovini ves čas pazili na nastanek morebitnih madežev na tleh ter da niti skrajna skrbnost ne more v celoti odvrniti možnosti nastanka nesreče. 8. Sodišče prve stopnje je s predmetno vmesno sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Pri tem je sledilo določbi 8. člena ZPP in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Upoštevalo je navedbe in dokaze obeh strank, zaradi česar so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe, da je "zgolj upoštevalo in povzemalo dejstva tožeče stranke".

9. Kot je razvidno iz pritožbe, se toženka primarno sklicuje na to, da "tožnica sama v celoti odgovarja za škodni dogodek in njegove posledice, ker je padla na frekventnem vhodu v trgovski center, je bila tri mesece pred tem operirana na kolku in je hodila na način, da manj obremenjuje desno nogo, kar izgleda kot šepanje", podrejeno pa se na podlagi teh navedb zavzema na tožničin 60% soprispevek k škodnemu dogodku. Toženka s takšnimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Že sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom soprispevka ugotovilo, da je pavšalen, saj se toženka ni opredelila do tega, v čem naj bi bil tožničin soprispevek oziroma kako naj bi se kazal, katero ravnanje bi ga naj sprožilo, itd.. Toženka niti v pritožbi ne obrazloži, zakaj naj bi bilo ravnanje tožnice, ko "je izstopila iz trgovskega centra na frekventnem vhodu/izhodu" in je bila "pred tremi meseci operirana na kolku", vzrok za njeno izključno krivdo oziroma 60% soprispevek k škodnemu dogodku, hkrati pa navaja, da tožničin način hoje le "izgleda kot šepanje", v zvezi s čemer je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da je to njen običajen način hoje.

10. Posledično ni pritrditi pritožbi, da je "tožnica sama kriva za nastali škodni dogodek", niti toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami o tožničinem 60% soprispevku. Sodišče prve stopnje namreč ne more odločati na podlagi pavšalnih navedb, ampak mora stranka, ki drugi očita izključno krivdo ali soprispevek za škodni dogodek, podati konkretne navedbe v tej smeri in jih tudi dokazno podpreti, česar pa toženka ni storila, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugovor v tej smeri pravilno zavrnilo.

11. Upoštevaje določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sodišče prve stopnje presojalo, ali so podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da je dokazan obstoj škode, saj je tožnici spodrsnilo, ko je stopila na masten madež, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko, medtem ko iz videoposnetka jasno izhaja, da je tožnica hodila previdno2, povsem primerno svojim letom, da v rokah ni nosila ničesar, razen torbice, da je imela primerno obutev. Sodišče druge stopnje s tem soglaša in pritrjuje sodišču prve stopnje, saj je iz posnetka razločno razvidno, da je tožnici naenkrat spodrsnilo in je padla. Obstoj madeža med pravdnima strankama ni bil sporen, saj je toženka sama navedla, da je bil "njen zavarovanec o madežu obveščen in ga je pravočasno odstranil, medtem pa se je zgodilo nesrečno naključje, ko je tožnica padla še pred njegovo odstranitvijo".

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženka ni uspela izkazati, da je njen zavarovanec, ki se profesionalno ukvarja s trgovino, postopal s potrebno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, oziroma da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, da bi preprečil morebitni škodni dogodek. Pri krivdni odškodninski odgovornosti se krivda domneva, toženki pa te domneve ni uspelo izpodbiti. Ker je v konkretnem primeru madež že nastal in je zavarovanec toženke zanj vedel, je sodišče prve stopnje presojalo skrbnost njegovega ravnanja (oziroma ravnanja njegovih zaposlenih) po nastanku madeža oziroma po prejemu obvestila o madežu. 13. Toženka je tekom postopka zatrjevala, da za škodni dogodek ne odgovarja, saj je madež pravočasno in skrbno odstranila ter je škodo pripisati nesrečnemu naključju, ki se je zgodilo tožnici. Dejstvo, da je bila toženka obveščena o obstoju madeža, izključuje neuspešno sklicevanje toženke na "nesrečno naključje". Ne gre namreč za naključje, če tisti, ki bi moral poskrbeti za varne pohodne površine, ve, da madež obstaja in ne naredi vsega, kar je v njegovi moči, da madež do prihoda čistilke na nek način zavaruje.

14. Škodni dogodek se je torej zgodil kljub temu, da je bil zavarovanec toženke z razlitjem in z madežem pred vhodom v trgovski center seznanjen, pa ni zagotovil, da bi se ta madež v najkrajšem možnem času zavaroval. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na "neutemeljen očitek sodišča, da zavarovanec toženke oziroma njegovi delavci območja politega mesta niso ustrezno in pravočasno zavarovali, ker je priča V.B. reagirala takoj, ko je dobila obvestilo o politih tleh, kar pomeni, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo". Toženka namreč ni uspela dokazati, da je po prejemu obvestila o madežu pred vhodom v trgovski center ukrepala tako, da prepreči riziko padca. Toženka prav tako ni uspela dokazati, koliko časa je preteklo od trenutka, ko je bilo podano obvestilo o razlitju, do trenutka, ko je V.B. madež očistila.

15. S predložitvijo videoposnetka, iz katerega bi bilo razvidno celotno dogajanje od padca do prihoda V.B., ki je očistila madež, in časovni potek le-tega, bi se lahko toženka razbremenila odgovornosti in izkazala, da je njen zavarovanec oziroma njegovi delavci ravnali skrbno ter so reagirali takoj, ko so dobili obvestilo o politju. Na podlagi izpovedbe zaslišane priče V.B. namreč ni mogoče zaključiti, koliko časa je preteklo od trenutka, ko je bilo podano obvestilo o politi tekočini, komu je bilo podano in ali je med to osebo in njo bila še kakšna oseba, ki je le prenesla sporočilo in koliko časa je minilo do trenutka, ko je bil madež očiščen.

16. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se od zavarovanca toženke, kot trgovca, pričakuje, da si po tem, ko je obveščen o škodnem dogodku, shrani videoposnetek, ki se nanaša na ta dogodek in s tem pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja, česar zavarovanec toženke ni storil, čeprav je iz dejanskih ugotovitev konkretnega primera razvidno, da je bila vodja prodajalne o padcu obveščena takoj naslednji dan in da si je skupaj s tožničinim možem ogledala videoposnetek. Toženka je bila tista, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da je ravnala s potrebno skrbnostjo. Njeno ravnanje, ko ni predložila vseh dokazov v tej smeri, za katere se ve, da so obstajali v času škodnega dogodka3 in bi lahko potrdili takšne njene trditve, dokazuje nasprotno.

17. Toženka zatrjuje, da je njen zavarovanec ravnal z vso potrebno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, vendar zgolj navedbe v tej smeri, ki jih toženka ni podkrepila z dokazi, ki bi potrjevali zatrjevano skrbno ravnanje, medtem ko je dokazni postopek pokazal drugačno stanje, toženke ne morejo razbremeniti odškodninske odgovornosti. Priča V.B. je na pamet ocenila, da je od trenutka, ko je dobila obvestilo o madežu, do takrat, ko je prišla do mesta padca, preteklo 5 minut, čeprav je po stroj za čiščenje šla skozi trgovino v skladišče v zadnjem delu trgovine, nato pa je s tem potisnim strojem morala nazaj čez celo trgovino in skupno halo do glavnega vhoda. Pri tem pa ni vedela, ali je bila oseba, ki je njej predala sporočilo o madežu, prevzemnik ali že morebiti posrednik tega sporočila. Nadalje iz točke 16 obrazložitve sodbe izhaja, da V.B. ni najprej postavila opozorila o mokrih tleh in šele nato odšla po stroj za čiščenje, saj je bilo opozorilo na enakem mestu, kot stroj in se je raje odločila za premik čistilnega stroja. Njena izpovedba o tem, da opozorilne table niti ne postavi, ker jo kupci potem premaknejo, ni razlog za opustitev opozarjanja. Ravno zato, ker je bil vhod frekventen, bi moral zavarovanec toženke posvetiti še večjo pozornost temu, da bi v primeru, kot je bil predmetni, zagotovil način, da bi se lahko morebitna potreba po opozarjanju na madež in čiščenju opravila hitro4. To pa ne pomeni, da se od zavarovanca toženke terja "opravljanje neprestanega nadzora nad pohodnimi površinami in temu posledično takojšnje ukrepanje", kot skuša prikazati toženka v pritožbi.

18. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo (smiselna uporaba tretjega odstavka 165. člena ZPP).

1 Da se je delavka V.B. takoj odzvala na sporočilo o razlitju pred vhodom, odšla po čistilni stroj in očistila madež. 2 Zaradi operacije kolka še bolj previdno, kot običajno. 3 Nedvomno je, da je zavarovanec toženke razpolagal z videoposnetkom, pri čemer iz njegove prijave škodnega primera (priloga B3) izhaja, da je bila k prijavi zraven videoposnetka priložena tudi priloga, za katero je toženka tekom postopka zatrjevala, da je nima oziroma da ne obstaja. 4 Morda bi lahko bile opozorilne table bližje vhodu, ne pa zadaj v skladišču.