Jedro

Odnosi med tožnikom in nekaterimi podrejenimi delavci so bili napeti in na zelo nizkem nivoju. Tožnik je z njimi komuniciral tudi na način, ki ni bil primeren za odnos nadrejenega delavca do podrejenih delavcev in so zaradi tega pri nekaterih podrejenih delavcih lahko nastale posledice, vendar izvedeni dokazi ne dajejo opore zaključku, da je mogoče ugotovljena sporna ravnanja tožnika (odreditev dela po elektronski pošti; pogojevanje tožnika za odobritev letnega dopusta z opravljeno nalogo...) označiti kot psihično nasilje oziroma trpinčenje, niti da je tožnik s temi ravnanji nameraval izvajati nad podrejenimi delavci psihično nasilje oziroma jih trpinčiti ali neenakopravno obravnavati. Ker v ravnanjih tožnika ni mogoče ugotoviti znakov spornih ravnanj, ki jih opisuje prvi odstavek 197. člena KZ-1, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, nezakonita.

Glede na to, da je bilo o sodni razvezi odločeno v času, ko je že veljal ZDR-1, bi moralo sodišče prve stopnje o višini denarnega povračila, do katerega bi bil tožnik upravičen zaradi sodne razveze, upoštevati člen 118/2 ZDR-1. Ker je odločilo o višini odškodnine zaradi sodne razveze po 118/1 čl. ZDR, je glede navedenega zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi in sicer: - v točki IV.a) izreka glede prisojene plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012, - v V. točki izreka (glede odločitve o odškodnini po 118. členu ZDR), - v točki VII izreka (glede odločitve o stroških postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo kot nezakonitega sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012, potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 6. 2012. V II. a točki izreka je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013. V II. b točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka priznati delovno razmerje in iz njega izvirajoče pravice tudi za čas od 2. 9. 2013 dalje in ga pozvati nazaj na delo. V III. a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 prijaviti v socialna zavarovanja, za prijavo v socialna zavarovanja po 9. 2. 2013 pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (III. b točka izreka). V IV. a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 obračunati bruto plačo v višini 4.201,17 EUR mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v 15 dneh. V IV. b točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za obračun sorazmernega dela bruto plače za obdobje od 6. 6. 2012 do 15. 6. 2012 od bruto zneska 4.240,78 EUR, za čas od 16. 6. 2013 do 10. 3. 2013 pa obračun in izplačilo vtoževane plače oziroma razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov. V V. a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 8.402,34 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V V. b točki izreka je v presežku tožnikov zahtevek za izplačilo odpravnine v znesku 42.487,02 EUR zavrnilo. V VI. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 26.292,84 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V VII. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 1.381,65 EUR v 15 dneh, od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do izplačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik v pritožbi uvodoma poudarja, da je bila odpoved dana prepozno, kar izhaja iz izpovedb prič A.A. in B.B.. Tožena stranka si je z izdelavo novih, vendar vsebinsko enakih poročil komisije le podaljševala rok za odpoved (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2013 z dne 14. 5. 2013. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe tudi ni odločilo o tem, s katerim dnem se pogodba o zaposlitvi razveže na podlagi 118. člena ZDR-1. Tožniku pripada razlika v plači tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu (VIII Ips 313/2008 z dne 10. 5. 2010). Sodišče prve stopnje je o denarnem povračilu zaradi sodne razveze odločalo po 118. členu ZDR, čeprav bi moralo uporabiti 118. člen ZDR-1, zato dejansko stanje glede navedenega ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Pri odločanju o denarnem povračilu so bile v premajhni meri upoštevane posledice, ki jih je trpel tožnik zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, s sporno odločitvijo pa je sodišče prve stopnje pravzaprav nagradilo toženo stranko. Meni tudi, da je upravičen do odpravnine po 83. členu ZJU. Predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se z obširno pritožbo pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila podana v skladu z 8. členom ZPP, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo pretežno na izpovedbo tožnika, pri čemer je dalo premajhno težo dejstvu, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tožniku zaradi suma kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Sodišče tako ni ugotavljalo povezave med tožnikovimi ravnanji in nastalimi prepovedanimi posledicami, ki so nastale javnim uslužbencem, kar je bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik poudarek tožnikovim izjavam, da je moral kot delodajalec poskrbeti za nemoteno delo organa, ki ga je vodil, premalo pa načinu, na kakšnega je to dosegel. Način, na katerega je tožnik delal in naloge odrejal javnim uslužbencem, je bil v nasprotju z veljavno zakonodajo, kar je posledično pripeljalo do znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali ima ravnanje tožnika vse znake kaznivega dejanja iz 197. člena KZ-1, ni ocenjevalo vseh dejanj skupaj, z ustreznim vrednotenjem zdravstvenih posledic in ni upoštevalo številčnosti in konteksta izvedenih dejanj. Vse to, pa tudi opis prepovedane posledice, je vsebovala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastop prepovedanih posledic je odločilen, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 7226/2009-39 z dne 15. 9. 2011. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ravnanje tožnika je prav gotovo izpolnjevalo vse elemente trpinčenja na delovnem mestu (Pdp 1038/2011). Sodišče prve stopnje ni kompleksno ocenilo vseh ravnanj tožnika in posledic teh ravnanj, ki po prepričanju tožene stranke sicer potrjujejo šikaniranje s strani tožnika do njegovih podrejenih delavcev. Tožena stranka je morala v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljati le znake kaznivega dejanja, ne pa obstoj kaznivega dejanja, saj je to v izrecni pristojnosti kazenskega sodišča. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer podrobno obrazložena, ni bila dolžna navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so bili podani, dovolj je bil opis spornih ravnanj, čemur je bilo v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsekakor zadoščeno, saj je bil opis domnevnega kaznivega dejanja dovolj določen. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze interpretiralo enostransko in v korist tožnika ter ni presojalo celotnega problema trpinčenja, ki ga je nad zaposlenimi izvajal tožnik, niti ni upoštevalo notranjih stisk zaposlenih, ki so jih doživljali, kar je razvidno tudi iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo („... priča v joku izpove …). Sodišče prve stopnje je standard kvalifikacije opisa vsakega od dogodkov trpinčenja, ki so skupaj utemeljevali odpovedni razlog, določilo na način, kateremu delodajalec glede na rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (30 dni) ne more zadostiti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe neustrezno sklicevalo na judikat VSRS III Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013 in ga s pretirano rigidnostjo uporabilo. Ker je sodišče prve stopnje omejilo postavljanje vprašanj izven konteksta trajanja časovnega, krajevnega in vsebinskega okvirja, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR in ali je bil izpolnjen tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi člena 110/1 ZDR, saj ni presojalo, na kakšen način je tožnik opravljal svoje delo, kakšne posledice je to imelo na zaposlene oziroma, ali je obstajal resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Znakov kaznivega dejanja sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka je dokazala razloge za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR. Tožnik je nad svojimi podrejenimi izvajal mobbing, njegovo ravnanje pa je imelo vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (izpoved priče C.C.). Šlo je za dolgotrajno trpinčenje s strani tožnika. Tožena stranka je bila odgovorna za ravnanja svojih delavcev, zato je morala tožniku podrejenim delavcem tožnika zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem ne bi bili izpostavljeni trpinčenju. Posledice tožnikovega trpinčenja jasno izhajajo iz izvedenih dokazov. Tožena stranka v pritožbi tudi podrobno konkretizira posamezne dogodke, škodo delavcev in očita prvostopenjskemu sodišču, da ugotovljenih dejstev ni pravilno ovrednotilo, oporeka dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi s posameznimi spornimi dogodki ni bilo pravilno ugotovljeno, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilna. Poleg tega v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na obračun in izplačilo plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012, saj je bila plača za junij 2012 tožniku v celoti izplačana, kar izhaja tudi iz obračuna plače za navedeni mesec, ki ga je v spis vložil tožnik. Poleg tega mu je bil izplačan tudi celotni regres, čeprav je bil zaradi prenehanja delovnega razmerja z dne 15. 6. 2012 tožnik upravičen le do sorazmernega dela tega regresa.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ni storilo, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje v zvezi z obračunom ter izplačilom plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012 in glede odločitve o odškodnini zaradi sodne razveze ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi alineji prvega odstavka člena 111 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zato, ker naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To kaznivo dejanje je opredeljeno v členu 197 Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Poleg tega je ugotavljalo tudi utemeljenost preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo (podredno pa na sodno razvezo in odškodnino zaradi sodne razveze), na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom plače, prav tako pa je presojalo tudi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine po 83. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.).

Po obširno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim in tretjim odstavkom 83. člena ZDR in v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, tako da ni bila nezakonita zato (kar je v postopku in tudi v pritožbi zatrjeval tožnik), ker naj bi bila podana po izteku 30 dnevnega roka iz člena 110/2 ZDR oziroma zato, ker naj mu tožena stranka ne bi omogočila zagovora.

S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo člen 110/2 ZDR, ki je določal, da lahko v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ker je bil na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi minister, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je on ugotovil odpovedni razlog. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je bilo v zvezi z domnevnim nadlegovanjem oziroma trpinčenjem, ki naj bi ga izvajal tožnik nad nekaterimi podrejenimi delavci, na podlagi Uredbe o ukrepih za zavarovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Uredba; Ur. l. RS, št. 36/2009) imenovana Komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi s spornimi ravnanji tožnika. Ta komisija je v okviru naložene naloge v obdobju od 6. 2. 2012, ko je bila imenovana, pa vse do končnega poročila z dne 3. 4. 2012 (B13) izvedla več sej z namenom ugotovitve relevantnih okoliščin glede zatrjevanih kršitev tožnika in pripravila tudi poročilo z dne 21. 2. 2012 (B10), ki pa ga je morala zaradi zahteve tožene stranke po konkretnejšemu vpisu dogodkov dopolniti, pri čemer je morala v zvezi s spornimi očitki pridobiti tudi tožnikov odgovor. Komisija je tej zahtevi tožene stranke sledila, pripravila je dopolnitev poročila in ga predložila tožniku, da poda o njem izjavo. Dne 22. 3. 2012 je komisija dopolnila svoje ugotovitve z dodatnimi podatki, dne 3. 4. 2012 pa je sestavila še dopolnitev poročila (B13), ki je vsebovalo med drugim tudi vsebino pisne izjave tožnika in dve zdravniški potrdili tožnikovih podrejenih delavcev. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je šele to poročilo z dne 3. 4. 2012, ki ga je prejel tudi minister kot predstojnik organa in s tem pooblaščen za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nudilo ministru dovolj podlage za ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (to poročilo je bilo priloženo tudi vabilu na zagovor z dne 5. 4. 2012, ki je bil razpisan za dan 16. 4. 2012 - B15). Ker je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 25. 4. 2012, je bila podana v roku 30 dni iz člena 110/1 ZDR. Glede na zgornje ugotovitve so po stališču pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi pričel teči rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že v času prvega sestanka komisije oziroma takrat, ko je komisija sestavila prvo poročilo o ugotovitvah spornega dogajanja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, česar sicer pritožba tožnika niti ne napada, da je bil tožniku pred izredno odpovedjo omogočen zagovor, kot je to določal člen 83/2 ZDR. Tožena stranka je namreč tožnika z vabilom, ki mu je bilo vročeno dne 5. 4. 2012 (B15), v katerem so podrobno navedena ravnanja tožnika, zaradi katerih je bil zoper njega začet postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vabila na zagovor za dan 16. 4. 2012. Tožena stranka je vabilu priložila tudi dokumentacijo, ki naj bi bila za tožnika obremenjujoča. Tožnik se je odločil za podajo pisnega zagovora, ta zagovor je bil sestavljen dne 15. 4. 2012 (B18), obsegal je 46 strani, v njem pa se je opredelil do spornih ravnanj, ki mu jih je tožena stranka očitala v vabilu na zagovor. Glede na to, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, izrabo te pravice mu je tožena stranka omogočila, tožnik pa jo je izkoristil tako, da je podal pisni zagovor.

Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR, ker je ugotovila, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Prvi odstavek 197. člena KZ-1 določa, da se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. V primeru, da ima to dejanje za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da naj bi tožnik v obdobju od maja 2011 do marca 2012 kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja tako, da je na nekatere svoje podrejene vpil oziroma povzdigoval glas pri medsebojni komunikaciji; da je ob tem dajal vtis, da uživa, če jih spravi do joka; da jih je žalil (da so nesposobni, da nimajo pojma o vsebini svojih nalog); da jim je je grozil, da jih bo odpustil oziroma uvedel disciplinski postopek zoper njih; da je omejeval socialne stike z drugimi zaposlenimi; da jim je odvzemal pomembne zadolžitve ali pa jim je nenehno nalagal nove naloge s kratkimi roki za njihovo izvedbo; da je omejeval notranjo poslovno komunikacijo in pretok informacij med zaposlenimi; da je prepovedal posvetovanje med sodelavci, s čimer je bilo oteženo izvajanje nalog; da je po končanju nalog rešitve preverjal pri zunanjih strokovnjakih; da je zahteval dnevna poročila za različna časovna obdobja (20 minut, pol ure, uro, dan, …) različno za posamezne zaposlene, pri čemer je bilo neoddajanje teh poročil lahko razlog za uvedbo disciplinskega postopka; da je dodatne naloge in zahteve za pojasnitev pogosto dodeljeval preko elektronske pošte, pri čemer so morali delavci na to odgovoriti takoj (po njihovi oceni je bilo 40 % časa namenjeno tem odgovorom) in da je zaposlene pogosto obrekoval, blatil, poniževal pred drugimi zaposlenimi, ki se jih predmetna dela niso tikala oziroma, da je širil in podtikal neresnice in to tudi navzven. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so opisana konkretna sporna ravnanja tožnika, usmerjena proti posameznim, tožniku podrejenim delavcem in sicer proti D.D., C.C., E.E., F.F. in G.G.. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je šlo skupno za 20 različnih ravnanj tožnika, ki so pri podrejenih delavcih pustila tudi določene posledice, ki so v obrazložitvi izredne odpovedi prav tako opisane. Ker je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je tožnik s temi ravnanji dlje časa trpinčil podrejene delavce, medtem, ko je tožnik navajal, da je želel le zagotoviti normalno in zakonsko delo organa, pri čemer je v okviru svojih pristojnosti odrejal delo podrejenim delavcem, izvajal nadzor in ocenjevanje njihovega dela, je sodišče prve stopnje v obširno izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo, če je z vsakim od posameznih, v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opisanih ravnanj tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in če so bili s temi ravnanji izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Na podlagi izpovedb tožnika, prič D.D., C.C., F.F., E.E., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K. in na podlagi obširne listinske dokumentacije je ugotovilo, da ravnanje tožnika, naperjena proti podrejenim delavcem, niso imela vseh znakov kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe podrobno opredelilo do vsakega od tistih spornih ravnanj tožnika, za katera je ugotovilo, da so v izpodbijani izredni odpovedi opisana dovolj konkretno, da je v zvezi njimi možno ugotavljati, ali je tožnik z njihovim izvrševanjem kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pri tem je presojalo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje člen 82/2 ZDR, ki določa, da je dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani tiste pogodbene stranke, ki pogodbo o zaposlitvi izredno odpoveduje, v konkretnem primeru torej na toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo (s takšnimi ugotovitvami pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da tožniku ni mogoče očitati, da bi s svojimi ravnanji kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja, opredeljenega v 197. členu KZ-1. V zvezi z delavko D.D. je pravilno zaključilo, da odreditev dela po elektronski pošti ne predstavlja kršitve, še posebej glede na dejstvo, da naj bi delavka v preteklosti storila več napak (zoper njo je bil uveden tudi disciplinski postopek) in da je takšne naloge (obračun potnih stroškov) do tedaj že opravljala. Glede na to, da je D.D. pojasnila, da je razumela podatke, ki so bili zapisani v angleškem jeziku, tudi dejstvo, da naj bi morala te podatke uporabljati, ne pomeni, da je tožnik z odreditvijo delovne zadolžitve D.D. kršil svoje pogodbene obveznosti. Prav tako kršitve ne predstavlja niti pogojevanje tožnika za odobritev letnega dopusta z opravljeno nalogo, saj je bila njegova zadolžitev, da kot predstojnik urada zagotovi normalno poslovanje urada. Ker je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da D.D. naloge v zvezi s predlogom glede prispevanja denarja za dokapitalizacijo L. po elektronski pošti ni dal tožnik, temveč druga delavka (M.M.), da je nadaljnja elektronska komunikacija glede L. med tožnikom in D.D. potekala prav zaradi elektronskega sporočila, ki ga je D.D. poslala M.M., tožniku tudi v zvezi s tem ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se v zvezi z D.D. nanašajo na dolžino rokov za opravljanje dela, na opozorilo tožnika, da bo zoper delavko ukrepal, če naložene naloge ne bodo izpolnjene. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi izpovedbo D.D., da je štela kot šikaniranje le določanje rokov za opravljanje nalog iz elektronskega sporočila z dne 22. 12. 2011. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil ta rok D.D. podaljšan (tožnik je D.D. nalogo odredil že 14. 12. 2011, rok za njeno izvedbo pa je bil podaljšan do 3. 1. 2012). Tudi tožnikovi zahtevi po pojasnilu obračuna stroškov ni mogoče pripisati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi tožnika kot tudi ne njegovega opozarjanja na možnost uvedbe zakonsko dopustnih postopkov zaradi nevestnega dela oziroma povzročanja škode. Tožena stranka v postopku tudi ni dokazala, da naj bi tožnik D.D. šikaniral, poniževal na sestanku dne 14. 3. 2012. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik D.D. tudi utemeljeno očital, da ni bilo v njeni pristojnosti posredovati podatke v zvezi z novinarskim vprašanjem brez njegove odobritve (po ugotovitvi sodišča prve stopnje so se ti podatki nanašali tudi na potne stroške tožnika v času mandata prejšnje vlade in na podatke o uporabi na tožnikovih službenih karticah).

Pravilno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do konkretnih, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opisanih ravnanj tožnika do preostalih podrejenih delavcev, ki so navedeni v tej izredni odpovedi, medtem ko je druge opise teh ravnanj (na primer glede prepovedi strokovne komunikacije z C.C.; glede diktiranja načina dela; glede dodeljevanja nepomembnih nalog; … ) utemeljeno označilo za presplošne, da bi lahko na njih temeljila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazi, ki jih je v zvezi s tem ponudila tožena stranka, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnik storil kršitev po prvi alineji člena 111/1 ZDR. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke o tem, da je tožnik delavcem nalagal tudi naloge, ki niso bile v opisu del in nalog njihovega delovnega mesta, je potrebno ugotoviti, da so bili delavci poleg konkretnih delovnih opravil zadolženi tudi za opravljanje drugih nalog s podobno zahtevnostjo, kot so bile tiste, ki so bile navedene v njihovih pogodbah o zaposlitvi (oziroma v opisu del in nalog). Tudi po zaključku pritožbenega sodišča te druge naloge niso bistveno odstopale od zahtevnosti določenih nalog, ki so jih bili delavci dolžni opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik kršil svoje pogodbene obveznosti tudi s tem, ko je podrejenim delavcem občasno naložil tudi druge naloge (izven konkretnega opisa del in nalog).

Ker se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do zatrjevane izolacije C.C., do tega, da ji naj bi bilo naloženo delo, ki je bilo pod njenim strokovnim nivojem (ugotovilo je, da so bili ti očitki v izredni odpovedi premalo določeni), poleg tega pa niti dokazni postopek ni pokazal, da je do prepovedi komunikacije med C.C. in sodelavci dejansko prišlo, kot tudi ne, da bi bilo C.C. naloženo neustrezno delo, je utemeljeno zaključilo, da tožnik s spornimi ravnanji do C.C. ni kršil svoje pogodbene obveznosti. V zvezi z nevabljenjem C.C. na sestanke pa je bilo ugotovljeno tudi, da teh sestankov ni skliceval tožnik, temveč K.K., ki je tudi pojasnil, da so bili na te sestanke vabljeni delavci, ki so vodili zahtevnejše upravne postopke, teh postopkov pa C.C. v tistem času ni več vodila. Tudi ravnanje tožnika, ki je C.C. odobritev letnega dopusta pogojeval z opravljenim delom, ne predstavlja kršitve delovne obveznosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi ne odločitev tožnika, da je najel zunanji strokovni nadzor za preveritev ustreznosti postopkov, ki jih je vodila delavka. V zvezi s temi ravnanji pritožbeno sodišče soglaša z obširno obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja. Poleg tega tudi dejstvo, da je tožnik poslal na seminar za delovno skupino N., C.C. sodelavko in ne nje, ne pomeni, da je s tem storil očitano kršitev. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se vabilo na ta seminar ni glasilo na C.C. osebno, poleg tega pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je odšla ta sodelavka na seminar na podlagi predloga vodje sektorja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo očitanih kršitev s strani tožnika niti v zvezi s podrejenim delavcem E.E.. Temu je bilo naloženo, da izvede uporabniške nastavitve na službenem telefonu, kar bi bilo mogoče umestiti tudi v E.E. delokrog, pri čemer pa je bilo ugotovljeno tudi (izpovedba J.J., ki je bila vodja sektorja ...), da je bilo to nalogo najpravilnejše umestiti prav v ta sektor, v katerem je delal tudi E.E.. V okvir del in nalog E.E. delovnega mesta sicer ni spadalo urejanje dobropisov in podajanje pravnih podlag zanje, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do zadolžitve prišlo zaradi E.E. predloga, da se mu zdi rešitev z dobropisom boljša. Ker je tožnik posledično E.E. zadolžil za izvedbo te naloge, niti po zaključku pritožbenega sodišča v zvezi s tem ni mogoče očitati tožniku kršitve, ki je bila podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja za medsebojno elektronsko komunikacijo med tožnikom in E.E., saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ta komunikacija neprimerna z obeh strani, tožniku pa v zvezi s tem ni mogoče očitati utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti v povezavi s E.E. niti v zvezi z dostopom do spletnih strani niti glede shranjevanja datotek IP oziroma posredovanja IP, pri čemer je svojo odločitev v zvezi s tem tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede tožnikovih ravnanj, ki so mu bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z delavkama F.F. in G.G. in se na obširno in pravilno obrazložitev v zvezi z navedenima delavkama v izogib ponavljanju le sklicuje. Obenem ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranka v zvezi s tem (ki dejansko izpodbijajo le pravilnost dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje) neutemeljene.

Ob upoštevanju navedenega je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožnik z ravnanji, ki so mu bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer naj bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po členu 197 KZ-1. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča namreč posameznih spornih ravnanj ni mogoče opredeliti kot psihično nasilje oziroma trpinčenje ali neenakopravno obravnavanje podrejenih delavcev, kot tudi ne teh ravnanj kot celote, kar bi ustrezalo znakom kaznivega dejanja iz člena 197/1 KZ-1. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da so bili odnosi med tožnikom in nekaterimi podrejenimi delavci napeti in na zelo nizkem nivoju, da je tožnik z njimi komuniciral tudi na način, ki ni bil primeren za odnos nadrejenega delavca do podrejenih delavcev, da so zaradi tega pri nekaterih podrejenih delavcih lahko nastale tudi posledice, kot so opisane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne dajejo opore zaključku, da je mogoče ugotovljena sporna ravnanja tožnika označiti kot psihično nasilje oziroma trpinčenje, niti, da je tožnik s temi ravnanji nameraval izvajati nad podrejenimi delavci psihično nasilje oziroma jih trpinčiti ali neenakopravno obravnavati. Ker torej sodišče prve stopnje v ravnanjih tožnika ni ugotovilo znakov spornih ravnanj, ki jih opisuje prvi odstavek 197. člena KZ-1, se mu tudi ni bilo potrebno opredeljevati do zatrjevanih posledic, ki so nastale podrejenim delavcem. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen niti pogoj, ki ga določa člen 110/1 ZDR.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 7226/2009-39 z dne 15. 9. 2011, saj je bilo v tej zadevi ugotovljeno, da so bila ravnanja obdolženega takšna, da jih je bilo mogoče okvalificirati kot psihično nasilje nad oškodovancem. Tudi sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1038/2011 z dne 22. 12. 2011 ni utemeljeno, saj se je v predmetnem postopku presojal tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu in ne postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana po prvi alineji člena 111/1 ZDR zaradi kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je imela vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, je v nadaljevanju odločalo tudi o utemeljenosti preostalega dela njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vrnitev na delo k toženi stranki in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče (tožnik je primarno uveljavljal reintegracijo k toženi stranki, v nadaljevanju pa je uveljavljal tudi sodno razvezo - pripravljalna vloga tožnika z dne 24. 2. 2014), zato je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (tej odločitvi tožnik v pritožbi niti ne oporeka), pri čemer je tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do dneva, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu (v času odločanja o sodni razvezi je bil tožnik še vedno zaposlen pri drugem delodajalcu). Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj delavec ne more hkrati biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas (do česar bi dejansko prišlo, če bi mu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, razvezalo z dnem 10. 3. 2014, ko je o njegovem tožbenem zahtevku odločalo). Tožnik se je pri drugem delodajalcu zaposlil 2. 9. 2013. Ker je sodišče prve stopnje v II. a točki izreka izpodbijane sodbe jasno določilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od dne 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 (torej od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do dneva ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu) so neutemeljene tudi njegove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni zapisalo datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je neutemeljena tudi njegova pritožbena navedba, da bi bil za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu upravičen do razlik v plači med plačo pri toženi stranki in plačo, ki jo je pri tem delodajalcu prejemal. Kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni moglo določiti datuma sodne razveze, ki bi segal v obdobje, ko je imel tožnik že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, to pa pomeni, da ni nikakršne podlage, da bi tožnik od tožene stranke lahko utemeljeno uveljavljal razliko v plači med plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 313/2008 z dne 10. 5. 2010, saj je ta odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju (tožnik je v predmetni zadevi uspel z reintegracijo k delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je v tem delu njegovega tožbenega zahtevka odločalo na podlagi člena 118/1 ZDR. Glede na to, da je bilo o sodni razvezi odločeno v času, ko je že veljal ZDR-1, bi moralo sodišče prve stopnje o višini denarnega povračila, do katerega bi bil tožnik upravičen zaradi sodne razveze, upoštevati člen 118/2 ZDR-1 (tako tudi sodba VIII Ips 467/2009 z dne 23. 11. 2010, VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014). Ker je sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine zaradi sodne razveze po 118/1 členu ZDR (sodna praksa je za določitev pripadajoče višine odškodnine oblikovala drugačne kriterije, na te pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o prisojanju odškodnin), je glede navedenega zmotno uporabilo materialno pravo. To pa pomeni, da je ostalo dejansko stanje glede kriterijev za višino denarnega povračila po členu 118/2 ZDR-1 nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank glede odločitve o denarnem povračilu ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na obračun ter izplačilo plače za tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki sicer prenehalo z dnem 16. 6. 2012, vendar pa je iz tožnikove plačilne liste za junij 2012 (A27) razbrati, da je bila tožniku za junij 2012 obračunana in izplačana celotna plača. Ker sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, če je tožnik za junij 2012 prejel celotno plačo ali le del plače za čas do dneva prenehanja delovnega razmerja, je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno, odločitev o tem, da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012 obračunati in izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa vsaj preuranjena.

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da je upravičen tudi do odpravnine po členu 83/8 ZJU. Na podlagi citirane določbe je upravičen do odpravnine uradnik, ki mu preneha položaj zaradi ukinitve organa oziroma organizacijske enote, ki jo vodi, oziroma ki je razrešen po petem odstavku 83. člena ZJU, pa pred imenovanjem na položaj ni imel statusa uradnika pri istem delodajalcu, pa mu predstojnik do izteka dobe imenovanja ne zagotovi delovnega mesta v istem ali drugem organu, na katerem se delo opravlja v nazivu iste stopnje, kot se opravlja delo na položaju, ki je uradniku prenehal. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na način, ki je opredeljen v tretjem oziroma četrtem odstavku 83. člena ZJU, je povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik do odpravnine po členu 83. ZJU ni upravičen. Glede na to je sodišče prve stopnje ta del tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z vtoževanim denarnim povračilom po členu 118/2 ZDR nepopolno ugotovljeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Na pritožbo tožene stranke pa je bilo potrebno razveljaviti tudi del odločitve sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo plače tožniku za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tudi glede tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti (sodišče prve stopnje se do kriterijev iz člena 118/2 ZDR-1 ni opredelilo, dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem izplačila dela plače tožniku za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012 pa ni ugotavljalo), zato je v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in se ni odločilo za opravo pritožbene obravnave.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v zvezi z zgoraj navedenim in nato ponovno odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vtoževano denarno nadomestilo po členu 118/2 ZDR in na izplačilo razlike v plači za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012 (353. člen ZPP), kot tudi na pravdne stroške postopka na prvi stopnji.

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških obeh strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.