Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je svoje obveznosti do tožnika izpolnila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo plače, stroškov prevoza na delo in z dela, regresa za letni dopust in odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova plač v posameznih bruto zneskih, kot izhaja iz prvega odstavka točke 1 izreka izpodbijane sodbe, odvesti davke in prispevke in izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. V drugem odstavku 1. točke izreka je sodišče naložilo toženi stranki plačilo stroškov prevoza in prehrane v znesku 20,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje in v tretjem odstavku 1. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 obračunati bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, v četrtem odstavku 1. točke izreka pa je toženi stranki naložilo v plačilo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010, obračunan od bruto zneska 122,50 EUR in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila ter v petem odstavku 1. točke izreka je toženi stranki naložilo plačilo odpravnine v neto znesku 117,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine za znesek 2,95 EUR zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zakonske zamudne obresti od neizplačane plače in stroškov prevoza za delo in z dela za februar 2010 za dne 16. in 17. 3. 2010 in od regresa za letni dopust za leto 2010 za čas od 6. 3. 2010 do 30. 6. 2010 (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, v 15 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izrek sodbe ni jasen in se ga ne da preizkusiti, saj iz njega ne izhaja, kaj je tožena stranka dejansko dolžna plačati. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bi moralo obračunati in odvesti vse davke in prispevke, saj je po njenih podatkih bil del davkov in prispevkov poravnan. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala opravo poizvedb pri pristojnem davčnem uradu, sodišče pa temu ni sledilo, zato je vsaj preuranjeno ugodilo temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je predlagala tudi vpogled na spletno stran AJPES v zvezi z zatrjevano nelikvidnostjo v letu 2010, zato ni mogoče slediti zaključkom sodišča, da tožena stranka svojih navedb o nelikvidnosti ni dokazala. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, so napačno odmerjeni tudi stroški postopka na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju tožbenega zahtevka, o katerem je v izreku izpodbijane sodbe odločalo, v celoti (do neke mere nekritično) sledilo tožniku, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča kljub temu ta izrek dovolj razumljiv in ni obremenjen z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz njega namreč izhaja, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu predpisanih dajatev od prisojenih bruto zneskov, pri čemer tečejo prisojene zakonske zamudne obresti od teh neto zneskov od datumov zapadlosti, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, do plačila.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku praktično v celoti ugodilo, pri čemer se je pri svoji odločitvi oprlo na listinske dokaze, ki jih je v spis vložil tožnik. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku zneskov iz naslova plač za februar in marec 2010 ni izplačala, prav tako pa tožniku ni povrnila stroškov prevoza na delo za februar 2010, čeprav je v plačilnih listah tožnika zabeleženo, da je tožnik do plačila teh zneskov upravičen. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala niti regresa za letni dopust niti odpravnine (v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov), zato je tožniku ugodilo tudi glede tega dela njegovega tožbenega zahtevka. Zaključilo je namreč, da tožena stranka ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče razbrati, da je tožena stranka svoje obveznosti do tožnika (ki jih pravzaprav niti ni prerekala) poravnala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo, pravilno dokazno ocenilo listine, ki jih je v spis vložil tožnik in na podlagi teh listin ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva ter ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb na DURS in AJPES v zvezi s trditvami tožene stranke o njeni nelikvidnosti oziroma glede verjetnega delnega poplačila prispevkov. V zvezi s plačilom prispevkov je tožnik dne 11. 10. 2010 v pisni vlogi pojasnil, da so vsi delavci preverjali pri pristojni DURS ali so prispevki za vtoževano obdobje plačani in so dobili informacijo, da prispevki niso plačani ter da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenih dokazov o plačilu prispevkov. Tožena stranka tej vlogi ni oporekala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je odvedla vse zakonske predpisane prispevke od vtoževanih terjatev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom na spletno stran AJPES, iz katere naj bi izhajali podatki o nelikvidnosti tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da objavljeni podatki na spletni strani AJPES za toženo stranko ne izkazujejo obstoja nelikvidnosti, zaradi katere naj bi sorazmerni del regresa za leto 2010 zapadel v plačilo najkasneje do 1. novembra 2010. Ob upoštevanju navedenega tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da predlaganega dokaza z vpogledom na spletno stran AJPES ni izvedlo.

Pritožba tožene stranke nadalje povsem pavšalno in neobrazloženo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka. Glede na to je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožnika odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08), zato je tudi ta pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.