Jedro

Ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč nosilne razloge izpodbijane odločitve, moralo tožečo stranko z uporabo materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati na to, da konkretizira svoje navedbe. Na nejasnost podlage vtoževanih računov je tožečo stranko opozorila že tožena stranka; ustaljeno stališče sodne prakse je, da sodišče ni dolžno izvajati materialno procesnega vodstva, če na pomanjkljive trditve opozori že nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.542,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka, ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.443,95 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene terja plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja na objektu, katerega solastnica je tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilno argumentacijo, da tožeča stranka ni ustrezno konkretizirala podlage vtoževanih računov.

6. Ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč nosilne razloge izpodbijane odločitve, moralo tožečo stranko z uporabo materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati na to, da konkretizira svoje navedbe. Na nejasnost podlage vtoževanih računov je tožečo stranko opozorila že tožena stranka; ustaljeno stališče sodne prakse je, da sodišče ni dolžno izvajati materialno procesnega vodstva, če na pomanjkljive trditve stranko opozori že nasprotna stranka.1

7. Okoliščina, da tožeča stranka za svoje navedbe ni predložila ustreznega dokaza, ne pomeni, da je predložila nepopolno vlogo in bi jo zato moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev. To pravilo velja samo za formalno nepopolne vloge, pomanjkanje dokazov za utemeljitev strankinih navedb pa ne pomeni formalne nepopolnosti.

8. Ni utemeljen niti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi očitane kršitve 270., 279.c in 279.č člena ZPP. Katero ravnanje sodišča naj bi kršilo določbo 270. člena ZPP, tožeča stranka ni konkretizirala. Kršitve 279.c glede izvedbe pripravljalnega naroka prav tako ni bilo, saj je bil narok izveden in na njem je sodišče s strankama razpravljalo o (nekaterih) vidikih spora, kot je razvidno iz zapisnika naroka (list. št. 91). Kar pa zadeva program vodenja postopka, pa drugi odstavek 279.č člena ZPP, določa, da se pri oblikovanju programa vodenja postopka upošteva zapletenost zadeve glede pravnih in dejanskih vprašanj. Glede na dejstvo, da obravnavani spor ne zadeva posebej zapletenih vprašanj (sodišče je obravnavo zaključilo na prvem naroku), opustitev priprave konkretnejšega programa vodenja postopka ni vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izdane sodbe, zato tudi v tem primeru očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Ker je sodišče prve stopnje v pretežnem delu zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na pomanjkljivi trditveni podlagi, tožeča stranka ne more uspeti z očitkom neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. A., B. B. ter za postavitev izvedenca gradbene stroke. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj gre v takem primeru za nedopusten informativni dokaz.

10. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tožeča stranka ni utemeljila, kako je izračunala solastniški delež tožene stranke na celotnem kompleksu C. v deležu 31,08 %. Tožeča stranka je v pritožbi sodišču očitala, da je glede izračuna solastniškega deleža predlagala izvedenca gradbene stroke, vendar pa, kot že rečeno, dokazni predlog ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožeča stranka tudi ni znala konkretizirati, kako je izračunala vtoževane zneske po posameznem razdelilniku, saj se vtoževani zneski (npr. 830,89 EUR po razdelilniku št. 9990022640210), ne ujemajo z zneski, ki naj bi odpadli na posamezen lastniški del garažne hiše po posameznem razdelilniku (npr. za razdelilnik št. 9990022640210 1.411,92 EUR), pri čemer je po navedbah tožeče stranke zahtevala plačilo celotnih stroškov za oba lastniška dela garažne hiše. 11. Čeprav je tožeča stranka trdila, da bi naj bila tožena stranka, kot 31,08 % solastnica celotnega kompleksa C., dolžna plačati vtoževane stroške v deležu 31,08 %, je sodišče prve stopnje ob vpogledu priloženih razdelilnikov ugotovilo (9. tč. obrazložitve), da se številne postavke obračunavajo po drugačnih deležih, kar je tožeča stranka v pritožbi tudi priznala (drugi odstavek V. točke pritožbe). Kot razlog za to je navedla, da se posamezni stroški naj ne bi delili vedno med vse posamezne dele celotnega kompleksa in da zato višina deleža tožene stranke varira. Vendar pa ta razlog po presoji višjega sodišča potrdi zaključek pomanjkljive trditvene podlage. Če drži dejstvo, da delež stroškov, ki so bili odmerjeni toženi stranki, varira, potem je del trditvenega bremena tožeče stranke opredelitev metode, po kateri je izračun deleža narejen. V nasprotnem primeru je opredelitev deleža 31,08 % brezpredmetna, saj je opredelitev stroškov v računu neodvisna od tega deleža, temveč se izračunava po drugem (nepojasnjenem) deležu. 12. Prav tako pa je sodišče prve stopnje opozorilo na dejstvo, da se določeni stroški zaračunajo samo na enem solastniškem deležu garažne hiše (stroški upravljanja, opominjanja, storitve čiščenja, varovanje in hišniška opravila), medtem ko se določeni stroški nanašajo na oba dela. Tako je pripadajoči znesek stroškov, ki odpade na en solastniški del, bistveno višji od drugega dela, čeprav sta po velikosti primerljiva (solastniška deleža na garažni hiši znašata 49,7715 % in 50,2285 %). Tudi glede tega tožeča stranka ni podala konkretnih pojasnil. 13. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke, ki naj ne bi prerekala izračunov posameznih stroškov. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka ni pojasnila ključa delitve in višine deleža, ki naj bi odpadel na toženo stranko (str. 6. 2. pripravljalne vloge, list. št. 85), kar, upoštevajoč zgornja pojasnila, drži. 14. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi, če bi držala navedba tožeče stranke, da je bil celoten kompleks C. predmet enotnega upravljanja, dejstvo, da se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje izrecno ni ukvarjalo oziroma glede tega vprašanja ni zavzelo jasnega stališča, ne pomeni pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, kot je očitala tožeča stranka.

15. Ker se je tako presoja sodišča prve stopnje, da pomanjkljiva trditvena podlaga niti ne omogoča preizkusa višine tožbenega zahtevka, izkazala za pravilno, se višje sodišče z drugimi okoliščinami, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ne bo ukvarjalo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

17. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov (12,5 točk), skupno 637,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 22 % DDV znaša 466,65 EUR.

1 Sodbi VSRS III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014 in III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015.