Jedro

V obnovljenem postopku je bilo na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri družbi A. d.d. - v stečaju ugotovljeno, da je navedena družba tožnici izplačevala določene zneske gotovine, za katero ne tožnica ne družba nista dokazali, da je bila porabljena za poslovanje družbe oziroma da je bila vrnjena družbi. Obravnavana izplačila je zato šteti za druge prejemke iz delovnega razmerja, ki pri prvotni odmeri dohodnine tožnice niso bili upoštevani in se zato upoštevajo v postopku obnove.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2010 z izpodbijano odločbo odpravil odmerno odločbo istega urada za leto 2010 št. 02 20115 z dne 31. 5. 2011 ter tožnici odmeril dohodnino v znesku 20.652,26 EUR. Ugotovil je še, da plačana akontacija dohodnine znaša 21.253,68 EUR in presega odmerjeno dohodnino za 601,42 EUR. Ker pa je bilo tožnici po odpravljeni odmerni odločbi vrnjeno 1.458,31 EUR, mora tožnica po tej odločbi plačati 856,89 EUR v postavljenem roku in na račun, naveden v izreku odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je bila tožnici z odločbo z dne 31. 5. 2011 odmerjena dohodnina za leto 2010 v višini 10.367,91 EUR. Po tem, ko je postala določba dokončna, pa je davčni organ izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku in zato izdal sklep št. dt 4210-243/2012, 1 16-130-02 o obnovi postopka. V obnovljenem postopku je bilo na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri družbi A. d.d. - v stečaju ugotovljeno, da je A. d.d. tožnici izplačeval določene zneske gotovine, za katero ne tožnica ne družba A. d.d. nista dokazali, da je bila porabljena za poslovanje družbe oziroma da je bila vrnjena družbi. Obravnavana izplačila je zato šteti za druge prejemke iz delovnega razmerja, ki pri prvotni odmeri dohodnine tožnice niso bili upoštevani in se zato upoštevajo v postopku obnove. V obrazložitvi odločbe se navaja še, da je bila tožnici v postopku obnove dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, da se je na vabilo odzvala ter da je izjavila, da se z obnovo ne strinja, ker je denar, ki je bil dvignjen v njenem imenu, takoj predala sodelavcem, saj je bil namenjen za nabavo tekočih goriv in maziv oziroma za akontacijo potnih stroškov.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je po dokončnosti odmere dohodnine za leto 2010 davčni organ izvedel, da je tožnica v letu 2010 prejela še 32 200,00 EUR drugih dohodkov iz delovnega razmerja, izplačanih s strani družbe A. d.d. Na tej podlagi je bil v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdan sklep o obnovi postopka ter nato še nova odmerna odločba, s katero se je tožnici v davčno osnovo pravilno vštel še znesek v višini 32.200,00 EUR. Niti tožnica niti družba A. d.d. namreč nista dokazali, da bi bila gotovina, ki jo je tožnici izplačala omenjena družba, porabljena za dejavnost družbe ali da je bila vrnjena. Tožnica je sicer pojasnjevala, kako je bila gotovina porabljena, kot edino dokazilo pa je predložila konto odprte postavke, ki jih je imela družba do tožnice na dan 17. 4. 2012. Na tem kontu so do tožnice odprte postavke v višini 42.650,00 EUR ter zraven z roko pripisano, da gre za pobot v višini 34.100,17 EUR, tako da naj bi dolgovala še 8.549,83 EUR, kar je znesek, ki ga družba terja od tožnice. Navedeno po presoji organa druge stopnje ne dokazuje, da je tožnica prejeto gotovino dejansko porabila za poslovanje družbe. Zgolj njene navedbe pa tega tudi ne dokazujejo. Zato drugostopni organ ugotavlja, da je tožnica od A. d.d. prejela denar v višini 32.200 EUR, česar tožnica niti ne zanika, da uporabe denarja za poslovni namen ni uspela dokazati, čeprav je dokazno breme njeno ter da je zato davčni organ prve stopnje prejeti denar pravilno štel za dohodek tožnice. In ker je bila tožnica pri družbi A. d.d. zaposlena, je davčni organ navedene dohodke pravilno štel za druge dohodke iz delovnega razmerja.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči v zadevi tako, da toženi stranki naloži vračilo preveč plačanega davka, oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter da se ji v obeh primerih povrnejo stroški postopka. V tožbi navaja, da je v obravnavanem obdobju nedvomno razpolagala z denarnimi sredstvi, ki ji jih je zagotovila družba A. d.d. kot članici nadzornega sveta in kot delavki. Vendar pa denarja ni prejela kot svoj dohodek, temveč je z denarjem razpolagala v imenu in za račun družbe. Družba A. d.d. je namreč imela v letu 2010 oteženo poslovanje in zato so se določena plačila s strani družbe opravljala v gotovini. Tako je bila tudi tožnica, ki je uživala zaupanje delodajalca, pooblaščena, da v imenu in za račun družbe opravi določena plačila upnikom družbe. Pri tem je tožnica gotovino v višini 42.650 EUR porabila za plačilo goriv in maziv in drobnega materiala ali orodij, oziroma je denar za isti namen razdelila zaposlenim. Z izročitvijo denarja je družba dobila terjatev do tožnice, ki se je lahko razdolžila s predložitvijo dokazil o opravljenih plačilih oziroma z vračilom denarja. Tožeča stranka denarja ni obdržala zase ali ga porabila za lastne namene, temveč je delovala kot zastopnik družbe v skladu z določbami 70. člena OZ. Zato je zaključek, ki ga je naredil davčni organ, napačen, saj denar, ki ga je prejela od A. d.d., ne more predstavljati njenega prejemka oziroma dohodka iz zaposlitve. Dokaz, da je temu tako, predstavlja vzpostavljena terjatev družbe A. d.d. do tožeče stranke. Iz spremnega dopisa stečajne upraviteljice, s katerim le-ta poziva tožečo stranko, naj poravna zapadli dolg v višini 8.549,83 EUR na račun družbe, izhaja, da terja tožečo stranko (le še) za navedeni znesek od skupaj prejetih 42.650 EUR, pri čemer je na izpisu odprtih postavk izračunala, da je bila razlika (34.100,17 EUR) že vrnjena, oziroma so bila že predložena dokazila o namenski porabi sredstev, to je za pokrivanje materialnih stroškov družbe. Dokazila je stečajni upraviteljici predložila tožnica oziroma so jih predložili njeni sodelavci. Zneski v skupni višini pobota (34.100,17 EUR) so se porabili za plačilo goriva, poštne, notarske storitve ter plačilo drugih računov, o čemer se dokazila nahajajo v spisih. Gotovino v znesku 20.000,00 EUR je prevzel B.B., znesek 14.100,17 EUR pa je bil pobotan ob prijavi terjatve št. 405. Od tega je del zneska (2.400 EUR) prejel C.C. kot akontacijo za prevozne stroške delavcev.

Tožnica je vse navedeno predstavila že v davčnem postopku in ponudila dokaze. Kljub temu tožena stranka vztraja pri svojem stališču, ki je zmotno. Izpis odprtih postavk je listina, s katerim se obvešča dolžnika o zapadlih neporavnanih obveznostih. Tožnica je denar predala svojim kolegom, in sicer tudi znesek 8.549,83 EUR, za katerega se zahteva vračilo. Sicer pa dejanska poraba tega zneska niti ni pomembna, saj tožnica ta znesek družbi še vedno dolguje in torej ne gre za njen dohodek, temveč za dolg do družbe. Vsekakor pa je nedopustno, da je tožnica obremenjena dvakratno in zato prosi sodišče, da glede pravne narave prejetih izplačil in resnične višine dolga do družbe A. d.d. na glavni obravnavi razčisti dejansko stanje in nedopustno situacijo ustrezno odpravi. Pravilno dejansko stanje naj ugotovi na podlagi predloženih listinskih dokazov ter na podlagi zaslišanja stečajne upraviteljice družbe A. d.d. D.D., E.E., B.B. in C.C. in ter drugih zaposlenih, ki bodo lahko potrdili navedbe tožeč stranke. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je preostali znesek 17.138,31 EUR nakazala E.E., ki ji ni predložila nobene dokumentacije o porabi denarja. Del dolga (8.588,48 EUR) je bil sicer vrnjen, ostal pa je še dolg v višini 8 549,83 EUR, ki ga družba A. d.d. terja od tožnice. E.E. je tožnici večkrat obljubila, da bo predložila listine, ki bodo izkazovale upravičenost porabe denarja, vendar tega še vedno ni storila. Iz elektronske pošte, ki jo je predložila v davčnem postopku, sicer ne izhaja izrecno, da je E.E. prejela denar, je pa to posredno razvidno iz njenih izjav ter izogibanja pisni obliki oziroma iz želje, da se zadeva razreši ustno. Tožena stranka je v zvezi z nekaterimi zneski že priznala, da je šlo za dohodke drugih oseb, sporen ostaja le še znesek 8 549,83 EUR, ki ga je tožnica izročila E.E. Pri tem znesku pa gre, kot že rečeno, za dolg do družbe A. d.d. in ga zato ni mogoče opredeliti za dohodek tožnice iz zaposlitve. Z izpodbijano odločitvijo, ki temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je bilo zato zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, saj je bila napačno opredeljena vrsta oziroma narava dohodka in zato davčni organ ne bi smel odmeriti dohodnine, saj se med dohodke po ZDoh-2 ne uvrščajo sredstva, ki so se uporabila v imenu in za račun delodajalca družbe A. d.d., oziroma sredstva, ki jih je treba družbi vrniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe prereka ter poudarja, da je v davčnem postopku dokazno breme o porabi sredstev na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je kot dokaz predložila le konto kartico odprte postavke, pismo stečajne upraviteljice in izpisek elektronskih sporočil, ki sta si jih izmenjali s E.E. Ti dokumenti pa ne zadoščajo za ugotovitev, da je bil denar vrnjen. Dodatno tožena stranka poudari še, da seznam odprtih postavk ne izkazuje enakih zneskov, kot so bili kot prejeta sredstva ugotovljeni v postopku inšpekcijskega nadzora. Prav tako davčni organ ni dolžan slediti ugotovitvam stečajne upraviteljice o tem, katere terjatve bo družba uveljavljala, oziroma katere bo pobotala. Zato njene odločitve o izterjavi zneska 8.549,83 EUR ni mogoče šteti za dokaz, da je tožnica preostali denar vrnila niti uveljavljanje terjatve ne dokazuje, da bo prišlo do dejanskega vračila denarja. Sicer pa v družbi ne obstaja dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da je tožeča stranka plačevala obveznosti družbe, dokazil o tem pa tudi ni predložila tožeča stranka. Gotovina v višini 20.000 EUR, ki jo je prevzel B.B., ni bila upoštevana kot dohodek tožnice, kar je razvidno tudi iz seznama datumov izplačil in zneskov, ki ga je tožbi priložila tožnica. Glede zneska 14.100,17 EUR, ki naj bi bil pobotan s terjatvijo št. 405, pa toženi stranki ni znano, za kakšno terjatev gre, saj njej ta terjatev ni bila predložena. Z izvedbo dokazov z zaslišanjem prič se tožena stranka ne strinja. Ker so bila prejeta sredstva po navedbah tožnice porabljena za poslovanje družbe, bi morali biti v zvezi s porabo sredstev predloženi računi in druga dokumentacija, oziroma zneski vrnjeni. Tožnici je bila dana možnost, da predloži dokazila, pa tega ni storila. In ker se v davčnem postopku praviloma upošteva pisna dokumentacija, v konkretnem primeru dokazovanje z zaslišanjem prič, tudi glede vračila denarja, ni mogoče oziroma ni potrebno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi svoje navedbe o tem, da prejeta sredstva niso predstavljala njenega dohodka, dodatno dokazuje z dopisom stečajne upraviteljice z dne 11. 12. 2012, ki ga je prejela po vložitvi tožbe. Z dopisi se tožnico poziva, da sredstva vrne, gre pa za znesek 8.549,83 EUR in s tem za znesek, ki se v odločbi obravnava kot njen dohodek. Iz dopisov je tudi jasno razvidno stališče družbe, da ima vzpostavljene obveznosti (pravilno: terjatve) iz naslova nakazanih zneskov in da jih namerava izterjati, kar pomeni, da pri znesku, ki se terja, ne gre za dohodek tožnice.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je tožnica v letu 2010 prejela denar v gotovini iz blagajne A. d.d. in da je prejela skupaj 32.200,00 EUR. Sporen je namen, za katerega ji je bil denar izplačan, oziroma poraba tega denarja, ki naj bi po navedbah tožnice izkazovala, da pri omenjenem znesku ne gre za njen dohodek iz zaposlitve in s tem za predmet obdavčitve z dohodnino, kot to sledi iz izpodbijane odločbe.

V tej zvezi pa tožnica v tožbi enako kot pred tem v pritožbi in v postopku obnove trdi in dokazuje, da ji je bil denar izročen in tudi porabljen za pokrivanje stroškov poslovanja družbe A. d.d. ter da je s sredstvi razpolagala v imenu in za račun družbe. Tako navedbe kot predloženi dokazi so bili presojeni že v davčnem postopku. Presojeni so bili dvakrat: v postopku inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil zoper družbo A. d.d., in ponovno v zadevnem postopku obnove. Pri tem davčni organ ni podvomil v navedbe tožnice o likvidnostnih težavah A. d.d. in tudi ne v zaupanje delodajalca do tožeče stranke ter s tem povezano izplačilo denarja. Kot izkazan je štel tudi prevzem gotovine v znesku 20.000,00 EUR s strani B.B. V ostalem pa obrazloženo ugotavlja, da zatrjevana poraba denarja ni verodostojno izkazana. Podrobnim ugotovitvam glede neverodostojnosti posameznih predloženih računov in drugih listin, ki jih vsebuje zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d., tožnica ne ugovarja in tudi niso bile sporne v postopku inšpekcijskega nadzora. Predloženi izpisek odprtih postavk in dopis oziroma poziv stečajne upraviteljice pa zatrjevane porabe denarja tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, ne dokazuje. Izpričuje namreč samo opravljena knjiženja v poslovnih knjigah A. d.d., ne pa tudi poslovnih dogodkov, na katerih knjiženja temeljijo. In ker gre za vprašanje izkazanosti poslovnih dogodkov, ki opravičujejo stroške poslovanja družbe, ti pa se po določbah SRS v poslovnih knjigah družbe lahko upoštevajo le na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, izjave predlaganih prič oziroma izpoved E.E. v kazenskem postopku kot dokaz niso dovolj in same po sebi, brez listinskih dokazil, ne morejo vplivati na odločitev. Zato sodišče dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki se razen tega prvič pojavijo v tožbi, ni sledilo, tako kot ni sledilo predlogu, da izvede še druge dokaze, „za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve“. Ključni okoliščini za obdavčitev in s tem za izpodbijano odločitev sta namreč izplačilo denarja s strani A. d.d. in prejem denarja s strani tožnice. Dejansko stanje pa je v tem pogledu povsem jasno in torej ne potrebuje nikakršnih razjasnitev. To pa pomeni, da dokazovanje drugih ali drugačnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, ostaja v konkretnem primeru izključno na strani tožnice.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.