Up-312/97

25. 2. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe R. S. iz D., ki ga zastopa dr. M. S. T., odvetnik v L. na seji dne 25. februarja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba R. S. zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-23.310 z dne 1. 9. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo pritožnikov predlog za obnovo upravnega postopka v zadevi ugotovitve državljanstva za pokojna zakonca S., ki je bil končan z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3-XVII-23.310 z dne 5. 3. 1993. Tožba zoper navedeno odločbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 745/93-12 z dne 15. 11. 1995.

2.Pritožnik navaja, da je bil z izpodbijanim sklepom zavržen njegov predlog za obnovo postopka ugotovitve državljanstva kljub temu, da obstajata obnovitvena razloga po 1. in 5. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97, OdlUS VI, 43), ki naj bi bila izdana v smislu ugotovitvene odločbe po 48. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) in naj bi pomenila novo ustavnopravno konformno interpretacijo. Po mnenju pritožnika naj bi odločba Ustavnega sodišča predstavljala novo dejstvo, čeprav pravno. Zato predlaga naj Ustavno sodišče izda tudi interpretacijski odločbi o pravnem pomenu interpretacijskih odločb Ustavnega sodišča in o 1. in 5. točki 249. člena ZUP.

3.Katera človekova pravica ali temeljna svoboščina naj bi mu bila kršena z izpodbijanim sklepom, pritožnik ne navaja, predlaga pa sprejem ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Navaja, da je sicer vložil tožbo v upravnem sporu, da pa bi čakanje na rešitev le-tega pomenil, da bi skupno postopki trajali deset let, ker je zahtevo za denacionalizacijo in vlogo za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva vložil pravočasno. Nesprejem ustavne pritožbe pa naj bi povzročil nastop nepopravljivih posledic tudi glede na določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah.

B.

4.Ustavno sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva - v obravnavanem primeru upravnega spora - le izjemoma, in to le, če sta izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj zahteva, da je zatrjevana kršitev v ustavni pritožbi očitna, drugi pogoj pa zahteva, da bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

5.Pritožnik sam ne navaja katera človekova pravica ali temeljna svoboščina naj bi mu bila z izpodbijanim sklepom kršena, zatrjuje le napačno uporabo prava. Ustavna pritožba pa ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih pritožnika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Zato zatrjevana nepravilna uporaba prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Tudi pritožnikove navedbe, ki jih poimenuje "predlog za izdajo interpretacijskih odločb", se po vsebini nanašajo na utemeljevanje napačne uporabe prava, s katerim argumentira pravilnost svojega stališča o obstoju obnovitvenih razlogov iz 1. in 5. točki 249. člena ZUP. Pritožnik pa zmotno misli, da je bila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 izdana na podlagi 48. člena ZUstS, saj ni sprejelo ugotovitvene odločbe, s katero bi ugotovilo, da je tretji odstavek 63. člena ZDen protiustaven, temveč, da ni v neskladju z Ustavo. Tudi sicer se drugi odstavek 48. člena ZUstS ne nanaša na posamične akte, temveč na odpravo protiustavnosti oziroma nezakonitosti predpisa ali drugega splošnega akta. Iz ustavne pritožbe in prilog torej ni razvidno, da bi bile kršitve človekovih pravic očitno podane.

6.Tudi obstoj drugega pogoja za sprejem ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev, to je nastanek nepopravljivih posledic, pritožnik ni izkazal. V zvezi z nepopravljivimi posledicami navaja le, da rok, v katerem naj bi bil rešen upravni spor, ni sprejemljiv. Pritožnik ne zatrjuje, da bi mu že bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Iz vsebine njegovih navedb je namreč razumeti, da naj bi ta kršitev nastala, če Ustavno sodišče ne bi odločalo o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je pritožnik zahtevek za obnovo upravnega postopka vložil dne 30. 7. 1997, Ministrstvo za notranje zadeve pa je izpodbijani sklep izdalo dne 1. 9. 1997.

7.Ustavno sodišče je sicer sprejelo stališče, da je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave v izjemnih primerih mogoče uveljaviti z ustavno pritožbo še pred zaključkom sodnega ali upravnega postopka, v katerem je bila ta pravica prekršena. Vendar je tudi v tem primeru pred vložitvijo ustavne pritožbe potrebno izčrpati pravno sredstvo, ki je stranki na razpolago v skladu z drugim odstavkom 157. člena Ustave.

8.Ker nista izpolnjena pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in Franc Testen.

Namestnik predsednice senata

Lojze Janko