Jedro

Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP).

V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2019 dalje do plačila. V presežku je do vtoževane glavnice 3.600,00 EUR zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka odločilo, da je toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije povrniti znesek 546,83 EUR in IV. točki izreka, da je toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova stroškov izvedenca povrniti znesek 281,68 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica navaja, da je odškodnina v višini 2.000,00 EUR prenizko odmerjena glede na poškodbe, ki jih je utrpela, in sicer pretres možganov, krajši čas je bila nezavestna, imela je oteklino spodnje ustnice, bolečine v vratu in gornjem delu hrbtenice ter odrgnine. Prav tako je trpela nevšečnosti med zdravljenjem. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka. Navaja, da ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje glede vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, vendar je sodišče prve stopnje napačno presojalo navedbe toženca v delu, ko je navajal, da se je navedenega dne zgolj branil, saj ni želel prikazati, da nečesa ni storil, saj je krivdo za kaznivo dejanje priznal, želel je izpostaviti, da je tožnica soprispevala k nastanku škode oziroma celo povzročila, da je bila ta večja kot bi bila sicer. Sodišče bi tako moralo ugotavljati soprispevek tožnice, pa tega ni storilo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je storilo kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je tega dne grozila tožencu, toženec pa je želel braniti sebe in svojo partnerko. Prispevek tožnice je v tem primeru vsaj 70 %, saj je slednja začela groziti, mahati z vijakom ter tako pričela z napadom. Tudi sicer pa je odškodnina previsoko odmerjena in jo je potrebno znižati ter pri tem upoštevati še soprispevek tožnice. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj je dopolnitev izvedenskega mnenja bila potrebna in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo odločanje. Priglaša stroške postopka.

3. Obe pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti 350. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Neupravičeno pritožba toženca graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog tožnice po dopolnitve izvedenskega mnenja. Pregled zadeve namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja tožnice z obrazložitvijo, da je slednje popolno, jasno in je izvedenec odgovoril na vsa relevantna vprašanja. Niti tožnica niti toženec odločitve sodišča prve stopnje nista grajala, zato je sedaj v pritožbi z tovrstnimi pritožbenimi trditvami toženec prepozen, saj izvedenskega mnenja pred sodiščem prve stopnje ni grajal niti ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja (286.b člen ZPP).

7. Toženec nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki naj ne bi upoštevalo soprispevka tožnice k škodnemu dogodku, slednji pa bi naj po njegovem mnenju znašal vsaj 70 %.

8. Obravnavani tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil namreč s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti K 20059/2019 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 133. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je tožnico zgrabil za lase, jo podrl na tla, na tleh ležečo pa brcal in udarjal po glavi, zaradi česar je tožnica utrpela pretres možganov, udarnino in odrgnino spodnje ustnice, odrgnino palca in prstanca leve roke in obtolčenino hrbta. Krivdo je v celoti priznal, zato mu je bila za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

9. V skladu z 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, to pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja, kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti vzročne zveze, nastanka prepovedane posledice ter kazenske odgovornosti to je glede ugotovitve, da je bil storilec prišteven in da je kriv. Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne more več uveljavljati določenih ugovorov med njimi tudi, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo npr. storjeno v silobranu oziroma v skrajni sili1. 10. Pritožbeno stališče, da je pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi dolžno presojati toženčev ugovor deljene odgovornosti (171. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je pravilno, vendar pa je ugovor deljene odgovornosti toženec podal šele v pritožbenem postopku, in sicer, da je tožnica k dogodku prispevala v obsegu 70% ter je s tem prepozen (337. člen ZPP), s tem pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati soprispevka tožnice k škodnemu dogodku.

11. Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). V odgovoru na tožbo je toženec zgolj zatrjeval, da temelj za zahtevek tožnice ne more biti podan, ker je le branil sebe in svojo partnerko pred tožnico in tretjo osebo, ki sta ga obe napadali z nevarnim orodjem, saj bi sicer zadobil hude telesne poškodbe, saj je tožnica grozila tako njemu kot njegovi partnerki vse do prihoda policistov. S tem je toženec podal zgolj trditve, da je bila škoda povzročena v silobranu oziroma skrajni sili, kar pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen ugovor, ker je sodišče glede odgovornosti toženca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo.

**K višini prisojene odškodnine:**

12. Tožnica se zavzema za zvišanje odškodnine, toženec pa za njeno znižanje.

13. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode (glede katere se je pravilno oprlo na pridobljeno izvedensko mnenje, prisodilo ustrezno denarno odškodnino v skladu z določili 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

14. Pravni standard pravične denarne odškodnine upošteva sodišče tako, da upošteva okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje telesnih bolečin, strahu oziroma duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri tem sodišče upošteva načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (razen materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gre torej za vrednotenje in ne matematični pristop.2

15. Sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede obsega nepremoženjske škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca Borislava Verbanca dr. med., ki je ugotovil, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela telesne bolečine, občasne hude telesne bolečine so trajale en dan, en teden so trajale občasne srednje hude telesne bolečine, ki so nato prešle v lahke bolečine in so v roku enega meseca izzvenele. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo zaključkom izvedenca, saj so glede na same poškodbe, ki jih je tožnica utrpela navedbe tožnice, da je trpela hude bolečine dva meseca, da jo je bolelo celo telo, posebej vrat, povsem neživljenjske in jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Glede na vse nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela tekom zdravljenja in glede na kvalifikacijo same poškodbe, kot lahke telesne poškodbe, je sodišče prve stopnje, opirajoč se na sodno prakso, pravilno dosodilo odškodnino v višini cca ene povprečne neto plače, in sicer v višini 1.400,00 EUR3. Pri tem je pravilno zaključilo, da je tožnica res utrpela pretres možganov, ki pa je bil blage stopnje, saj je prišlo do izgube zavesti na kratko in se je že tekom transporta v bolnišnico zavedala okolice okrog sebe.

16. Nadalje sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi odškodnina za pretrpljeni strah v višini 600,00 EUR, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve), pravilno odmerjen, saj je tožnica utrpela kratkotrajen primarni strah, ki je izzvenel znotraj dveh ur, ko je bila tudi opravljena diagnostika, ki je izključila hujše poškodbe. V roku treh dni pa je izzvenel tudi sekundarni strah, celotni strah pa je izzvenel v roku treh tednov. Res je tožnica potrebovala še določena pomirjevala in pomoč zdravnika še nekaj tednov po poškodbi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo strahu in trajanje slednjega in tožnici priznalo iz tega naslova odškodnino v višini 600,00 EUR.

17. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova nepremoženjske škode odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, kar je po oceni sodišča druge stopnje primerna odškodnina, prav tako sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih in uradoma upoštevnih kršitev postopka, je pritožbo obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako z odgovori na pritožbo nista v ničemer prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje in krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

1 A. Galič: Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, str.142. 2 VSRS Sodba II Ips 135/2019 z dne 5.6.2020. 3 VS00022952, VS00202.