Jedro

Čeprav se sodišči v izpodbijani pravnomočni odločbi v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ne bi smeli opreti na sodbo, ki bi morala biti izbrisana, pa s tem, ko se nista opredelili do takšnih navedb obrambe, nista kršili določb postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izbris pogojne obsodbe ni odločilno dejstvo (takšno dejstvo je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je v konkretnem primeru utemeljena že na podlagi drugih okoliščin).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je po vloženi obtožnici z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor, odrejen zoper obdolženca iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi ali ga nadomesti z ukrepom milejše narave – hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da se sodišče ne sklicuje zgolj na podatke, ki jih je zbrala policija, temveč navaja izjavi oškodovancev in ostale podatke, ki izjavi potrjujejo, skupaj z opisom njune vsebine glede obstoja dolga, načina izsiljevanja in nakazil na račune. Tudi glede obstoja ponovitvene nevarnosti so razlogi konkretizirani in niso protispisni. Ni prišlo do kršitve kazenskega zakona, niso bile kršene pravice obrambe, prav tako ni prejudicirana obdolženčeva kazenska odgovornost. 4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 2.3.2010. B.

5. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da naj bi se sklep neobrazloženo in pavšalno skliceval na ugotovitve in dokaze, ki so jih zbrali policisti PU SKP Murska Sobota. Zatrjuje, da ni jasno, kaj je v ugotovitvah in dokazih za obdolženca obremenilnega in kaj kaže na obstoj utemeljenega suma. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče po vloženi obtožnici po uradni dolžnosti preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga ter neogibnost pripora za nemoten potek postopka oziroma varnost ljudi), in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali ga odpravi (drugi odstavek 272. člena ZKP). Takšen preizkus je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opravilo in ugotovilo, da se okoliščine, iz katerih izhaja obstoj utemeljenega suma, priporni razlog in neogibna potrebnost pripora za potek postopka in varnost ljudi, ki so bile podlaga za odreditev pripora, v obravnavanem primeru niso spremenile. V nadaljevanju je sodišče jasno in določno navedlo dokaze (izjave oškodovancev, pisna dokumentacija v spisu, poročila o izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepih, zagovor tretje in četrto obdolženega), iz katerih izhajajo dejstva, na podlagi katerih je sodišče napravilo zaključek glede obstoja utemeljenega suma. Obstoj utemeljenega suma, kakor tudi vsa druga odločilna dejstva, so v izpodbijanem prvostopnem sklepu ustrezno obrazložena in ne drži vložnikova navedba, da se je moral obdolženec „izjasnjevati“ o pavšalnih navedbah sodišč. Obdolžencu niso bile kršene pravice do obrambe in ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vložnik zahteve nadalje neutemeljeno navaja, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o izpovedbah v postopku in zapisniki o teh izpovedbah. Sodišče je korektno povzelo bistveno vsebino izpovedb prič, ki jih našteva vložnik, in obrazložilo, da kljub takim izpovedbam obstoj dolga oškodovancev ni verjetno izkazan. Kot je ob enakih pritožbenih navedbah pojasnilo že višje sodišče, vložnik ob zanikanju obstoja utemeljenega suma podaja drugačno oceno izvedenih dokazov in svoje videnje dejanskega stanja, kar velja tako glede izpovedi oškodovancev in prič kot tudi glede povzetkov prisluhov, poročil o tajnem opazovanju in druge listinske dokumentacije v spisu. Na tak način v bistvu ne uveljavlja kršitev zakona, temveč izpodbija pravilnost dejanskih zaključkov sodišča, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. V zvezi z razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja ponovitvene nevarnosti zahteva upravičeno opozarja, da bi morala biti pogojna obsodba, na katero se sklicujeta sodišči, po zakonu že izbrisana. Iz izpiska iz kazenske evidence (list. št. 177) je razvidno, da je preizkusna doba po navedeni obsodilni sodbi potekla 18.1.2009. Sodba bi torej morala biti izbrisana 18.1.2010 (2. točka četrtega odstavka 103. člena Kazenskega zakonika (KZ)), in se sodišči v izpodbijanih sklepih zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne bi smeli opreti nanjo. Ni pa utemeljena trditev zahteve, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do navedb obrambe, da bi morala biti pogojna obsodba izbrisana. V obravnavanem primeru izbris pogojne obsodbe ni odločilno dejstvo v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa je takšno dejstvo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ker sklicevanje na izbrisano obsodilno sodbo ni dopustno, je bilo potrebno ponovno preizkusiti, ali so v izpodbijanem sklepu podani zadostni razlogi, na podlagi katerih je utemeljen zaključek o obstoju nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovno storil kaznivo dejanje ali dokončal dejanje, ki je ostalo pri poskusu. Po oceni Vrhovnega sodišča so okoliščine, ki jih navaja sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 3. strani sklepa (obravnavani sta hujši kaznivi dejanji, ki se nanašata na ista oškodovanca, obdolženčeva vztrajnost in resna namera doseči svoj cilj, njegovo splošno materialno stanje), nedvomno takšne, da zadoščajo za sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ponovno je torej ugotoviti, da ima izpodbijana odločba razloge o odločilnem dejstvu – ponovitvena nevarnost - in da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), uveljavlja vložnik zahteve tudi v zvezi z nekaterimi navedbami v sklepu višjega sodišča. Protispisna in netočna naj bi bila navedba, da kaže na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu tudi dejstvo, da „se nahaja še v dveh drugih kaznivih dejanjih, pri čemer se obe nanašata na istega oškodovanca.“ Ta navedba višjega sodišča je res nekoliko nejasna, vendar ob upoštevanju razlogov, ki jih glede ponovitvene nevarnosti vsebuje sklep sodišča prve stopnje (glej prejšnjo točko), in dejstvu, da je potrebno sklep prve in druge stopnje obravnavati kot celoto (pravnomočna odločba), ugotovljena nejasnost ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da je bilo v obdolženčevo škodo s sklepom višjega sodišča kršeno jamstvo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravice obrambe, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Višje sodišče je v zadnjem stavku drugega odstavka na 3. strani sklepa podalo (le) svojo moralno opredelitev, ki sicer res ni stvar sodne odločbe, vendar z njo v ničemer ni prejudiciralo obdolženčeve kazenske odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje. V tej fazi kazenskega postopka namreč že obstaja relativno visoka stopnja verjetnosti (utemeljen sum), da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v obtožnici. Ali se bo ta stopnja verjetnost povišala do gotovosti ali ne, pa se bo izkazalo v nadaljevanju postopka.

9. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena KZ, ker naj bi bil v škodo obdolženca uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Pri tem izhaja iz svoje presoje in ocene izpoved nekaterih prič in na tej podlagi oblikovanega zaključka glede dejanskega stanja, pri tem pa ne obrazloži, v čem naj bi bila uveljavljana kršitev oziroma zakaj naj bi sklicevanje na težo kaznivih dejanj v konkretnem primeru predstavljalo kršitev kazenskega zakona. Ker vložnik svoje zahteve v tem delu ni obrazložil, Vrhovno sodišče uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni moglo presojati.

10. Glede predloga vložnika, da se odrejeni pripor nadomesti z ukrepom milejše narave, konkretno s hišnim priporom, se Vrhovno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da glede na naravo in možne načine izvrševanja obravnavanih kaznivih dejanj ter obstoj številnih sodobnih komunikacijskih sredstev, preko katerih bi obdolženi lahko ponavljal kazniva dejanja oziroma dokončal poskušeno dejanje, nadomestitev pripora s hišnim priporom ne pride v poštev.

11. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.