Jedro

Četudi toženec odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, je za presojo o tožnikovem prispevku pomemben tudi vpliv morebitnih toženčevih kršitev varnostnih predpisov (se pravi opustitev predpisane skrbnosti) za nastanek škodnega dogodka. Trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki povečujejo težo toženčeve odgovornosti, je na strani tožnika. Trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki utemeljujejo neskrbnost tožnikovega ravnanja, pa je na toženčevi strani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita - v prvi alineji III. točke izreka, kolikor se odločitev nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi tožnikovega prispevka k nastali škodi, kolikor gre za zavrnitev tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in kolikor gre za zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi povečanega stroška za prehrano, - v četrti in peti alineji III. točke izreka ter - v IV. in V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (1) zavrglo predlog za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave (I. točka izreka) in tožbo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od skupnega zneska zahtevane odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo (III. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 32.931 EUR, (3) zavrnilo (a) zahtevek za plačilo odškodnine 94.234 EUR, (b) za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.297,68 EUR od 3. 8. 2008 do plačila, (c) za plačilo zavarovalnine v znesku 7.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, (d) za plačilo 6.111 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, (e) za plačilo mesečne rente v znesku 130 EUR od 1. 4. 2001 dalje (II. točka izreka) in (4) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da so bili podani pogoji za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave in da ni jasno, zakaj je sodišče predlog za izdajo take sodbe zavrglo, namesto da bi ga zavrnilo. Če je sodišče menilo, da bi materialno resnico lahko poiskalo zgolj tako, da bi izvedlo določen dokaz, ki ga je predlagala ena od strank, bi moralo ta dokaz izvesti, pa tega ni storilo. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik pred nesrečo invalid III. kategorije, sodišče ni imelo podlage, da je ugotavljalo to dejstvo. V zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni bil privezan, in stališčem, da je bil delavec v prvi vrsti sam dolžan poskrbeti za lastno varnost, trdi, da je zatrjeval, da ni bil privezan, ker ni imel take možnosti. Če je sodišče menilo, da se sam ni hotel privezati, bi moralo to dejstvo raziskati, pa tega ni niti poskušalo. Tožnik se ni privezal, ker ni imel na razpolago nobenih privezal, niti jih ni bilo mogoče kam privezati. Sodišče ni izvedlo dokazov, predlaganih v zvezi s tem, v dvomu pa bi moralo odločiti v korist oškodovanca. Opremo za varstvo pri delu je namreč dolžan dati delodajalec. On je dolžan dati tudi navodila v zvezi s tem. V danem primeru sta bila na razpolago samo čelada in oder, delodajalec pa je vedel, da tožnika ne sme razporediti na delo na višini. Nadalje trdi, da ugotovljena alkoholiziranost ni bila takšna, da bi vplivala na tožnikovo ravnotežje. Poleg tega tožnik ne bi padel, če bi bila na odru nameščena ograja. Zatrjeval je tudi, da je bil navajen na tri piva ob malici. Če bi sodišče hotelo raziskati to dejstvo, bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke toksikologa. Iz mnenja izvedenca R. izhaja, da ugotovljena stopnja alkoholiziranosti lahko povzroči motnje ravnovesja, vendar ne take, da bi moral tožnik pasti z odra. Poleg tega je bilo na dan škodnega dogodka pretirano vroče, delo pa se je izvajalo v lakirnici, kjer na motnje ravnotežja dodatno vplivajo vonjave. Morebitna tožnikova sokrivda ne more doseči 50 %. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je bistveno prenizka. Prejemanje pomirjeval in analgetikov v času, ko je bil v komi, dokazuje, da je tudi tedaj trpel hude bolečine. Pri presoji o stopnji in trajanju bolečin je treba upoštevati tožnikovo izpovedbo, izvedensko mnenje pa le kot okvir. Tudi obseg ugotovljenih nevšečnosti utemeljuje prisojo višje odškodnine. Pri odmeri odškodnine zaradi strahu bi sodišče moralo upoštevati, da je strah trajal do konca zdravljenja in ga čuti še sedaj. Izpovedba tožnika o tem, kako doživlja spremenjen videz in svoje stanje, utemeljuje prisojo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovljeni obseg posledic utemeljuje tudi prisojo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trdi, da je bilo na razpolago dovolj podatkov za izračun višin premoženjske škode zaradi izgubljenega dohodka. Zahtevek se nanaša na razliko, ki je nastala zaradi invalidske upokojitve, ta pa je ob znanih podatkih o plači, izračunljiva. Trdi, da je upravičen do nadomestila za prehrano in do rente. Ker sam ni bil sposoben za hrano, so mu jo morali pripraviti drugi. Mati, ki je sicer skrbela za hrano, je bila v bolnišnici, sestra pa je lahko prihajala le ob vikendih. Sicer ne bi imel stroška, ker bi mati kuhala iz domačih pridelkov, za ta čas pa tudi ni obračunan strošek za nego in pomoč. Prav za to razliko je uveljavljal rento, do katere je upravičen, saj je izguba nastopila zaradi predčasne invalidske upokojitve, sredstva pa nujno potrebuje za svojo eksistenco in za pomoč. Tudi izvedenec je ugotovil, da ni sposoben za samostojno življenje. Glede zamudnih obresti je tožnik res zaradi lapsusa izpustil datum teka zahtevanih obresti, vendar pa se te obresti običajno zahtevajo 15 dni od vložitve tožbenega zahtevka. Ker je ta datum izpadel, je logično, da so pričele teči z vložitvijo tožbe. Vsaj ta znesek bi sodišče moralo upoštevati, v nasprotnem primeru pa tožnika na pomanjkljivost opozoriti. Toženka temu delu zahtevka ni nasprotovala. Da je tožnik jasno postavil zahtevek v zvezi z izračunom zakonskih zamudnih obresti za že izplačani del, izhaja iz XXI. in XXII. točke pripravljalne vloge, sodišče pa je to razumelo zgolj kot zahtevek za nadaljnje obresti, ne pa kot zahtevek za že izračunani del. Stroškovna odločitev je napačna, ker je tožnik prišel do odškodnine šele po vložitvi tožbe. Vsekakor pa je uspel vsaj glede 50 % temelja in bi se v odločitvi o stroških to moralo odraziti. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zavrženja predloga za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave

5. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave, ni utemeljen. Izpodbijana sodba zavzema pravilno stališče, da toženkina navedba o plačilu določenega denarnega zneska na račun zahtevane odškodnine ne predstavlja izjave o pripoznavi zahtevka. Taka navedba ne predstavlja izrecne in nedvoumne izjave, da je tožbeni zahtevek (delno) utemeljen in da naj bo obsojen na to, kar tožnik zahteva s tožbo(1). Sodba jo je pravilno opredelila kot (materialnopravni) ugovor ugasle terjatve.

6. Pritožnik ne more uspeti niti s trditvijo, da je odločitev o zavrženju predloga za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave napačna (in da bi bilo treba zahtevek v tem delu zavrniti). Kljub morebitni napačnosti je sprejeta odločitev zanj ugodnejša od zavrnitve zahtevka.

Glede tožnikovega prispevka

7. Kot ugotavlja izpodbijana sodba (pritožba pa temu ne nasprotuje), med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti pri toženkinem zavarovancu, sporno pa je bilo, ali je in v kakšnem deležu je tožnik prispeval k nastali škodi. Tožnik je zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi krivdnih opustitev toženkinega zavarovanca, tj. da je bil oder, s katerega je padel, brez bočnih varoval, da bi pri tako visoki temperaturi, kakršna je bila v času škodnega dogodka, njegov delodajalec moral delo prekiniti in da iz zdravstvenih razlogov ne bi smel biti razporejen na delo na višini. Toženka je tudi sama zatrjevala, da tožnik ni bil predviden za delo na višini, vendar je prispeval k nastanku škode, ker je delo opravljal pod vplivom alkohola.

8. Za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ), imetnik pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

9. Ne glede na to, ali toženec odgovarja po pravilih o objektivni ali o krivdni odgovornosti, je za odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode oziroma o deležu zmanjšanja odškodnine odločilno, v kolikšni meri je tveganje, ki izvira iz toženčeve sfere, oziroma teža njegovih opustitev v primerjavi s težo tožnikove neskrbnosti prispevalo k verjetnosti nastanka škodnega dogodka oziroma škode(2). Z drugimi besedami povedano: četudi toženec odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, je za presojo o tožnikovem prispevku pomemben tudi vpliv morebitnih toženčevih kršitev varnostnih predpisov (se pravi opustitev predpisane skrbnosti) za nastanek škodnega dogodka. Trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki povečujejo težo toženčeve odgovornosti, je na strani tožnika. Trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki utemeljujejo neskrbnost tožnikovega ravnanja, je na toženčevi strani. V obravnavanem primeru je moral torej tožnik dokazovati trditve, da je do škodnega dogodka prišlo (izključno) zaradi dela na neustrezni delovni napravi (oder brez varovalne ograje oz. drugega ustreznega varovanja), zaradi nedovoljenega dela zaradi visokih temperatur in zaradi nedovoljenega dela na višini iz zdravstvenih razlogov. Toženka je morala dokazovati, da je k nastanku škodnega dogodka znatno prispevala tožnikova alkoholiziranost(3).

10. Izpodbijana sodba zavzema stališče, (1) da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za nastalo škodo, (2) da je tožnik s tem, ker ni poskrbel za to, da bi bil pri delu na višini privezan, in ker je delo opravljal pod vplivom alkohola, v 50 % deležu prispeval k nastali škodi in (3) da ni dokazal, da zaradi zdravstvenega stanja ni smel opravljati del na višini. Navedeno temelji na ugotovitvah: - da je tožnik padel 17. 7. 2007 okrog 15.30 ure s 3 m visokega delovnega odra pri izvajanju montaže svetil v lakirnici, - da je do nesreče prišlo, ker se mu je zvrtelo in je izgubil ravnotežje, - da je imel po škodnem dogodku med 0,5 in 0,51 g/kg alkohola oziroma med 0,53 in 0,54 g/kg alkohola v krvi in 1,04 g/kg alkohola v urinu, - da ni bil predviden za delo na višini zaradi srčnih težav, vendar prepovedi ni dokazal z ustrezno listino, - da ni bil privezan in ni zatrjeval, da mu delodajalec ni zagotovil privezal, - da že majhna koncentracija alkohola v krvi vpliva na človekovo ravnotežje, njegove psihofizične sposobnosti pa so odvisne od tolerance na alkohol, navajenosti nanj, telesne teže in fizične aktivnosti, - da so razlogi, da se je tožniku zvrtelo, lahko delo na višini, srčna bolezen, visoka temperatura v prostoru in alkohol. 11. Utemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sodba ne glede na toženkino nenasprotovanje trditvi, da ga je njen zavarovanec kljub vednosti, da del na višini iz zdravstvenih razlogov ni smel opravljati, razporedil na tako delo, ugotavlja, da to dejstvo ni dokazano. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana. To dejstvo pa toženka ne le ni zanikala, ampak ga je v odgovoru na tožbo celo sama navedla. Upoštevanje te okoliščine bi lahko vplivalo na drugačno odločitev o teži ravnanj toženkinega zavarovanca in s tem zmanjšalo morebiten tožnikov prispevek k nastali škodi.

12. Utemeljeni so tudi očitki v zvezi s stališčem, da tožnikova neprivezanost povečuje njegov prispevek k nastali škodi. Izpodbijana sodba se do utemeljenosti tožnikovih trditev, da toženkin zavarovanec ni poskrbel za varno delo, ker bi bodisi oder moral imeti varovalno ograjo, bodisi bi moral biti tožnik privezan, in ker bi zaradi previsokih temperatur moral delo ustaviti, sploh ni opredelila. S temi trditvami je utemeljeval izključno odgovornost toženkinega zavarovanca za nastalo škodo in za njihovo dokazovanje ponudil ustrezne dokaze (zaslišanje prič in postavitev izvedenca varstva pri delu). Obstoj zatrjevanih opustitev bi lahko vplival na odločitev o deljeni odgovornosti. Ker se sodba do teh trditev ni opredelila(4), je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Ob upoštevanju ugotovljenih pomanjkljivosti odločitve o tožnikovem prispevku k nastali škodi na pritožbene očitke v zvezi z vplivom alkoholiziranosti ni treba posebej odgovarjati. Ko bo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z drugimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev o tožnikovem prispevku, bo tudi pomen te okoliščine treba ponovno oceniti. Pritožbeno sodišče le dodaja, da bo sodišče moralo upoštevati, da je dokazno breme glede vpliva alkoholiziranosti na nastanek škodnega dogodka (v zvezi z odškodninskim zahtevkom) na strani toženke.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

14. Tožnikovi očitki v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti niso utemeljeni, utemeljen pa je očitek o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

15. Temeljni načeli za odmero odškodnine po 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

16. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarnino možganov, minimalno krvavitev pod pajčevinasto ovojnico po poškodbi, zlom prvega in drugega rebra levo, odrgnino na grebenu medenice, med zdravljenjem pa so bili diagnosticirani še obojestranska pljučnica, delna ohromelost živca rekulensa, dvojni vid in delna ohromelost živca trohlearisa. Tožnik je po padcu z odra padel v nezavest, 11 dni je bil v umetni komi, nato 8 dni v blažji sedaciji. Srednje hude bolečine je trpel tri tedne, občasne srednje do lahke bolečine tri mesece ob medicinskih postopkih, fizikalni terapiji in postopnem povečevanju dnevnih obremenitev. Ugotovitev, da v času, ko je bil v umetni komi, ni čutil bolečin, temelji na izvedenskem mnenju in je nasprotno pritožbeno gledišče ne more omajati. Med zdravljenjem je občasno trpel tudi glavobole. Med nevšečnostmi je tožnik trpel izredno neprijetno večkrat dnevno odstranjevanje izločkov iz pljuč v obdobju 40 dni, zelo neprijetno hranjenjenje skozi žilo, skozi nos in skozi trebušno steno, operacijo v splošni anesteziji, zelo neprijetno menjavanje kanalov v sapniku, boleče in neprijetno zapiranje traheotomije in gastronome, CT in EEG preiskave; užival je številna zdravila; 65 x je bil rentgensko slikan; dva meseca in en teden je bil v bolnišnici, nato en mesec na inštitutu za rehabilitacijo, kasneje pa na številnih ambulantnih pregledih. V bolniškem staležu je bil devet mesecev in pol, zdravljenje zaradi posledic pa je bilo zaključeno po dobrih sedemnajstih mesecih. Odškodnina v višini 14.000 EUR, kar je v čaus sojenja na prvi stopnji predstavljalo 14 povprečnih neto plač, je glede na primerjavo s podobnimi primeri ustrezna.

17. Odškodnina v višini 3.000 EUR ustrezno upošteva, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, da je nekaj tednov trpel strah hude intenzivnosti, čigar intenzivnost je upadala z izboljševanjem stanja, da je nato občasno trpel strah pred medicinskimi posegi in da so bila ta doživljanja prisotna do zaključka zdravljenja. Pravilno je tudi stališče, da se strah, ki ga oškodovanec čuti po zaključku zdravljenja, gledano z vidika odškodninskega prava, izraža na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine in se zato upošteva pri odmeri odškodnine iz tega naslova(5).

18. Ker je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti prisojena v zahtevani višini, so očitki v zvezi z njo nepomembni.

19. Utemeljeni pa so očitki o prenizko odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 54 let in je bil kljub invalidnosti III. kategorije aktiven tako v poklicnem življenju (delal je kot električar) kot v prostem času (čebelarjenje, planinarjenje, izdelovanje pohištva), je zaradi posledic poškodb ostal ne le pridobitno nesposoben, temveč ni več sposoben poskrbeti niti sam zase. Zaradi dvojnega vida, vrtoglavic, zanašanja pri hoji in glavobolov ter motenj koncentracije, spomina in osebnostnih sprememb ni sposoben za samostojno življenje. Lahko samostojno hodi le po hiši in dvorišču, kjer se oprijema stvari; ne more se ukvarjati z ničimer, kar je povezano z vidom (branje, gledanje televizije); lahko se sam obleče in umije, ne zmore pa niti gospodinjskih opravil; izgubil je socialne stike. Tako ob upoštevanju obsega prikrajšanj kot ob upoštevanju odškodnin za primerljiv obseg škode je primerna odškodnina iz navedenega naslova v zahtevani višini, tj. 60.000 EUR (kar predstavlja 60 povprečnih neto plač v času sojenja).

Glede odškodnine za premoženjsko škodo

20. Očitki v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za škodo zaradi izgubljenega dohodka med zdravljenjem niso utemeljeni. Tožnik je na podlagi trditev, da je pred škodnim dogodkom prejemal 750 EUR mesečno, med bolniškim staležem pa 620 EUR mesečno, zahteval odškodnino v višini 1.105 EUR, kar predstavlja mesečno izgubo v višini 130 EUR za čas, ko je bil v bolniškem staležu. Kot dokaz je predložil izpiske plač za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu in iz katerih izhaja, da prejema 100 % bolniško nadomestilo. Toženka je v svojih vlogah opozorila na pomanjkljivosti v predloženih dokazih, a se tožnik nanje ni odzval. Stališče izpodbijane sodbe, da iz predloženih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali je bilo nadomestilo nižje od plače, ki jo je prejemal pred škodnim dogodkom, je pravilno.

21. Utemeljen pa je očitek glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode iz naslova stroška za hrano v višini 648 EUR, tj. 4,50 EUR dnevno po šestkrat tedensko v obdobju šestih mesecev. Zahtevek je utemeljeval s trditvami, da so mu zaradi materine bolezni – mati je sicer skrbela zanj – šestkrat tedensko nosili hrano iz gostilne, enkrat tedensko pa mu je kuhala sestra. Izpodbijana sodba ugotavlja, da tožnik v zatrjevanem obdobju ni bil sposoben poskrbeti sam zase, a zavzema stališče, da ni upravičen do povrnitve navedenega stroška, ker bi mu strošek za hrano v vsakem primeru nastal. 22. Navedeno stališče je napačno. Tožnik je zatrjeval, da mu strošek za hrano, pripravljeno v gostilni, ne bi nastal, ker bi mu jo pripravljala mati iz domačih pridelkov. Glede na višje stroške prehranjevanja v gostilni ni mogoče reči, da je zahtevek v celoti neutemeljen. Tožnik je ponudil dokaze, s katerimi bo mogoče ugotoviti, kako je bilo v vtoževanjem obdobju in kako je bilo sicer poskrbljeno za njegovo prehrano, te ugotovitve pa bodo – ob morebitni uporabi prostega preudarka – omogočile presojo o vsaj delni utemeljenosti tega dela zahtevka.

23. Utemeljeni so tudi očitki v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti za delo za čas od 1. 4. 2008 dalje. V skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ je v primeru, ko je poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, odgovorna oseba dolžna plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

24. Stališče izpodbijane sodbe, da je za presojo o utemeljenosti tega dela zahtevka po temelju in po višini treba ugotoviti, ali je in kakšna je razlika med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal, če škodnega dogodka ne bi bilo, in dohodkom, ki ga dejansko prejema, je pravilno. Napačna pa je ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval, koliko bi na delovnem mestu, ki ga je opravljal pred škodnim dogodkom, in ob upoštevanju, da je invalid III. kategorije, zaslužil, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, in kolikšna je sedaj njegova invalidska pokojnina z vsemi dodatki, ter da za svoje trditve ni ponudil dokazov.

25. Tožnik je v tožbi navedel, da je zaradi posledic škodnega dogodka njegova delovna sposobnost uničena, in da je bil zaradi tega upokojen kot invalid I. kategorije, navedel je, koliko je znašalo 100 % nadomestilo plače za čas bolniškega staleža in koliko prejema po upokojitvi ter uveljavljal razliko v višini 130 EUR. Kot dokaz je predložil potrdila o prejetih nadomestilih plače in o prejetih pokojninah ter predlagal izvedenca finančne stroke in poizvedbe pri delodajalcu o njegovih plačah pred škodnim dogodkom in pri ZPIZ o prejemkih, ki se štejejo v pokojninsko osnovo. Toženka je zahtevku iz tega naslova nasprotovala z utemeljitvijo, da tožnik ni upošteval vseh prejemkov, ki mu pripadajo po upokojitvi, in v zvezi s tem predlagala opravo poizvedb pri ZPIZ. Tožnik je zatem "popravil" zahtevek iz naslova rente, tako da je zahteval določitev rente glede na povprečje v branži za delovno mesto, na katerem je delal. 26. Z zadnje navedenim procesnim ravnanjem je tožnik le predlagal način izračuna rente. Zaradi tega njegove tožbene navedbe v zvezi z zahtevkom za plačilo rente niso postale neupoštevne. Način izračuna sodi v okvir materialnopravne presoje v domeni sodišča, ki na navedbe strank v zvezi s tem ni vezano. Z navedbami, da je zaradi posledic škodnega dogodka nesposoben za delo, da je bil zato invalidsko upokojen in da razlika med dohodkom, ki ga je prejemal pred škodnim dogodkom, in dohodkom, ki ga prejema po upokojitvi, znaša 130 EUR mesečno, je sklepčno utemeljil postavljeni rentni zahtevek. Tudi dokazna ponudba ni tako pomanjkljiva, da bi bila odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka iz tega razloga pravilna. Tožnik je predložil (poleg drugih dokazov glede razlike v pridobitni sposobnosti) odločbo o uvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, plačilne liste, s katerimi dokazuje višino dohodka pred škodnim dogodkom, in obvestila o višini pokojnine, s katerimi dokazuje višino prejemkov po invalidski upokojitvi, poleg tega pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke(6). Navedeno omogoča dokazovanje zatrjevanega prikrajšanja.

Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti

27. Z izpodbijano odločbo je bila zavržena tožba v delu, v katerem se nanaša na zahtevano plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ker naj bi tožnik ne navedel, od kdaj jih zahteva.

28. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek za plačilo odškodnine v določenem znesku "skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od dalje do plačila". V prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2011 je navedel, da ob upoštevanju dogovorjene zavarovalne vsote predlaga, "da se mu izplača celotna revalorizirana zavarovalna vsota na dan škodnega dogodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2008 dalje".

29. Prvotna tožba je narekovala poziv k popravi tožbe. Tožnik je postavil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, vendar ga ni določno opredelil. Pomanjkljivost je med postopkom odpravil, izpodbijana odločba pa je to spregledala. Tako ob upoštevanju tožbe kot ob upoštevanju dopolnitve v pripravljalni vlogi je odločitev o zavrženju tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti napačna: ob upoštevanju prve bi bilo sodišče dolžno tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe (prvi odstavek 180. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 180. člena ZPP); upoštevanje druge je narekovalo odločitev o vsebini zahtevka.

30. Neutemeljeni pa so očitki v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.297,68 EUR za čas od 3. 8. 2008 do plačila. Potem ko je toženka 22. 10. 2009 na račun zahtevane odškodnine plačala 10.000 EUR, je tožnik vztrajal pri že podanem zahtevku za plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2008 dalje, hkrati pa navedel, da zahteva še 1.297,68 EUR iz naslova zamudnih obresti od plačanega zneska odškodnine za obdobje od 2. 8. 2008 do 22. 10. 2009. Zahtevek je opredelil tako, da zahteva "plačilo zakonskih zamudnih obresti za znesek 1.297,68 EUR za čas od 3. 8. 2008 dalje do plačila".

31. Stališče izpodbijane sodbe, da je zahteval le plačilo t. i. procesnih obresti, te pa lahko v skladu s 381. členom OZ zahteva le od postavitve zahtevka za plačilo (kapitaliziranih) obresti dalje, ki ga tožnik ni postavil, je pravilno. Glede na to, da je tožnik tudi po plačilu 10.000 EUR na račun odškodnine vztrajal pri (prvotno postavljenem) zahtevku za plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2008 dalje, je kasneje postavljeni zahtevek za plačilo procesnih obresti (in ne tudi zapadlih obresti od plačanega dela odškodnine) – kljub materialnopravni zmotnosti – logična posledica navedenega vztrajanja. Z dopolnitvijo z zahtevkom za plačilo procesnih obresti tožba ni postala nerazumljiva ali nepopolna, le ta del zahtevka je neutemeljen.

32. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo (1) v prvi alineji III. točke izreka, (a) kolikor se odločitev nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi tožnikovega prispevka k nastali škodi, (b) kolikor gre za zavrnitev tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, (c) kolikor gre za zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi povečanega stroška za prehrano, (2) v četrti in peti alineji III. točke izreka (zahtevek za plačilo rente) (3) v IV. točki izreka (zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zahtevane odškodnine) in (4) v V. točki izreka (odločitev o stroških postopka)(prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

33. Deloma je razveljavitev narekovala ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, deloma pa utemeljenost očitkov zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je takò v zvezi z odločitvijo o tožnikovem prispevku k nastali škodi kot v zvezi z odločitvijo o rentnem in o obrestnem zahtevku treba ugotoviti relevantno dejansko stanje, bi morebitna odločitev pritožbenega sodišča o vsebini zahtevka lahko pravdni stranki prikrajšala za pritožbo.

34. Ker je odločitev o stroških treba razveljaviti že zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari, pritožbeni očitki v zvezi s to odločitvijo ne zahtevajo posebnega odgovora.

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1)Prim. Galič v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 77-78. (2)Prim. Plavšak, v Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 966-967. (3)Položaj je drugačen kot v zvezi z zahtevkom iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju, kjer je zadostovalo, da je toženka dokazala tožnikovo alkoholiziranost, dejstvo, da je ta okoliščina vplivala na nastanek poškodbe, pa se je domnevalo (in je tožnik dokazoval nasprotno).

(4)Sodišče bo v novem sojenju moralo upoštevati, da toženka ni zatrjevala niti dokazovala, da je tožnikov prispevek v tem, da ni bil privezan, ampak le, da je k nastanku škode prispevala njegova alkoholiziranost. Morebitno neskrbno ravnanje v zvezi z ustreznostjo zavarovanja pri delu na višini bo zato moglo upoštevati le kot okoliščino, ki povečuje težo odgovornosti toženkinega zavarovanca.

(5)Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 91/2006 z dne 21. 5. 2008 in II Ips 129/2006 z dne 18. 6. 2008. (6)Dokazno breme, da zatrjevana invalidska pokojnina ni edini upoštevni prihodek in da je razlika v dohodkih manjša od zatrjevane, je na strani toženke.