Jedro

Sodišče je na podlagi 14. člena ZPP vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost, saj zahtevek tožnice temelji na identičnem dejanskem stanju. Navedeno pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil oziroma da ni kriv. Tako nima ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe.

Čeprav so bile duševne bolečine kratkotrajne in niso vodile v posttravmatsko stresno motnjo, je tožnici škodo povzročila oseba, ki ji je bila kot oče in je bila zanjo dolžna skrbeti. Tožnica je bila v času škodnega dogodka mladoletna. Ker je s protipravnim posegom v spolno nedotakljivost na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, izpostavljena njegova nemoč in šibkejši položaj v razmerju do oškodovanca, gre za poseg v dobrino, ki ima velik pomen. Odškodnina v višini približno treh povprečnih plač v času sojenja je tako glede na tako ugotovljene okoliščine primera odmerjena prenizko.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijanem delu II. točke izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek 3.000,00 EUR poviša na 6.000,00 EUR, - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.000,00 EUR nadomesti z zneskom 4.000,00 EUR, znesek 3.000,00 EUR pa s 6.000,00 EUR, - v IV. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 214,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 196,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 7.000,00 EUR glavnice in za zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2006 do 7. 6. 2010). Tožeči stranki je naložilo plačilo 436,01 EUR pravdni stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica nasprotuje ugotovljeni višini odškodnine, za katero meni, da je bistveno prenizka. Poudarja, da je zaradi posega v spolno integriteto doživela travmatičen dogodek, ki jo bo spremljal celo življenje. Odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo, pa ustreza odškodninam za bistveno manjšo intenziteto bolečin, npr. za zvin vratne hrbtenice. Prenizko naj bi bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in okrnitve svobode. Nasprotuje odločitvi glede teka zakonskih zamudnih obresti, za katere meni, da bi morale biti dosojene od dneva škodnega dogodka do plačila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del odločbe ter zoper odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Sodišču očita zmotno uporabo ZPP, po katerem lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če je odločba v tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala. V predmetni zadevi je sodišče samo podalo kazensko ovadbo zaradi suma krive izpovedbe priče M. H. Ker je sodišče glede protipravnosti ravnanja toženca izhajalo prav iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, podlaga katere je bilo tudi krivo pričanje navedene priče, bi na podlagi 206. člena ZPP sodišče lahko odredilo prekinitev postopka. Dodaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče bi jo v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) moralo odmeriti upoštevajoč intenzivnost in trajanje bolečin. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj iz izpovedi tožnice izhaja, da je strah do ljudi, zlasti do moških, obstajal že pred škodnim dogodkom.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Na pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki in predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O predlogu za prekinitev postopka

6. Odločitev sodišča, da postopka ne bo prekinjalo, je pravilna. Sodišče je namreč na podlagi 14. člena ZPP vezano na obstoj kaznivega dejanja in kazensko odgovornost, saj zahtevek tožnice temelji na identičnem dejanskem stanju. Navedeno pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil oziroma da ni kriv. Tako nima ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe (1). Drži sicer, da v skladu z 206. členom ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren. Vendar pa odločitev civilnega sodišča ni odvisna od okoliščine, ali bo priča M. H. v kazenskem postopku obsojena za kaznivo dejanje krive izpovedbe. Obstoj kaznivega dejanja in kazenska odgovornost toženca sta namreč pravnomočno ugotovljena, odločitev je kot taka pravilna in zakonita, kar pomeni, da je pravdno sodišče nanjo vezano vse do odločitve o morebitnem izrednem pravnem sredstvu, ki pa do zaključka glavne obravnave ni bilo vloženo.

O obsegu škode in višini odškodnine

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ker je z zlorabo svojega položaja storil spolno dejanje z osebo staro 15 let, ki mu je bila zaupana v varstvo in vzgojo ter oskrbo, s tem ko je v decembru 2005 v stanovanjskih prostorih na B. mladoletno tožnico od zadaj otipaval po prsih, tako da jo je z eno roko držal za prsi, z drugo pa jo je objel, jo večkrat poljubil na vrat, ji prsi mečkal, jo v hlevu na istem naslovu objel, ji govoril, da jo ima rad, jo držal, čeprav ga je odrivala od sebe, jo hotel zvleči v sobo in ji rekel, da jo bo božal, pri čemer je tožnica že od petega leta živela v rejniški družini L. in je bila tožencu zaupana v varstvo, vzgojo in v oskrbo.

8. V skladu z določbo 181. člena OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete, je tudi ustavnopravno varovana pravica (po 35. členu Ustave RS). OZ v navedeni določbi obravnava posledice tovrstnih protipravnih dejanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, kar ne pomeni, da oblika škode izključuje druge vrste nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so podane (npr. zaradi posega v čast in dobro ime, odvzema prostosti, posebnih telesnih bolečin, skaženosti, itd.) (2).

9. Višje sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obsegom nastale škode. Sodišče je namreč obseg škode ugotovilo s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. V. Š., dr. med., ki je v pretežni meri podprla navedbe tožnice. Le ta je tako ob škodnem dogodku utrpela hude duševne bolečine, ki pa so bile kratkotrajne narave. Utrpela je tudi akutno (hudo) stresno reakcijo z nespečnostjo in podoživljanjem dogodka, ki se ni razvila v posttravmatsko stresno motnjo. Občasno tožnica občuti tesnobo in doživlja zmotno presojo realnosti (halucinacije). Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo tožničinega strahu pred moškimi, zato so neutemeljene navedbe toženca v pritožbi, ki trdijo drugače. 10. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožnici prisodilo odškodnino v višini približno treh povprečnih plač v času sojenja. Po stališču pritožbenega sodišča je takšna odškodnina glede na okoliščine primera prenizka. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da sodišče pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati tudi pomena prizadete dobrine. Višina odškodnine za nepremoženjsko škode se namreč odmerja prav z upoštevanjem pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile duševne bolečine kratkotrajne in niso vodile v posttravmatsko stresno motnjo, to ne pomeni, da ob tem ne bi smelo upoštevati tudi drugih okoliščin konkretnega primera. Poudariti velja, da je tožnici škodo povzročila oseba, ki ji je bila kot oče in je bila zanjo dolžna skrbeti. Tožnica je bila v času škodnega dogodka mladoletna. Ker je s protipravnim posegom v spolno nedotakljivost na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, izpostavljena njegova nemoč in šibkejši položaj v razmerju do oškodovanca, gre za poseg v dobrino, ki ima velik pomen. Ob ugotovitvi, da so bile duševne bolečine hude, tožnica pa je dogodek večkrat podoživljala, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin po 181. členu OZ zvišalo na 5.000,00 EUR, kar ustreza individualnim okoliščinam na strani tožnice in je ustrezno umeščena med odškodnine, prisojene za podobno škodo (3).

11. Tožnica v predmetnem postopku vtožuje tudi plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve svobode (prvi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prve stopnje ji je za vsako od vtoževanih odškodnin odmerilo 500 EUR. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti pridružuje razlogom, podanih pod 15. in 16. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri odškodnine upoštevalo vse kriterije, predvidene v 179. členu OZ. Ker tožnica v pritožbi višino odškodnine napada pavšalno in ne navede, kaj konkretno naj bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine prezrlo, s svojo pritožbo v tem delu ne more uspeti.

12. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 6.000,00 EUR.

O zakonskih zamudnih obrestih

13. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Po določbi 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če ta ni določen, zamuda nastopi, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Drži sicer, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), vendar pa navedena določba določa le zapadlost, ne pa tudi zamude z odškodninsko obveznostjo, zaradi česar zamuda nastane šele pod pogoji iz 299. člena OZ – v obravnavani zadevi to pomeni z vložitvijo tožbe, ko je bil toženec lahko seznanjen z višino terjatve. Takšno tolmačenje je v obravnavani zadevi pravičnejše, saj tudi tožnici v času nastanka škode višina škode ni bila poznana, ni pa je uveljavljala niti kasneje, s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku.

14. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek zvišalo za 3.000,00 EUR (tj. na 6.000,00 EUR) (peta alineja 358. člena ZPP), v III. točki pa tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zgolj za 4.000,00 EUR in ne za 7.000,00 EUR. Sicer je pritožbo toženca in v preostalem delu tudi pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevajoč spremembo sodbe je uspeh tožnice v postopku 60 %, uspeh toženca pa 40 %. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje, njihove odmere pa pritožbi ne grajata. Tožeči stranki je sodišče tako priznalo 1.081,23 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa 1.086,18 EUR. Glede na dosežen uspeh tožeči stranki tako pripada 648,74 EUR stroškov, toženi pa 434,47 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan plačati tožnici 214,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških, upoštevajoč pritožbeni uspeh. Tožnica je imela s pritožbo 40 % uspeh (zahtevala je še 7.000,00 EUR, uspela je s 3.000,00 EUR). Od priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) tožnici priznalo nagrado za postopek v znesku 388,8 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar znese skupaj 490,56 EUR. Upoštevajoč 40 % pritožbeni uspeh tožnice je toženec dolžan tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 196,22 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroške je dolžan tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 439/2008 z dne 6. 11. 2008. (2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2004 z dne 23. 6. 2005. (3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 414/2010 in II Ips 238/2006, kjer so bile sicer dosojene odškodnine zaradi hujših posledic pri oškodovancih višje.