Jedro

Tožena stranka je zaradi tega, ker tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter v zvezi s tem zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve, kršila 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s slednjo 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je zato tožbi z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa ugodilo (64a. člen ZUS-1). Na podlagi javnega razpisa je bila namreč že imenovana nova direktorica javnega zavoda, njeno imenovanje pred pravnomočnostjo odločitve v zvezi z razrešitvijo tožeče stranke pa onemogoča vzpostavitev prejšnjega stanja na način morebitne odprave izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je sklep Mestnega sveta Mestne občine Celje, št. 014-24/2016 z dne 29. 6. 2016, nezakonit. II. Tožeča stranka se z zahtevkom za povrnitev škode napoti na pravdo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Mestni svet Mestne občine Celje (v nadaljevanju pristojni organ) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), 18. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda A. (v nadaljevanju Odlok) ter 19. in 25. člena Statuta Mestne občine Celje (v nadaljevanju Statut), na svoji 13. redni seji dne 28. 6. 2016 odločil, da se s funkcije direktorice javnega zavoda A. predčasno razreši B.B., v tem upravnem sporu tožnica, in sicer iz razlogov po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ in tretji alineji drugega odstavka 18. člena Odloka ter po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ in četrti alineji drugega odstavka 18. člena Odloka, ker: a) v času svojega mandata od 4. 2. 2014 dalje ni poskrbela za pravočasno pripravo gradiv za svet zavoda ter svetu zavoda ni dajala pravočasne, resnične in popolne informacije o pomembnih okoliščinah o poslovanju zavoda, b) v letih 2014 in 2015, kot je razvidno iz revizijskega poročila notranje revizorke C.C. z dne 23. 5. 2016: - ni vzpostavila ustreznih notranjih kontrolnih mehanizmov, ki bi zagotavljali korektno računovodsko spremljanje poslovanja, - ni sprejemala potrebnih poslovnih odločitev za preprečevanje odstopanj med prihodki in odhodki oziroma ni poskrbela za ustrezne sprotne analize poslovanja, ki bi omogočale pravočasno ukrepanje, - ni pravočasno obvestila sveta zavoda in ustanovitelja o primanjkljaju ob polletju 2015 oziroma je zagotavljala, da je poslovanje zavoda pozitivno, - ni poskrbela, da bi računovodski izkazi ob polletju 2015 izkazovali dejansko in pošteno stanje, - ni zagotovila pravilnega izkazovanja časovnih razmejitev na dan 31. 12. 2015, - je brez soglasja ustanovitelja in sveta zavoda sklepala posojilne pogodbe z D., ki je v njeni lasti, kar predstavlja konflikt interesov, - ni poskrbela za pravilno oblikovanje inventurnih komisij in za izvedbo inventur v skladu s pravilnikom o računovodstvu, - je dopustila plačila preko DUM v nasprotju z delovnopravnimi in davčnimi predpisi, - ni poskrbela za uskladitev pogodb z dobavitelji v skladu s predpisi o javnem naročanju, - je dopustila registracijo več drugih pravnih oseb na naslovu zavoda, kar ni v skladu z namenom, za katerega je zavod dobil poslovne prostore v upravljanje, - in v drugih primerih, navedenih v revizijskem poročilu, ko ni zagotovila pregledno poslovanje zavoda, spoštovanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja ter uspešno, učinkovito in gospodarno poslovanje zavoda, povzročila motnje v poslovanju javnega zavoda A..

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka v predmetnem postopku bistveno kršila določbe postopka razrešitve in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Izpodbijani sklep je bil namreč sprejet pred iztekom roka za podajo izjave tožeče stranke na predlog za njeno razrešitev. Tožeča stranka je 20. 6. 2016 prek vročevalca prejela pisni poziv Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja s pozivom, da se lahko v roku 8 dni pisno izjavi v zvezi s predlogom za njeno razrešitev. Tožeča stranka je svojo pisno izjavo na pošto oddala 28. 6. 2016, torej pravočasno, pristojni organ pa je tožečo stranko razrešil še pred iztekom roka oziroma brez obravnave in seznanitve s tožničinimi stališči glede razrešitve, kar je po stališču tožeče stranke nezakonito. Z razrešitvijo tožeče stranke pred potekom roka ji je bila odtegnjena možnost, da predstavi svoje videnje zadeve in okoliščine, ki so narekovale takšno postopanje, kar je osnovni namen ZZ v delu, kjer določa dolžnost seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev. Po stališču tožeče stranke je opisana kršitev vplivala oziroma bi lahko bistveno vplivala na odločitev pristojnega organa. Zaradi nespoštovanja pravil o teku rokov namreč občinski svétniki, ki so o predlogu glasovali, niso bili seznanjeni s stališči tožeče stranke oziroma z njenim odzivom na očitane kršitve, zaradi česar je bila razrešitev tožeče stranke tudi izglasovana. Tožeča stranka nadalje navaja, da ne drži trditev pristojnega organa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je bil poziv 17. 6. 2016 vročen tožničini materi. Tudi če bi vročevalec poštno pošiljko pustil pri tožničini materi, pa se vročitev ne bi štela za pravilno, ker niso bile upoštevane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o osebnem vročanju. Da se je tožena stranka zavedala, da vročitev poziva na podajo izjave tožeči stranki ni bila pravilno opravljena, izhaja tudi iz dejstva, da je prišlo dne 20. 6. 2016 do ponovne vročitve. Tožeča stranka se seje z dne 28. 6. 2016 ni mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer se te seje niti ni bila dolžna udeležiti, ker je iz prejetega poziva izhajalo, da se lahko v roku 8 dni od prejema poziva pisno izjavi v zvezi s predlogom za razrešitev. Glede vsebinskih očitkov tožeči stranki slednja navaja, da ne držijo, poleg tega so pavšalni in nespecificirani, zato se tožeča stranka do tako nedoločenih kršitev ne more opredeljevati. Izpostavlja še nestrokovno in zavajajoče delovanje javnega zavoda E., ki je za javni zavod A. opravljal računovodske storitve. Tožeča stranka še zavrača navedbe v izpodbijanem sklepu, da bi predmetni očitki povzročili hujše motnje v delovanju javnega zavoda A., poleg tega ni zadostno pojasnjeno, v čem je bilo delovanje zavoda moteno in na kakšni podlagi je bil narejen sklep, da je šlo za hujše motnje v delovanju zavoda. Vse opisane navedbe po stališču tožeče stranke napotujejo na sklepanje, da je bila tožeča stranka neupravičeno razrešena z mesta direktorice. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa, naloži toženi stranki dolžnost izplačati tožeči stranki odškodnino v višini 38.401,28 EUR (za obdobje od 1. 7. 2016 do 4. 2. 2016) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (v tožbi sta očitno stranki upravnega spora v tem delu pomotoma zamenjani), zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke in v zvezi s tožbenimi očitki glede izjasnitve tožeče stranke navaja, da je bil poziv za podajo izjave s priloženim predhodnim mnenjem vročan tožnici priporočeno na njen domači naslov, osebno preko uradnega vročevalca in po elektronski pošti. Tako je bila tožnica seznanjena z razlogi za razrešitev najprej dne 10. 6. 2016 po elektronski pošti, nato dne 17. 6. 2016, ko je bil poziv s prilogami puščen v njenem hišnem predalčniku in končno 20. 6. 2016, ko ji je bil poziv s prilogami vročen osebno na delovnem mestu. Tožena stranka je vse zgornje načine obveščanja izvedla zaradi tega, ker je ocenila, da se bo tožeča stranka poskušala na vse načine izogniti vročitvi poziva. Tožeča stranka je kljub temu, da je vedela, kdaj bo seja Mestnega sveta, svojo pisno izjavo oddala na bencinskem servisu ... dne 28. 6. 2016, toženi stranki pa je bila vročena šele 30. 6. 2016. Toženo stranko je obvestila le 21 minut pred začetkom seje, da je na sejo ne bo, ker je v bolniškem staležu. Tožena stranka opozarja, da zakon ne določa nobenega roka, v katerem ima direktor pravico podati izjavo v zvezi z razlogi za razrešitev. Tožeča stranka je imela dovolj časa za pravočasno podajo izjave o razlogih za razrešitev, saj je dne 20. 6. 2016 prejela tudi vabilo na sejo Mestnega sveta za dne 28. 6. 2016 in je vedela, da mora izjava prispeti k toženi stranki najkasneje 28. 6. 2016 do 13. ure, da bi se lahko na seji obravnavala. Po mnenju tožene stranke gre za očitno zlorabo procesnih pravic tožeče stranke, ker je bila v dnevih med 10. 6. 2016 in 20. 6. 2016 odsotna z dela, ni bila dosegljiva na svojem naslovu, nikogar v službi ni obvestila, kje se nahaja in se ni odzivala na pozive predsednika sveta zavoda. Tožeča stranka je svojo pisno izjavo sestavila že 27. 6. 2016, vendar je tega dne ni oddala na pošto. Če bi to storila, bi izjava pravočasna prišla na sejo Mestnega sveta. Svojo izjavo bi lahko podala tudi na sami seji, če bi se seje udeležila. Ker ni predložila nobenega dokazila, da se seje ni sposobna udeležiti, ni bilo utemeljenih razlogov za preložitev odločanja o razrešitvi. Tožeča stranka ne ponuja nobenih upravičenih razlogov za to, da svoje izjave ne bi mogla pravočasno predložiti Mestnemu svetu. Končno tožena stranka še meni, da tožničina pisna izjava, četudi bi prispela pravočasno na sejo, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Tožena stranka vztraja, da so bili razlogi, zaradi katerih je bila tožeča stranka predčasno razrešena z navedene funkcije, izkazani in dokazani. Glede zahtevka za plačilo odškodnine tožena stranka navaja, da škoda v uveljavljanem znesku ni niti nastala ali zapadla, ugovarja pasivni legitimaciji tožene stranke, ker bi lahko bil zahtevek uperjen le zoper zavod A.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tista okoliščina, ki je pretrgala vzročno zvezo med eventuelno nezakonito razrešitvijo in posledično škodo zaradi izgubljenih dohodkov. V zvezi z zakonitostjo odpovedi teče spor pri Delovnem sodišču v Celju, kjer zahteva tožeča stranka med drugim tudi plačilo plače v znesku, kot ga je imela kot direktorica. Tožena stranka meni, da iste škode tožeča stranka ne more zahtevati dvakrat, od A. in od tožene stranke. Odškodnina je sporna tudi po višini, ker prispevki in davki od plače niso prejemek, ki bi ga dobival uslužbenec na svoj račun. Tožena stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši več prič, tožbo zavrne kot neutemeljeno, prav tako zavrne zahtevek iz naslova odškodnine, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča in tožena stranka sta si v nekaj pripravljalnih vlogah izmenjali stališča, pri tem pa vztrajali pri svojih navedbah, nasprotovali navedbam nasprotne stranke in v določenih delih ponovili njune predhodne navedbe. Tožeča stranka je s prvo pripravljalno vlogo sodišču posredovala sodbo in sklep Delovnega sodišča v Celju, št. Pd 196/2016 z dne 22. 3. 2017, ki po njenem mnenju ne vpliva na konkretni upravni postopek. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi opozorila na nadaljnjo postopkovno kršitev, ki je v tem, da ji je bil dan prekratek rok za izjasnitev, saj je šlo za številne očitke in razrešitev po dveh točkah ZZ. V tej vlogi je tožeča stranka predlagala tudi lastno zaslišanje, glede na odločitev delovnega sodišča, ki je tožnici priznalo delovno razmerje do 12. 10. 2016, pa je zahtevala izgubljen zaslužek zgolj še za obdobje od novembra 2016 do februarja 2018, ko bi ji potekel mandat. Tožena stranka v pripravljalni vlogi opozarja, da iz stališč sodne prakse v sporih, ki se nanašajo na razrešitev direktorjev, izhaja, da je v zvezi z zakonitostjo postopka razrešitve bistveno zgolj to, ali je bil direktor predhodno seznanjen z razlogi za razrešitev in ali je imel možnost podati o tem izjavo.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu je sklep Mestnega sveta Mestne občine Celje, s katerim je ta kot pristojni organ z mesta direktorice javnega zavoda A. razrešil tožečo stranko iz razrešitvenih razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu.

7. Materialnopravno podlago odločitve pristojnega organa predstavlja določba 38. člena Zakona o zavodih (ZZ), ki določa, da je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan (prvi odstavek 38. člena ZZ). Drugi odstavek omenjenega člena določa, da je pristojni organ direktorja dolžan razrešiti v štirih taksativno naštetih primerih, in sicer, če direktor sam zahteva razrešitev (prva alineja), če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu (druga alineja), če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi (tretja alineja), ali če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (četrta alineja). Pristojni organ mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 38. člena ZZ).

8. Zavod A. je bil ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi zavoda A., ki je postopek razrešitve direktorja v času izdaje izpodbijane odločbe urejal v 18. členu (sedaj v 21. členu). Razlogi, iz katerih je direktor zavoda bodisi lahko razrešen bodisi ga je svet zavoda dolžan razrešiti, so identični zgoraj navedenim razlogom iz področnega zakona (ZZ), vključno z dolžnostjo sveta zavoda po seznanitvi direktorja zavoda z razlogi za razrešitev in možnostjo, ki se mu na takšen način da, da se o razlogih izjavi.

9. Upravno sodišče je v zvezi s postopkom razrešitve direktorja javnega zavoda v zadevi I U 1010/2011-15 z dne 16. 5. 2012 že sprejelo stališče, da je akt o razrešitvi direktorja upravni akt in da je tožena stranka pri odločanju vezana na pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

10. Sodišče je moralo, ob upoštevanju načela enakega varstva pravic, izhajajočega iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, glede na standarde presoje, ki so se oblikovali v upravnosodni praksi, opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Pri tem je moralo upoštevati, da toženo stranko pri izdaji akta o razrešitvi direktorice zavoda zavezujejo določbe ZUP, vključno z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena tega zakona. V zvezi s tem sodišče izpostavlja že omenjeno določbo tretjega odstavka 38. člena ZZ, ki določa, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Gre za uresničevanje zgoraj navedenega splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, v skladu s katerim je potrebno dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s čimer se zagotavlja, da ima stranka v postopku položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Bistvo omenjene procesne garancije ni zgolj v možnosti stranke, da poda pojasnila in se izjavi o razlogih za razrešitev, temveč gre hkrati za obveznost pristojnega organa, da se do relevantnih navedb stranke v izdanem aktu opredeli in s tem omogoči, da je stranka v postopku dejansko slišana. Obveznost pristojnega organa, da direktorja zavoda pred razrešitvijo seznani o razlogih za razrešitev in mu da možnost izjave, je v času izdaje izpodbijanega akta vseboval tudi 18. člen Odloka (sedaj 21. člen). Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi, da po sodni praksi zadostuje, da je bil direktor predhodno seznanjen z razlogi za razrešitev in da je imel možnost o tem podati izjavo.

11. Sodišče ugotavlja, da je pristojni organ v postopku razrešitve tožečo stranko z dopisom z dne 10. 6. 2016 pozval na izjasnitev o razlogih za razrešitev, kar med strankama ni sporno. Tolmačenje strank pa ni enotno v delu, kdaj je bil ta poziv tožeči stranki zakonito, torej v skladu z relevantnimi določbami ZUP, vročen. V zvezi s tem sodišče sledi stališču tožeče stranke, da je bil od vseh poskusov vročitve poziva tožeči stranki pravilno vročen poziv 20. 6. 2016 na delovnem mestu. Predhodno vročanje pisanja, od katerih je bilo eno opravljeno po elektronski pošti (10. 6. 2016), drugo pa z nadomestno vročitvijo drugi osebi (17. 6. 2016), ni bilo opravljeno v skladu z določili ZUP o vročanju, zato ni upoštevno. Vročanje po elektronski pošti ni bilo skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZUP, prav tako je v pozivu za izjasnitev določen rok, ki ga je tožena stranka postavila tožeči stranki, zato je treba po stališču sodišča uporabiti določbe ZUP o osebnem vročanju. Tako sodišče glede tega zaključuje, da je bila tožeča stranka zakonito pozvana na izjasnitev dne 20. 6. 2016. 12. Pristojni organ je tožečo stranko z navedenim dopisom pozval, da v roku 8 dni od prejema poziva poda izjavo v zvezi s predlogom za razrešitev iz razlogov, kot so navedeni v sklepu. Poleg tega je v dopisu tožečo stranko seznanil, da bo njeno pisno izjavo Komisija za mandatna vprašanja, volitve, imenovanja, priznanja in nagrade posredovala kot dodatno gradivo za sejo Mestnega sveta Mestne občine Celje, na kateri se bo obravnavala razrešitev tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da iz zgoraj opisane vsebine poziva izhaja, da je tožena stranka sama določila rok 8 dni (in ni določila morebitnega roka, ki bi bil vezan na opravo seje, na kateri se je obravnavala tožničina razrešitev), v okviru katerega je pravočasno, sicer zadnji dan pred iztekom roka (28. 6. 2016), s priporočeno pošiljko poslala pristojnemu organu izjavo. V zvezi s tem drugi odstavek 68. člena ZUP določa, da se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, dan oddaje na pošto. Tožena stranka je v predmetnem pozivu tudi sama zapisala, da bo tožničina pisna izjava posredovana pristojnemu organu, ki bo obravnaval razrešitev tožeče stranke, kar pomeni, da je kot potrebno sama ocenila seznanitev pristojnega organa s stališči tožeče stranke, ki se nanašajo na njeno razrešitev.

13. Glede na navedeno in upoštevajoč med strankama nesporno dejstvo, da se tožena stranka s stališči tožeče stranke glede predmetne razrešitve pred sprejemom odločitve ni seznanila in se do njih v izpodbijanem aktu ni opredelila, ampak je na seji dne 28. 6. 2016, ki predstavlja zadnji dan roka za izjasnitev, sprejela odločitev, da se tožnico razreši s funkcije direktorice A., tožena stranka ne more biti uspešna z navajanji o zakonitosti ravnanja tožene stranke v postopku, ki je rezultiral v izdaji izpodbijanega akta. Navedba tožene stranke, da je imela tožeča stranka dovolj časa za pravočasno podajo predmetne izjave in da bi takšno izjavo lahko podala tudi na sami seji, nasprotuje napotilu same tožene stranke v pozivu na izjasnitev, saj je bil tožeči stranki dan za izjasnitev v pisni obliki rok 8 dni od prejema poziva, tožeči stranki pa ni treba dokazovati razlogov, zakaj svoje izjave ni predložila Mestnemu svetu pred zadnjim dnem izteka roka, saj je to storila v okviru podanega roka. Če je stranki za opravo kakšnega procesnega opravila določen rok, lahko stranka to opravilo opravi kadarkoli v okviru in do izteka roka. V tej luči tudi ni pomembno, kateri datum je tožeča stranka zapisala v izjavi, ker je le-to znotraj postavljenega roka posredovala toženi stranki. Navedba tožene stranke, da gre za očitno zlorabo procesnih pravic tožeče stranke, po mnenju sodišča ni izkazana. Na sklep o ravnanju tožene stranke, ki ni skladno z veljavno zakonodajo, pa ne more vplivati mnenje tožene stranke, da tožničina pisna izjava v nobenem primeru ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve tožene stranke, ker je bila navedena kršitev dolžnega postopanja s strani tožene stranke z opisanim ravnanjem storjena.

14. Tožena stranka bi morala z opravo seje, na kateri je obravnavala razrešitev tožeče stranke, počakati do izteka roka, ki ga je sama določila in v okviru katerega je omogočila tožeči stranki, da se izjasni o okoliščinah, pomembnih za sprejem odločitve. Nato bi morala stališče tožeče stranke, ki je do navedb tožene stranke odklonilno, proučiti in se do navedb tožeče stranke v njeni pisni izjavi, datirani z dne 27. 6. 2016, tudi opredeliti. V nasprotnem primeru ostane možnost izjave stranke zgolj navidezna, izjasnitev stranke pa zgolj formalistično opravilo, katerega siceršnji temeljni namen je v tem, da organ, ki v določeni upravni zadevi odloča, pridobi stališče tistega, o kateri pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča, in to stališče pri svojem odločanju tudi upošteva (temu stališču pa ne nujno sledi). Tako je ostala izpodbijana odločba neobrazložena v zvezi z eno od temeljnih zahtev postopka, namreč ali in na kakšen način je bila tožnici ustrezno zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, prav tako v izpodbijanem aktu ni razlogov, ki bi ovrgli podana pojasnila tožnice o očitanih kršitvah, zaradi česar sprejete odločitve z vidika njene pravilnosti in zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

15. Tožena stranka je glede na navedeno zaradi tega, ker tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter v zvezi s tem zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve, kršila 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s slednjo 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa ugodilo (64a. člen ZUS-1). Na podlagi javnega razpisa je bila namreč že imenovana nova direktorica javnega zavoda A. F.F., imenovanje nove direktorice pred pravnomočnostjo odločitve v upravnem sporu v zvezi z razrešitvijo tožeče stranke pa onemogoča vzpostavitev prejšnjega stanja (prim. I U 579/2012 z dne 29. 11. 2012) na način morebitne odprave izpodbijanega sklepa.

16. Glede na ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka, se sodišče ni opredeljevalo do nadaljnjih tožbenih zatrjevanj (nezadostna obrazložitev razrešitvenih razlogov v izpodbijanem aktu in vsebinsko izpodbijanje razlogov, iz katerih je pristojni organ razrešil tožečo stranko s funkcije direktorice navedenega javnega zavoda).

17. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni izvedlo dokazov, ki sta jih predlagali stranki tega upravnega spora, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in ugotoviti nezakonitost upravnega akta na podlagi prvega odstavka 64a. člena tega zakona.

K točki II izreka:

18. Sodišče je tožečo stranko z uveljavljanjem zahtevka za povračilo škode napotilo na pravdo, ker bi odločitev o zahtevku tožeče stranke zahtevala ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v predmetnem upravnem sporu (drugi odstavek 67. člena ZUS-1).

K točkama III in IV izreka:

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti. Upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ko je sodišče tožbi ugodilo in ni sledilo navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, je sodišče, ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka.