Jedro

Pravice do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva v 29. členu Ustave ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev. Po mnenju pritožbenega sodišča zato za zavrnitev možnosti zastopanja po 68. členu ZKP zadošča, če so izkazane okoliščine, ki kažejo na možnost konflikta interesov in da gre zato za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da odvetniku M. Š. ne dovoli zagovarjanja obdolženega M. J. v tem kazenskem postopku.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP), saj sodišču prve stopnje očita kršitev oz. napačno uporabo 68. člena ZKP in trdi, da v konkretni zadevi ni podana situacija, ko bi isti zagovornik zastopal dva ali več obdolžencev. Meni, da je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev na podlagi individualnega stališča pravne teorije, ne pa zakonskih določb, da ZKP in Zakon o odvetništvu ne določata, da ne bi smel odvetnik v isti kazenski zadevi zastopati soobdolžencev, temveč le nasprotne stranke tj. tožilstva in dodaja, da je šlo v primeru zastopanja soobdolženega A. V. zgolj za njegovo navzočnost v začetni fazi postopka ob policijskem zaslišanju, kasneje pa je soobdolženi A. V. za zastopanje pooblastil odvetnika B. K. Mnenje avtorja komentarja ZKP mag. Štefana Horvata, na katero se sklicuje sodišče, je neobvezujoče in ne upošteva 6. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da mora odvetnik kot tajnost varovati vse, kar mu je zaupala stranka, zaradi česar je neutemeljena bojazen o konfliktu interesov. Prav tako je neutemeljena domneva o možnosti zlorabe, saj bi to predstavljalo kršitev obveznosti varovanja pridobljenih informacij po Statutu Odvetniške zbornice Slovenije in bi imelo za posledico kazensko, materialno in disciplinsko odgovornost odvetnika. Tako ni mogoče na tej podlagi omejevati pravico stranke do svobodne izbire odvetnika, ki je zagotovljena z Ustavo, niti omejevati odvetnikove dejavnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 68. člena ZKP jasno določa, da v isti kazenski zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev. To pa hkrati pomeni, da zagovornik, ki je zagovarjal v isti kazenski zadevi enega obdolženca, kasneje v istem postopku ne more zagovarjati drugega obdolženca. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obrambe, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca v škodo drugega. Gre za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije. Prepoved iz prvega odstavka 68. člena ZKP temelji namreč na domnevi, da bi isti zagovornik večih obdolžencev lahko zaupne informacije (po Kodeksu odvetniške etike sta zaupanje in zvestoba osnovni vodili med zagovornikom in obdolžencem), uporabil v korist enega in v škodo drugega. Smiselno enake določbe o izogibanju kolizije interesov med več obdolženci oziroma drugimi udeleženci v kazenskem postopku so tudi v drugem odstavku 5. člena Zakona o odvetništvu in v Kodeksu odvetniške etike, po katerih je odvetnik pri sprejemanju (ali zavrnitvi) pravne pomoči v kazenskem postopku vezan še na strožja pravila odvetniške etike, kot sicer veljajo na splošno.1

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zapisnika o zaslišanju osumljenca na Policijski postaji Ž. (l. št. 123-124) ter pooblastila pod prilogo B1 izhaja, da je takrat osumljeni, sedaj pa soobdolženi A. V., za zagovornika pooblastil M. Š., ki je bil 19. 8. 2013 prisoten na zaslišanju, nato pa je zastopol obdolženega M. J. pred preiskovalnih sodnikom na zaslišanju 19. 6. 2015, saj je obdolženi J. za zastopanje v tej zadevi pooblastil Odvetniško pisarno Š., kot izhaja iz pooblastila pod prilogo B4. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje v 3. odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da prvi odstavek 68. člena ZKP predstavlja omejitev pravice obdolženca, da se zagovarja z odvetnikom, ki si ga izbere sam, kar mu zagotavljajo druga alineja 29. člena Ustave RS, prvi odstavek 12. člena ZKP ter prvi in tretji odstavek 67. člena ZKP, in se utemeljeno sklicevalo na stališče pravne teorije, ki izhaja iz komentarja mag. Š. H. k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal "nasprotno stranko", pri čemer takemu položaju ustreza situacija, ko bi zastopal v istem kazenskem postopku dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja.

6. Res je sicer, da je tako pravno mnenje, kot izhaja iz komentarja ZKP, neobvezujoče, vendar pregled sodne prakse pokaže, da je v sodni praksi slovenskih pritožbenih sodišč tako stališče sprejeto kot prepričljivo, hkrati pa je podprto z dodatno argumentacijo o vsebini pravice do proste izbire zagovornika in pomenu omejevanja te pravice.2 Po mnenju pritožbenega sodišča so neutemeljeni pritožbeni očitki, da individualno stališče avtorja komentarja v celoti spregleda določbo 6. člena ZOdv in da je povsem neutemeljena bojazen oz. posplošeno mnenje o konfliktu interesov in domneva o možnosti zlorabe informacij. Pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih našteva 29. člen Ustave, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka in jih je zato treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote. Posledično tudi pravice do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva v 29. členu Ustave ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika bo namreč lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev.3 Po mnenju pritožbenega sodišča zato za zavrnitev možnosti zastopanja po 68. členu ZKP zadošča, če so izkazane okoliščine, ki kažejo na možnost konflikta interesov in da gre zato za neovržno zakonsko domnevo, da je kolizija interesov obrambe pri soobdolžencih v isti kazenski zadevi vselej podana, zato ni dopustno dokazovati, da v konkretnem primeru ni takšne kolizije.

7. Upoštevajoč navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih pritožnik z izpostavljanjem, da je šlo pri zastopanju soobdolženega V. zgolj za zagovornikovo navzočnost ob policijskem zaslišanju, in sklicevanjem na 6. člen ZOdv ter 77b. člen Statuta Odvetniške zbornice Slovenije poskuša dokazati, da v konkretnem primeru nasprotje interesov obrambe enega in drugega obdolženca ni podano. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 68. člen ZKP in 5. člen ZOdv, ko je obrazložilo, da kot "nasprotno stranko" v okviru kazenskega postopka ni mogoče šteti le upravičenega tožilca, temveč tudi druge soobdolžence, pa so glede na zgoraj navedeno neutemeljene.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da predstavlja tako postopanje sodišča omejevanje odvetnikove dejavnosti in hkrati poseg v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika, pa je potrebno poudariti, da tako iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeva Croissant v. Germany) kot tudi prakse Ustavnega sodišča RS (odločba U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998) in Vrhovnega sodišča RS (I Ips 160/2000 z dne 9. 10. 2002) ter Višjega sodišča v Ljubljani (sklep II Kp 10099/2012) jasno izhaja, da pravica do zagovornika po lastni izbiri kot pravnega jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člena Ustave ni absolutna, da je ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik in da se lahko vanjo poseže ter se obdolžencu določi zagovornika v nasprotju z njegovimi željami, če je taka odločitev relevantna in utemeljena z načelom pravičnosti. Upoštevajoč razloge, ki so narekovali izdajo izpodbijanega sklepa v konkretni zadevi, pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi kriteriji za odločitev, da se zagovorniku ne dovoli zastopanja drugega obdolženca.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženega M. J. nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za pritožbo, ki jo je vložil po zagovorniku, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Glej sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 1974/2013 z dne 14. 4. 2015. 2 Glej 6. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani sklep II Kp 10099/2012 z dne 22.10.2014. 3 Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998.