Jedro

Solidarnost na pasivni strani se ne domneva (razen pri gospodarski pogodbi).

Odločitev sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti namesto vtoževane solidarne ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 3. točki izreka tako, da se obveznost plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo poveča za 1.870,00 EUR (na 14.025,00 EUR), za premoženjsko škodo pa za 97,60 EUR (na 731,95 EUR); - v 4. točki izreka tako, da se obveznost plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zmanjša za 1.800,00 EUR (na 4.500,00 EUR), za premoženjsko škodo pa za 97,60 EUR (na 243,98 EUR) in - v 6. točki izreka tako, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.765,62 EUR, tožnik pa drugi toženki njene pravdne stroške v znesku 1.741,84 EUR; vse v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 40,45 EUR, tožnik pa je drugi toženki dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 81,46 EUR; vse v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 46,54 EUR v tem delu ustavi. Dovolilo je spremembe tožbe. Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 12.155,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 634,35 EUR; drugi toženki pa je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.300,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 341,58 EUR; vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2003 dalje, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki plačati 1.655,00 EUR, drugi toženki pa 2.313,00 EUR ter nadalje, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 1.467,00 EUR, prva toženka pa poleg tega še 1.219,40 EUR, vse v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku prostovoljnega roka do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožujeta tožnik in druga toženka (tožnik zoper zavrnilni del; druga toženka zoper ugodilni del, ki se nanaša nanjo).

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker toženim strankam ni naložilo v solidarno plačilo škode. Tožnik je upravičen do celotne odškodnine; zanj odškodnina predstavlja nedeljivo celoto, v kakšnem medsebojnem razmerju bosta toženki tožniku škodo poplačali je stvar njunega medsebojnega razmerja in ni vezano na njegov tožbeni zahtevek. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovem 35 % soprispevku k obravnavanim škodnim dogodkom; prispevek tožnika je zanemarljiv. Mnenje izvedenca dr. A. B. ni popolno in objektivno. Hitrost vožnje tovornega vozila v trenutku trčenja ni bila 4,5 km/h. Hitrosti ni mogoče izračunati glede na odboj vozila po trčenju, saj je bil osebni avtomobil ukleščen po trčenju. Tožnikova hitrost, kot jo je ugotovilo sodišče je podana brez jasnih kriterijev. Ocena izvedenca je plod ugibanj in ne predstavlja dejanskih ugotovitev na podlagi stroke. Tudi izvedenec sam je večkrat poudaril, da za določitev hitrosti nima ustreznih podatkov in da gre zgolj za oceno. Očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je voznik tovornega vozila predstavljal nevarnost tožniku že tedaj, ko se je nahajal na točki preglednosti in ne šele tedaj, ko je z vozilom zapeljal na vozni pas tožnika. Voznik tovornega vozila bi ob hitrosti 4,5 km/h, kot je to brez osnove ugotovil izvedenec, lahko zaustavil na razdalji 1 do 2 m. Da je bila njegova hitrost višja, kaže tudi dejstvo, da se je vozniku tovornega vozila uspelo ustaviti z naglim zaviranjem na razdalji 6 m. Ta zavorna pot pa govori o hitrosti približno 20 do 25 km/h. Že iz tega razloga bi sodišče moralo odreči verodostojnost izjavi voznika tovornega vozila, da je svojo hitrost vožnje bistveno zmanjšal pred znakom „stop“. Tožnik se je trčenju poskušal izogniti z obvozitvijo tovornega vozila. Videl je tovorno vozilo, ki mu je zaprlo pot, vendar je bilo to tako iznenada, da ni imel časa za zaviranje niti za obvozitev vozila. Vse se je dogajalo v okviru sekunde in tožnik ni imel možnost, da se izogne prometni nesreči. Da se tožnik ni mogel izogniti prometni nesreči tudi v primeru, če bi tožnik vozil 50 km/h, je potrdil tudi izvedenec, ko je bil zaslišan na naroku. Soodgovornost tožnika je vprašljiva, dejansko pa ne dosega 35 % soodgovornosti. Odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne dosega ravni pravične denarne odškodnine. Sodišče je zmotno presodilo, da tožnik ni dokazal, da se bo stanje zaradi napredujoče artroze spodnjega skočnega sklepa poslabšalo niti da bo prišlo do artroze zgornjega skočnega sklepa. Izvedenec dr. M. V. je potrdil, da izboljšanja ne bo in da bo artroza dejansko napredovala. Sodišče bi moralo pri odmeri upoštevati pričakovano poslabšanje artrotičnih sprememb. Neutemeljeno je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova pretrpljenega strahu zaradi izida zdravljenja. Pravilno ugotavlja, da tožnik ob zaslišanju ni uporabil izraza strah zaradi izida zdravljenja, vendar pa je nedvomno izpovedal, da ga je bilo strah, da bo izgubil službo, kar dejansko pomeni strah zaradi izida zdravljenja. Tožniku bi moralo priznati celotni zahtevani znesek za potrebno tujo pomoč tekom aktivnega zdravljenja in ne le za tisti čas, ko je imel nogo v mavcu. Tudi po odstranitvi mavca še nekaj časa ni smel stopiti na nogo in jo polno obremeniti. Zahtevek bi moralo sodišče obravnavati kot celoto v razmerju do obeh toženk. Zato bi moralo tudi odločitev o stroških sprejeti glede na uspeh kot celote in ne ločeno za vsako toženko posebej. Priglaša pritožbene stroške.

Druga toženka v pritožbi navaja, da so podana razhajanja med tožbenimi navedbami in postavljenim zahtevkom, zato je tožba nesklepčna. Tožba je nerazumljiva, zato bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati k popravi, na zadnjem naroku, v času veljavnosti novega ZPP pa tožbo enostavno zavreči. Zaradi navedenega je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je kršilo tudi 2. člen ZPP. Tožnik je zahteval solidarno plačilo od obeh toženk. Če je sodišče ugotovilo, da njuna zaveza ni solidarna ampak deljena bi moralo zahtevek zoper drugo toženko zavrniti in ne bi smelo odločiti o podrednem zahtevku, ker ni bil postavljen (očita kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka druga toženka vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi tahografa. Pri tem je spregledalo določilo 499. člena ZPP, po katerem smejo stranke navajati nova dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku po uveljavitvi novega ZPP. Dokazni predlog je bil sicer podan s strani prve toženke, vendar je koristen tudi za drugo toženko, s čimer izkazuje pravni interes za uveljavljanje te kršitve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka enkrat opustila dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke oziroma, da pri njem ni vztrajala je protispisna, saj ga je predlagala z vlogo z dne 25.11.2007 in tega dokaznega predloga ni umaknila. Sodišče je na zadnjem naroku zadevo zaključilo, brez, da bi odločilo, kaj bo storilo z ostalimi predlaganimi dokazi. Druga toženka ima pri tem v mislih predvsem vpogled v spis sodnika za prekrške. Res je sodišče vpogledalo v dopis z dne 7.7.2006, vendar sodba o teh okoliščinah nima razlogov. Sodišču nadalje očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nadaljnje kršitve postopka. Prva toženka v pravdi ni uspela dokazati, da je tožnik vozil prehitro. Ocena izvedenca o hitrosti je plod ugibanj in špekulacij. Če ni mogoče z gotovostjo odgovoriti na strokovna vprašanja je o njih potrebno odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Sodišče je spregledalo izpoved izvedenca na naroku 16.4.2007, ko je ugotovil, da bi do nezgode glede na položaj in poškodbe vozil prišlo v vsakem primeru, torej tudi, če bi tožnik vozil 50 km/h. Do te ugotovitve se sodišče ni opredelilo. Vzročne zveze med tožnikovo hitrostjo in nezgodo ni. Odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem 35 % soprispevku je pretirana, ob ugotovitvi, da je dejansko vozil prehitro bi lahko njegov soprispevek znašal največ 20 %, čeprav v spisu ni osnov niti za takšno ugotovitev. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je druga toženka uspela dokazati, da je tožnik vozil s hitrostjo, ki je bistveno višja od dovoljene. Tudi pri odločanju o višini odškodnine je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe ZPP. Odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je odmerjena previsoko in ne bi smela presegati 4.500,00 EUR. Za odločitev o odškodnini zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je najprej potrebno zatrjevati omejitve tožnika. Tožbene navedbe so v tem delu pavšalne in nepreverljive. Glede na potrebo po ugotovitvi subjektivnega odnosa tožeče stranke do svojih omejitev bi bilo potrebno tožnika zaslišati, ker ga na zaslišanje ni bilo je njegov zahtevek potrebno v tem delu zavrniti. Ni izkazano s katerimi športi se je tožnik pred nezgodo ukvarjal. Glede na minimalna zatrjevanja bi bilo potrebno odškodnino po tej postavki vsaj bistveno znižati. Sodišče ni navedlo katere stroške je priznalo v kateri fazi postopka, zato odločitev v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je ni mogoče preveriti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Kot voznik osebnega avtomobila je bil telesno poškodovan v prometni nesreči, ki se je pripetila dne 12.9.2002. Pasivna legitimacija prve toženke je podana iz naslova zavarovanja odgovornosti za škodo, ki jo je povzročilo vozilo, ki izvira iz tuje države (26. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu) – prva toženka torej krije odgovornost drugega, v nesreči udeleženega vozila, tretje osebe (imetnika tovornega vozila, katerega voznik je bil V.G.); pasivna legitimacija druge toženke pa je podana iz naslova sklenjenega zavarovanja odgovornosti z AO plus polico, kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožnik je od obeh toženk zahteval solidarno plačilo vtoževanega zneska (z izjemo plačila odškodnine za strah). Solidarnost na pasivni strani se ne domneva (razen pri gospodarski pogodbi). Solidarna obveznost nastane s pravnim poslom ali na podlagi zakona. V konkretni zadevi na podlagi zakona solidarna obveznost ni mogla nastati, saj je pravna podlaga zahtevku proti prvi toženki obveznost Združenja za škodo, ki jo je povzročilo drugo v nesreči udeleženo vozilo, ki izvira iz tuje države, pravna podlaga proti drugi toženki pa je prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje). To dovolj jasno izhaja iz tožbenih navedb, ki pa so bile nesklepčne v delu, kjer je tožnik zahteval solidarno plačilo odškodnine od obeh toženk. Škoda, nastala pri nesreči premikajočih se vozil, izvira iz nevarne dejavnosti imetnikov vozil (koincidirajoča vzročnost). Gre za medsebojno konkurenco objektivnih odgovornosti, ki jo urejajo določbe prvega do tretjega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Le te predstavljajo kriterije za delitev odgovornosti, in sicer v prvi vrsti krivdo posameznih udeležencev nesreče. Zavarovanje odgovornosti po principu AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam. To pa pomeni, da imetnik drugega udeleženega vozila (oziroma odgovorna zavarovalnica ali Združenje) za škodo ne odgovarja solidarno (niti po določbi 186. člena niti po določbi četrtega odstavka 153. in 154. člena OZ). Odgovarja lahko le do tistega obsega nastale škode, ki jo je le-ta sam povzročil. Obstoj dogovora o solidarni zavezi pa tožnik ni zatrjeval, še več trdil je, da od druge toženke terja plačilo zgolj v primeru, če bo sodišče ugotovilo njegovo soodgovornost za obravnavani škodni dogodek. Odločitev sodišča prve stopnje o razdelni odgovornosti namesto vtoževane solidarne je, glede na navedeno, pravilna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa tudi ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka (primerjaj 2. člen ZPP) in ne pomeni odločanja o podrednem zahtevku, ki ni bil postavljen, kot to zmotno navaja druga toženka v pritožbi. Edina razlika med tožbenim zahtevkom in odločitvijo sodišča prve stopnje o deljeni obveznosti je v naravi plačilne zaveze (deljena ali solidarna), zato tožbeni zahtevek vključuje tudi odločitev sodišča prve stopnje o deljeni zavezi. Gre za položaj t. im. vključenih zahtevkov za plačilo identičnega zneska, ki izhaja iz identične dejanske podlage. Odločitev zato ne pomeni aliud, temveč minus. Opisno oblikovani zavrnilni del logično vključuje strožjo (solidarno) zavezo. Druga toženka nadalje v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika opozoriti na vprašanje solidarne zaveze, ki jo vtožuje in ga s tem v zvezi pozvati, naj navede okoliščine, na katerih le-to temelji. Glede na to, da bi bila solidarna plačilna zaveza obeh toženk tožniku v korist, drugi toženki v tem delu ni mogoče priznati interesa za uveljavljanje morebitne kršitve sodišča prve stopnje. Sicer pa bi, po oceni sodišča druge stopnje, takšna pomoč presegla namen materialnega procesnega vodstva (primerjaj 285. člen ZPP) in bi bila v nasprotju z razpravnim načelom in načelom enakega obravnavanja pravdnih strank. Glede na to, da je tožnik sam postavil zahtevek na solidarno plačilo, vprašanje solidarnosti zanj ni moglo prestavljati presenetljive pravne podlage. Razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka.

V obravnavani zadevi gre torej za različne terjatve na različnih pravnih in dejanskih podlagah proti različnima toženkama. Prva toženka ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta je zato, ker gre za navadno in ne enotno sosporništvo (dolžniki nedeljive obveznosti so navadni sosporniki), postala pravnomočna za prvo toženko (seveda le v obsodilnem delu, ker se je pritožil tožnik). V 200. členu ZPP je urejeno navadno sosporništvo. V tem členu je določeno, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, in da njegova dejanja in opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. To pomeni, da se vsak sospornik pravda samostojno. Glede na to, da je bil dokazni predlog po pridobitvi tahografa podan s strani prve toženke, kot to ugotavlja sama druga toženk v pritožbi, se slednja, glede na navedeno, ne more uspešno sklicevati, da so ji bile z neizvedbo (navedenega) dokaza kršene njene pravice. Tudi sicer sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila odločitev sodišča prve, da ne dopusti izvedbe tega dokaznega predloga prve toženke, pravilna in se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v obrazložitvi (stran 4). Glede na podan pritožbeni očitek druge toženke o neupoštevanja določbe 499. člena ZPP, sodišče druge stopnje opozarja, da je bila navedena določba prehodna določba ZPP, ki je začel veljati leta 1999 (le-ta je razveljavil ZPP iz leta 1977, ki prekluzij v smislu 286. člena sedaj veljavnega ZPP sploh ni urejal) in ne zadnje novele sedaj veljavnega ZPP (ZPP-D iz leta 2008), po kateri je ureditev prvega odstavka 286. člena ZPP, ki nalaga strankam obveznost pravočasnega navajanja dejstev in dokazov najkasneje na prvem naroku za glavno obravnav, ostala nespremenjena.

Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze, z izjemo pridobitve tahografa in postavitve novega izvedenca cestnoprometne stroke, izvedlo. Okrajno sodišče v Ljubljani in v Grosupljem (oddelek za prekrške) je zaprosilo za vpogled v spis v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Glede na to, da je od obeh sodišč prejelo odgovor, da zoper voznika, ki sta bila udeležena v obravnavani prometni nesreči ne vodijo postopka o prekršku (list. št. 90 in 92), sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v prekrškovni spis ni moglo izvesti. Za namene dokaznega postopka je v dopis z dne 7.7.2006 vpogledalo. Odločitev prekrškovnega organa pa tudi ni pogoj za ugotavljanje kršitev cestnoprometnih predpisov voznikov v prometni nesreči udeleženih vozil v predmetnem pravdnem postopku. Glede na navedeno, v tej smeri podan pritožbeni očitek druge toženke, ne more biti uspešen.

Prav tako ni utemeljen nadaljnji procesni očitek druge toženke, da je bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke in ni podana kršitev postopka, ki jo druga toženka vidi v tem, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je enkrat opustila dokazni predlog za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, drugič pa, da pri tem dokaznem predlogu ni vztrajala. Druga toženka je po prejemu izvedenskega mnenja predlagala postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj se opredeli do možnosti ugotovitve hitrosti tožnika. Glede na predlog in podane pripombe pravdnih strank je sodišče prve stopnje izvedenca vabilo na obravnavo. Na njej je izvedenec odgovoril na pripombe in vprašanja strank. Po zaključeni podaji ustne dopolnitve izvedenskega mnenja je tožnik predlagal postavitev novega izvedenca, druga toženka pa je s takšnim predlogom soglašala. Po zaslišanju voznika drugega v prometni nesreči udeleženega vozila je prva toženka predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja. Po prejemu slednjega druga toženka neposrednega zaslišanja izvedenca ni predlagala, prav tako pa ni navedla, da vztraja pri postavitvi novega izvedenca, kot je to storil tožnik. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožnika pozvalo na plačilo predujma za novega izvedenca. Na naroku 6.3.2008 je pravdnim strankam pojasnilo, da bo nov izvedenec cestnoprometne stroke postavljen, če je bil založen predujem za izvedbo tega dokaza. Tudi po tem opozorilu druga toženka ni reagirala in navedla, da tudi ona predlaga postavitev novega izvedenca oziroma, da je sama v ta namen pripravljena založiti potrebni predujem. Sodišče prve stopnje je nazadnje izvedbo tega dokaza opustilo, ker tožnik ni založil potrebnega predujma. Ne glede na to, je bil v zadevi še zadnji narok opravljen dne 12.8.2008. Najkasneje na tem naroku bi druga toženka oziroma njen pooblaščenec lahko sodišču predlagal postavitev novega izvedenca. Na to okoliščino bi imel vso možnost opozoriti najkasneje tedaj, ko je sodišče navedlo, da je dokazovanje zaključeno. A tudi tedaj takšnega predloga pooblaščenec ni podal. To pač pomeni, da ni izkoristil procesnih možnosti, da se izvede dokaz z novim izvedencem. Druga toženka je glede na opisani potek postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku. Načeli kontradiktornosti in neposrednosti nista bili kršeni. Sicer pa sodišče druge stopnje dodaja, da je postavljeni izvedenec A. B. svoje delo opravil, na zastavljena vprašanja sodišča in pravdnih strank je odgovoril, svoj izvid in mnenje je prepričljivo pojasnil in obrazložil. Gre za strokovnega pomočnika sodišča in če bi bil izvedenec mnenja, da strokovni nalogi ni kos, ker nima zadostnega znanja ustrezne stroke in podatkov, bi na to opozoril sodišče. Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Pisni v povezavi z ustnimi odgovori izvedenca so jasni, izčrpni, natančni in nedvoumni. Pritožbene navedbe tožnika in druge toženke prepričljivosti izvedenskega mnenja ne uspejo omajati. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postopanje po 254. členu ZPP. Nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju ni zadosten oziroma zakonit razlog za postavitev novega izvedenca. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno svojo dokazno oceno oprlo tudi na ugotovitve tega izvedenca.

Sicer pa je treba v tej pravdni zadevi uporabiti že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Druga toženka kršitve dokaznega postopka na zadnjem naroku 12.11.2008 ni uveljavljala, da bi tega ne mogla pa v pritožbi tudi ne trdi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je voznik tovornega vozila s stranske ceste zavijal na prednostno cesto in kljub znaku »Ustavi« na točki preglednosti ni ustavil svojega vozila. S tem je kršil pravila, v času nesreče veljavnega, Zakona o varnosti cestnega prometa (primerjaj 3. odstavek 102. člena ZVCP). Vendar pa dejstvo, da je voznik tovornega vozila prekršil eno temeljnih prometnih pravil, še ne pomeni, da je tudi edini, ki je kriv za nastanek prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila na odseku ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, dovoljena hitrost 50 km/h. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno štelo, da je prva toženka (sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, druga toženka, vendar gre v tem delu, kar je razvidno iz obrazložitve kot celote, za očitno pisno napako, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve) s potrebno stopnjo prepričanja, ki se v pravdnem postopku za odločitev zahteva, dokazala obstoj dejstva, da je tožnik vozil prehitro. Dokazni standard v pravdnem postopku je prepričanje in ne gotovost. Pritožnika s svojimi pritožbenimi trditvami, da izvedeniško mnenje ne more biti podlaga sodbi, ker temelji na ocenah, ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke ne uspejo izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji izključno na mnenju izvedenca, temveč tudi na drugih izvedenih dokazih, predvsem tudi na izpovedbah obeh udeležencev nezgode. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tožnikovi prehitri vožnji tako oprlo na oceno zbranih dokazov, ki je celovita, vestna in skrbna, kot to veleva 8. člen ZPP. Tožnikova izpovedba je v tem delu neprepričljiva, saj najprej ni vedel s kakšno hitrostjo je vozil, nato pa je dejal, da je vozil po predpisih. V. G. pa je izpovedal, da je v trenutku, ko je zapeljal v križišče tožnikovega vozila še ni videl, po ponovnem pogledu ga je zagledal, kako se približuje z veliko hitrostjo. Izpoved priče je potrdil tudi izvedenec cestnoprometne stroke, ki je prišel do sklepa, da je bila tožnikova hitrost v trenutku trčenja 60 do 65 km/h. Izvedenec je pojasnil, da njegova ocena hitrosti tožnikovega vozila, ker ni evidentiranih sledov vožnje, temelji na podlagi deformacij poškodovanega vozila na osnovi Crash testov. Pri podaji ustnega mnenja na obravnavi je tudi odgovoril na vprašanja strank v zvezi s temi testi. Glede na navedeno so navedbo pritožnikov, da so ocene izvedenca plod ugibanj in špekulacij, neutemeljene. Prva toženka je tako uspela dokazati, da je tožnik prekoračil hitrost, zato ni bilo pogojev za uporabo pravila iz 215. člena ZPP, po katerem sodišče, kadar ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Sodišče druge stopnje se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da voznik tovornega vozila na točki preglednosti ni ustavil svojega vozila, ki jo gradi na izjavi V. G. (priloga B4), dani kratek čas po škodnem dogodku in njegovi izpovedbi na glavni obravnavi. Tudi v tem delu je utemeljeno sledilo oceni izvedenca, da je njegova upočasnjena hitrost znašala 4,5 km/h. Na tožnikove pritožbene navedbe, da bi se voznik ob taki hitrosti lahko ustavil na razdalji 1 do 2 m in ne (po izvedenčevih ugotovitvah) 5 do 6 m ter, da je bila hitrost vožnje tovornega vozila bistveno višja od navedene, je odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 7 in 8 obrazložitve). Voznik tovornega vozila je namreč z namenom preprečitve trčenja v trenutku, ko je zagledal tožnikovo vozilo pričel pospeševati. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa je prepričljiva izpovedba izvedenca, da bi v primeru, če bi tovorno vozilo v križišče zapeljalo z bistveno večjo hitrostjo, tožnikovo vozilo bolj zarotiralo v desno, kar je izvedenec ocenil na osnovi fotografij na kraju nezgode s čimer so izpodbite tudi pritožbene navedbe, da hitrosti glede na odboj vozila ne bi bilo mogoče izračunati.

Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med prekoračitvijo hitrosti in nastalo škodo in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v obrazložitvi (stran 6, 7 in 8). Na pritožbene navedbe tožnika in prve toženke, da se tožnik ni mogel izogniti prometni nesreči tudi v primeru, če bi vozil 50 km/h, kar naj bi potrdil izvedenec pri podaji ustnega mnenja na naroku dne 16.4.2007, sodišče druge stopnje odgovarja, da so ugotovitve izvedenca v obravnavani zadevi jasne in nedvoumne: voznik tovornega vozila je bil v križišču viden več kot 5 sekund, kar pomeni, da ga je imel tožnik možnost opaziti; v predpostavki, da bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo in zaznal tovorno vozilo pravočasno bi lahko pravočasno zaustavil pred križiščem; preglednost ceste v smeri vožnje mu je omogočala zaustavitev vozila; pri podaji ustnega mnenja je izvedenec dodatno utemeljil, da bi tožnik izhajajoč iz preglednosti cestišča in ob predpostavki, da bi vozil 50 km/h, tovorno vozilo pa ne bi ustavilo v križišču, lahko preprečil nesrečo. Glede na navedeno, nekoliko nejasenemu odgovoru izvedenca, podanemu v nadaljevanju, ki ga pritožnika izpostavljata, glede na celotno izvedensko delo (pisni in ustni prispevek) v tej pravdni zadevi, ne moremo pripisati takšne teže, ki bi uspela omajati navedene zaključke in terjala angažiranje novega izvedenca. Sicer pa, kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje tožniku dalo možnost, dokazovanja z novim izvedencem, pa ni založil potrebnega .predujma, druga toženka pa je ostala pasivna. Očitane kršitve tako niso podane.

Tudi tožnik je torej kršil cestnoprometne predpise, in sicer pravila o hitrosti (1. odstavek 27. člena ZVCP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju pa, kot je bilo že navedeno je ta kršitev tudi v neposredni vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče. Te ugotovitve pa kažejo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je za nastanek nesreče kriv tudi tožnik sam. Podlago odgovornosti predstavlja drugi odstavek 154. člen OZ. Druge okoliščine za presojo niso bistvenega pomena.

Ob tehtanju stopnje krivde po drugem odstavku 154. člena OZ je treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče. Prednosti ni mogoče brezobzirno uveljavljati, zlasti pa ne s protipredpisno vožnjo. Tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu pa nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami. Vožnja po prednosti cesti torej vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi. Tehtanje kršitev tožnika (prekoračitev hitrosti) in voznika tovornega vozila (ni zaustavil pri znaku »stop«) pa pokaže, da je večji delež krivde na strani voznika tovornega vozila. Sodišče druge stopnje sodi, da je materialnopravna porazdelitev odgovornosti tožnika in voznika tovornega vozila za nastanek prometne nesreče in s tem povezane škode v deležu 25 % tožnik – 75 % voznik tovornega vozila pravilna in ne 35 % - 65 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je bilo potrebno pritožbama v tem delu delno pritrditi in izpodbijano odločitev ustrezno spremeniti, o čemer več v nadaljevanju.

Pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati načeli, ki izhajata iz 179. člena OZ. Gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno denarno ovrednotilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova tožnikovih pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 8.000,00 EUR in je višji tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča in jih sprejema. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v prisojeni višini predstavlja pravično zadoščenje in ni mogoče sprejeti drugačnih pritožbenih trditev tožnika in druge toženke.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno denarno ovrednotilo odškodnino za tožnikov strah v višini 700,00 EUR. Tudi v tem delu sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova pa so bile pravilno upoštevane tudi tožnikova navedbe, da ga je bilo strah, da bo izgubil službo.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno denarno ovrednotilo tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova tožnikovih pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR in je višji tožbeni zahtevek v tem delu prav tako utemeljeno zavrnilo. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Tožeča stranka je le v svojem trditvenem gradivu navedla, da uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v tej smeri v določeni meri tudi zadostila možni uporabi subjektivne koncepcije nepremoženjske škode. Pri ugotavljanju stopnje te škode (zaradi pomembnosti subjektivnega odnosa samega oškodovanca do nje) je sicer pomembna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke, kar pa v danem primeru očitno ni bilo možno, ker se tožnik ni odzval na vabilo za dodatno zaslišanje, v posledici česar je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza utemeljeno opustilo, za kar je imelo podlago v določbah 258., 261. in 262. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje na to izhajalo iz ostalega dela dokaznega postopka oziroma dokazne vrednosti ostalih izvedenih dokazov, ko je kljub temu, da tožnik lastnega subjektivnega odnosa do te škode in manifestacije te pri njem ni podal, upoštevalo strokovno oceno v zadevi pritegnjenih izvedencev medicinske stroke. V bistvu je ta ocena zelo pomembna, saj objektivizira subjektivni odnos oškodovanca do posamezne oblike negmotne škode, ki pa sam po sebi brez ustrezne objektivizacije ne more biti edina relevantna podlaga za prisojo te odškodnine. Čeprav tožnik v svojem trditvenem gradivu res ni prikazal, katerih del ni mogel opravljati; ni navedel kakšne posledice utrpelih poškodb čuti in kako ga te funkcionalno omejujejo pri njegovih vsakodnevnih življenjskih sposobnostih, pa je z izvedenskima mnenjema izvedencev medicinske stroke (kot to pravilno povzema sodišče prve stopnje) zanesljivo ugotovljeno, da pri tožniku ostaja trajna posledica zaradi poškodbe skočnega sklepa, ki se odraža v omejeni gibljivosti skočnega sklepa in bolečin pri forsiranih skrajnih položajih, zaradi česar tožnik ne more počepati in delati v počepu, ne more se silovito odrivati z desno nogo. Tudi počepanje in čepenje je v določeni meri vsakodnevna običajna dejavnost, ki se ji ni mogoče povsem izogniti in v kolikor ima človek pri tem težave zaradi posledic poškodbe, pomeni to že po življenjsko izkustvenem sklepanju (uporabi tega pri dokazni oceni se ni mogoče v celoti izogniti) povečane napore pri opravljanju vsakodnevnih opravil, kar pa se gotovo v določeni meri neugodno odraža v psihi oškodovanca in zaradi česar trpi duševne bolečine. Tako je po mnenju sodišča druge stopnje mogoče povsem sprejemljivo zaključiti že na navedeni podlagi, da v določeni meri škoda te vrste pri tožniku obstoji, ker pa tožnik ni podal konkretnejših trditev, na primer o tem, kakšen je njegov način življenja, kakšne so običajne dejavnosti povezane s tem ipd., je s tem omejena možnost individualiziranja te škode, kar pa ima nedvomno vpliv na oceno stopnje te škode. Zato gre to v breme oškodovanca, v kolikor v tej smeri ni izpolnil v zadostni meri svojega trditvenega in posledično dokaznega bremena. Zato je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za to obliko negmotne škode pravilno izhajalo, da so podane omejitve, ki sta jih ugotovila izvedenca in zaradi katerih trpi in bo trpel povprečen človek tožnikove starosti (v času škodnega dogodka je bil star 26 let), na katere je mogoče sklepati že po življenjsko izkustveni oceni. Glede na navedeno sodišče druge stopnje meni, da nikakor ni glede na vse okoliščine primera, podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu v celoti. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je oziroma, da se bo stanje zaradi napredujoče artroze spodnjega skočnega sklepa poslabšalo niti da bo prišlo do razvoja artroze zgornjega skočnega sklepa, saj je izvedenec M. V. prepričljivo pojasnil, da je tožnikovo stanje trajno in dokončno. Res je izvedenec navedel, da bo artroza, sicer napredovala, vendar v enakem tempu, kakor tudi pri ostalih obremenjenih sklepih. Njegovo mnenje je skladno, logično in prepričljivo, zato se je sodišča prve stopnje nanj povsem utemeljeno oprlo. Sicer pa tudi pritožnika nanj nista imela pripomb. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje primerno denarno odškodnino za to škodo v navedenem znesku, zavzemanje tožnika za prisojo višje denarne odškodnine vse do višine tožbenega zahtevka v tem delu pa ne more ostati uspešno, saj se tožnik ni v zadostni meri potrudil, da bi podal vsa dejstva, ki bi omogočala uporabo načela individualizacije odškodnine, izhajajoč iz konkretne (morebiti večje) stopnje te škode prav pri tožniku.

Tožnikov pritožbeni očitek, ki graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka iz naslova tuje pomoči od prisojenega zneska 180.000,00 SIT, ni utemeljen. Tudi sodišče druge stopnje je mnenja, da je tožnik zgolj za dva meseca in pol (kolikor je imel tožnik imobilizirano nogo v mavcu) dokazal, da je potreboval takšno pomoč bližnjih, ki utemelji prisojo odškodnine iz tega naslova. Podana trditvena podlaga in izvedeni dokazi za drugačen zaključek ne dajo opore, saj tožnik niti zatrdil ni konkretno pri katerih opravilih, ki ne spadajo v okvir običajne nege in pomoči, ki so jo starši in dekle dolžni nuditi svojemu polnoletnemu otroku oziroma partnerju, so mu le-ti po odstranitvi mavca nudili pomoč.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo delež odgovornosti tožnika in voznika tovornega vozila, je bilo potrebno spremeniti tudi izpodbijano odločitev. Ob upoštevanju 25 % tožnikove krivdne soodgovornosti in ob upoštevanju pravilne odmere višine odškodnine po posameznih postavkah sodišča prva stopnje, je prva toženka dolžna plačati tožniku 14.025,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar je 1.870,00 EUR več, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, in 731,95 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (97,60 EUR več); druga toženka pa je dolžna plačati tožniku zgolj 4.500,00 EUR odškodnina za nepremoženjsko škodo, kar je za 1.800,00 EUR manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje in 243,98 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (97,60 EUR manj).

Zaradi navedenega in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbama tožnika in druge toženke delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, medtem ko je pritožbi v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (5. alinea 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnikov uspeh v pravdi v razmerju do prve toženke znaša 69 % (1), po spremembi tožbe 60 % (2); v razmerju do druge toženke pa 24 % (3), po spremembi tožbe 20 % (4), zato mu gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov. Celotne stroške tožnika do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v znesku 3.246,00 EUR, po spremembi pa v višini 673,00 EUR; prve toženke v višini 1.394,00 EUR, po spremembi 1.279,00 EUR; druge toženke pa v višini 2.411,00 EUR, po spremembi pa v višini 729,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pred spremembo tožbe nastali stroški za izvedenca, priče in tolmača v višini 1.861,00 EUR, od katerih je tožnik plačal 648,00 EUR, prva toženka 934,32 EUR; druga toženka 278,55 EUR), po spremembi tožbe pa v višini 459,79 EUR, ki sta jih plačali toženki, vsaka do polovice. Sama odmera teh stroškov ni bila predmet pritožbene graje. Druga toženka je sicer v pritožbi navedla, da sodišče prve stopnje ni navedlo oziroma specificiralo katere stroške je priznalo v kateri fazi postopka v posledici česar se naj odločitve ne bi dalo preizkusiti, vendar je tudi ta njen pritožbeni očitek neutemeljen in očitana kršitev pravil postopka ni podana, saj je iz stroškovnikov (list. št. 289, 290 in 295), ki so jih predložile pravdne stranke, mogoče razbrati katere stroške je sodišče pravdnim strankam priznalo in katere ne. Upoštevajoč delen uspeh je prva toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 3.090,62 EUR (5); druga toženka pa 1.069,16 EUR (6); tožnik pa prvi toženki 1.325,40 EUR (7), drugi toženki pa 2.811,00 EUR (8). Po opravljenem pobotanju je tako prva toženka dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 1765,62 EUR, tožnik pa drugi toženki njene pravdne stroške v višini 1.741,84 EUR. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravdne stroške v razmerju med pravdnima strankama spremenilo tako, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.765,62 EUR, tožnik pa drugi toženki njene pravdne stroške v znesku 1.741,84 EUR; vse v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila. Ker sta toženki deljeno odgovorni glede glavne stvari, sta deljeno odgovorni tudi za stroške, prisojene tožniku (primerjaj 3. odstavek 161. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel, in sicer sodišče druge stopnje ocenjuje, da je njegov uspeh v razmerju do prve toženke 12 % (1967,60/17087,65), v razmerju do druge toženke pa ni uspel (njena obveznost plačila odškodnine se je zmanjšala), zato mu je prva toženka dolžna povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je sodišče druge stopnje, odmerilo v znesku 337,10 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 600 točk, 12 točk za administrativne stroške, povečano za 20% DDV, po vrednosti 0,459 EUR za eno točko. Ob upoštevanju 12 % tožnikovega uspeha je tako prva toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 40,45 EUR. Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo priglašenega stroška za plačilo sodne takse, ker je bil oproščen plačila sodne takse v tem postopku (sklep z dne 8. 10. 2003, list. št. 9, 10, 11).

Tudi druga toženka je s pritožbo delno uspela, in sicer sodišče druge stopnje ocenjuje, da je njegov uspeh v razmerju do tožnika 29% (1897,60/6641,58), zato ji je tožnik dolžan povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je sodišče druge stopnje, odmerilo v znesku 280,91 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 500 točk, 10 točk za administrativne stroške, povečano za 20% DDV, po vrednosti 0,459 EUR za eno točko. Temu znesku je sodišče druge stopnje prištelo še 147,78 EUR na račun plačila sodne takse za pritožbo. Ob upoštevanju 29% uspeha druge toženke ji je tako tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 81,46 EUR. Sodišče druge stopnje drugi toženki ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki, ker ni bil potreben.

(1) Po višini 14756/23205; po temelju 75/100. (2) Po višini 14756/32877; po temelju 75/100. (3) Po višini 4744/20205; po temelju 25/100. (4) Po višini 4744/29877; po temelju 25/100. (5) 69 % od 3.246,00 EUR in 60 % od 403,80 EUR in 69 % od 648,00 EUR.

(6) 24 % od 3.246,00 EUR in 20 % od 403,80 EUR in 24 % od 648,00 EUR.

(7) 31 % od 1.394,00 EUR in od 934,32 EUR ter 40 % od 1.279,00 EUR in od 229,99 EUR.

(8) 76 % od 2.411,00 EUR in od 278,55 EUR ter 80 % od 729,00 EUR in od 229,99 EUR.