Jedro

V pritožbi ni mogoče spreminjati tožbenega zahtevka, saj je v skladu s I. odstavkom 184. člena ZPP sprememba tožbe dopustna le do konca glavne obravnave.

Odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska pravične denarne odškodnine je pravilna, saj je odločilo v skladu s postavljenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka v izpodbijanem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.491,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2007 dalje do plačila (točka 1 izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 992,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2007 dalje do plačila (točka 2 izreka). V presežku do iztoževanih 11.684,19 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 3 izreka).

Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbijal odločitev prvostopnega sodišča le glede višine in teka zamudnih obresti. Navedel je, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje sodbe in ne že od 20.09.2002, kot je zahteval tožnik. Skliceval se je na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002 in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi zamudne obresti od 20.09.2002 do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 08.10.2007 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Tožena stranka pa je izpodbijala odločitev prvostopnega sodišča o pravdnih stroških. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni specificiralo priznanih stroškov v znesku 1.330,50 EUR, zato jih ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v tej pravdi uspela do višine 53%. Glede na delni uspeh bi moralo sodišče odmeriti stroške tožene stranke po vloženem stroškovniku, ugotoviti njihovo višino glede na 53% uspeh ter nato, po medsebojnem pobotu stroškov, nasprotni stranki naložiti še plačilo ugotovljene razlike.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

O tožnikovi pritožbi: Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 20.09.2002, takšna njegova pritožbena navedba pa je neutemeljena. Sodišče druge stopnje je namreč po pregledu spisa ugotovilo, da je tožnik v tožbi zahteval zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe, kasneje pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje obrestnega zahtevka ni spreminjal. Tožnik tako šele v pritožbi (prvič) zahteva zakonske zamudne obresti od dne 20.09.2002, kar pa ni dopustno, saj je v skladu s I. odstavkom 184. člena ZPP tožbo mogoče spremeniti le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožniku od dosojenega zneska pravične denarne odškodnine prisodilo zakonske zamudne obresti od 08.10.2007, torej od dneva izdaje sodbe, je tako materialnopravno pravilna, saj v skladu s I. odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Pritožbeno sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002 je tako neutemeljeno, saj tožnik do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal ustreznega obrestnega zahtevka. Ob navedenem je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem obrestnem delu (točka 1 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke: Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, saj iz razlogov sodbe ni razvidno, katere priglašene odvetniške storitve in izdatke tožeče stranke je sodišče štelo kot potrebne oziroma katera opravila so zajeta v priznanem znesku 1.330,50 EUR. Utemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na delni uspeh obeh strank v postopku odločiti še o priglašenih stroških tožene stranke, česar pa ni storilo.

Izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Navedene pomanjkljivosti sodišču druge stopnje onemogočajo pritožbeni preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, zaradi česar je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka glede odločitve o pravdnih stroških razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču v nov postopek (I. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o stroških postopka, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki. Pri tem bo moralo skladno s 155. členom ZPP oceniti potrebnost priglašenih stroškov, nato pa obrazložiti, katere stroške je priznalo in v kakšni višini, nepotrebne stroške pa zavrniti in takšno odločitev ustrezno obrazložiti. Ko bo odmerilo tako stroške tožeče kot stroške tožene stranke glede na njun uspeh v postopku, bo moralo izvesti medsebojni pobot in razliko naložiti v plačilo nasprotni stranki.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.