Jedro

Prvo sodišče je ravnalo zakonito, ko je v skladu z določbo 6. odst. 20. čl. ZVPSBNO uporabilo določbe ZPP, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožnikov, da gre za neustavno določbo, zato ni prekinilo postopka. Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo za preizkus ustavnosti. Sodišče je dolžno tako ravnati le, če sâmo meni, da je zakon, ki naj se pri konkretni odločitvi uporabi, protiustaven. Stranka sicer lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti nekega zakona, a sodišče na njeno pobudo ni vezano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 4. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 809,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (3. točka izreka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v 15 dneh od prejema sodbe plačati vsaki po 2.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila (1. in 2. točka). V preostalem delu, za 7.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2008 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (4. točka).

2. Zoper sodbo, in sicer proti 3. in 4. točki, sta se pravočasno pritožila tožnika iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi odškodnino v celotnem vtoževanem obsegu s priglašenimi stroški. Opredeljujeta tudi svoje pritožbene stroške. Trdita, da gre za bistveno kršitev določb postopka po 10. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP), ker sodišče ni opravilo naroka za glavno obravnavo kljub zahtevi po njunem zaslišanju, s čimer je kršilo pravico do izjave v postopku. Ne strinjata se z uporabo določb ZPP, ki urejajo spor male vrednosti, saj je določilo 6. odst. 20. čl. Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06, 58/09; ZVPSBNO) neustavno, ker tožečo stranko postavlja v neenak položaj glede na posameznike, ki so vložili odškodninske tožbe iz drugih pravnih naslovov, poleg tega pa jo omejujejo pri navajanju pritožbenih razlogov. Iz tega razloga tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da pri Ustavnem sodišču RS sproži pobudo za oceno ustavnosti zgoraj omenjene določbe ZVPSBNO. Pritožnika grajata spregled številnih urgenc oziroma prošenj za nadaljevanje obravnave, ki kažejo na subjektivno pomembnost postopka za pritožnika. Navajata še, da je prvo sodišče zmotno določilo višino prisojene odškodnine in nepravilno upoštevalo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Z. in ostali proti Sloveniji. Pritožba graja tudi odločitev prvega sodišča o stroških postopka, češ da se je v tem delu ne da preizkusiti in opozarja, da je bila zaradi neizvedbe naroka prikrajšana za priglasitev stroškov postopka, zato pritožbi prilaga stroškovnik.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka.

5.Sodišče prve stopnje je glede glavne stvari v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene relevantna kršitve postopka.

6.Prvo sodišče je ravnalo zakonito, ko je v skladu z določbo 6. odst. 20. čl. ZVPSBNO uporabilo določbe ZPP, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja pritožnikov, da gre za neustavno določbo, zato ni prekinilo postopka. Če sodišče v katerikoli fazi postopka meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, je dolžno prekiniti postopek in na ustavno sodišče nasloviti pobudo za preizkus ustavnosti (156. čl. Ustave RS). Sodišče je dolžno tako ravnati le, če sâmo meni, da je zakon, ki naj se pri konkretni odločitvi uporabi, protiustaven. Stranka sicer lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti nekega zakona, a sodišče na njeno pobudo ni vezano.

7.Kljub bolj izraženem načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka ter poudarjenem načelu pisnosti, ki veljajo v postopku majhne vrednosti, stranka ni bila „degradirana na raven objekta“ in ji s strani prvega sodišča ni bila kršena njena pravica do izjave v postopku. V svojih dveh vlogah je namreč navajala dejstva in predlagala dokaze ter se izjavila do navedb nasprotne stranke.

8.Pri tem prvo sodišče tudi ni kršilo načela obligatornosti glavne obravnave in ni storilo kršitve po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je po določbi 1. in 2. odst. 454. čl. ZPP v sporu majhne vrednosti mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Odločilna dejstva med strankami niti niso bila sporna, v vsakem primeru pa sta tožnika narok predlagala šele v novem sojenju.

9.Višina odškodnine, ki jo je odmerilo prvo sodišče za oba pritožnika, je primerna in pravična ter ustrezno upošteva vse pomembne okoliščine, ki jih je treba presoditi po 4. čl. ZVPSBNO. Prvo sodišče je glede tega podalo obširne, natančne in jasne razloge, ki so v celoti pravilni in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje (str. 9. do 13. prve sodbe). Pri tem je primerno ovrednotilo tudi pomen, ki ga je imela sporna zadeva za oba tožnika. Golo število vloženih urgenc le-te ne zvišuje.

10.Prvo sodišče se je pri določitvi odškodnine tudi pravilno oprlo na relevantno sodno prakso ESČP ter uveljavljeno stališče, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP je to stališče sprejelo upoštevajoč vrednost prisojenega zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči, saj so ti bližji in dostopnejši kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, primerno zadoščenje pa je običajno prisojeno prej in hitro izplačano.

11.Dolžina tega postopka in dejstvo, da pred njim ni prišlo do poravnave, tožnikov ne upravičuje do višje odškodnine. Ta je primerljiva z drugimi podobnimi primeri oziroma je skladna z merili sodb ESČP (1).

12.Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari ni našlo napak, zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13.Utemeljeno pa pritožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov, ki jih nista mogla priglasiti tekom postopka, saj naroka za glavno obravnavo, na katerem bi to lahko storila, ni bilo. Tudi v primeru izdaje sodbe v sporu majhne vrednosti brez razpisanega naroka lahko stranki priglasita stroške v 15 dneh po prejemu sodbe (7. odst. 163. čl. ZPP), zato je treba upoštevati stroškovnik, priložen pritožbi z dne 15. 4. 2011. 14.Tožeči stranki je treba priznati nagrado za posel v višini 170,50 EUR (0,5 x 341 EUR; tar. št. 2200 ZOdvT), 300,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3481 ZodvT), 545,60 EUR nagrade za postopek na II. st. (1,6 x 341 EUR; tar. št. 3210 ZodvT), 20,00 EUR po tar. št. 6000 ZodvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZodvT, 204,60 EUR zvišanje za zastopanje 2 strank (0,6 x 341 EUR; tar. št. 1200 ZodvT), na vse skupaj 20% DDV po tar. št. 6007 v višini 252,14 EUR. Skupno z DDV in s sodnimi taksami (3 x 423 EUR) znašajo celotni stroški 2.781,21 EUR. Toženi stranki se prizna nagrada za postopek po tar. št. 3481 ZodvT v znesku 300,00 EUR. Ob upoštevanju 36 % uspeha tožeče stranke ji gredo pravdni stroški v višini 1.001,24 EUR, toženi stranki pa 192,00 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške v višini 809,24 EUR. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo zato treba ustrezno spremeniti.

15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnika sta s pritožbo delno uspela le glede stranske terjatve, zato do povračila (dela) pritožbenih stroškov nista upravičena.

(1) Robert Lesjak proti Sloveniji (pritožba št. 33946703), David Geršak proti Sloveniji (pritožba št. 35475/02) in Terezija Sehur proti Sloveniji (pritožba št. 42246/02).