Jedro

Določb 5. alineje tretjega odstavka in v zvezi s tem sedmega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma, če mu je bila kazen odpuščena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške revizije v znesku 252,83 eurov v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 14.9.2005 in vzdržalo v veljavi pogodbo o zaposlitvi med strankama, ki sta jo sklenili dne 10.6.2002. Toženi stranki je naložilo, da ga pozove nazaj na delo in ga razporedi na dela in naloge pred prenehanjem delovnega razmerja, mu od 29.9.2005 do reintegracije obračuna bruto nadomestilo plače, odvede davke in prispevke, neto nadomestilo pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 10.6.2002. S sodbo Okrajnega sodišča v S. z dne 23.12.2003 je bil spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ, Uradni list RS, št. 63/94 in nadalj.), zaradi česar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določitvijo kazni sedem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodba je postala pravnomočna dne 31.12.2003. Tožena stranka je Okrajno sodišče v S. dne 9.9.2005 zaprosila za to pravnomočno sodbo in po njenem prejemu tožniku dne 14.9.2005 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sklep temelji na določbi sedmega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.). Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je navedena določba ZObr nepopolna, zaradi česar je pri njeni uporabi potrebno upoštevati razumni rok za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta ne more biti tako dolg kot v tem primeru, ko je bil tožniku izdan sklep o prenehanju po več kot dveh letih od storitve kaznivega dejanja oziroma nekoliko manj kot po dveh letih od pravnomočne obsodilne sodbe. Na ta način je bil tožnik postavljen v bistveno slabši položaj kot, če bi storil težjo disciplinsko kršitev po 57. členu ZObr, saj je v tem primeru predvideno tudi zastaranje začetka in vodenja disciplinskega postopka - v treh oziroma šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke. Presodilo je, da sodišče ne more samo ugotavljati, ali je določen zakon oziroma zakonska norma v neskladju z Ustavo RS (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.), saj mora v primeru protiustavne zakonske določbe postopek prekiniti. Tega ni storilo, zaradi česar je lahko presojalo le, če je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z zakonom. Tožena stranka se je seznanila s pravnomočno obsodilno sodbo zoper tožnika na podlagi dopisa sodišča, ki ji je bil poslan 13.9.2005. Na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr je zato tožniku utemeljeno izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je 5. alineja tretjega odstavka 88. člena ZObr jasna, in predvideva, da morata biti za sklep o prenehanju delovnega razmerja kumulativno izpolnjena oba določena pogoja - obsodba za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in obsodba na nepogojno zaporno kazen v trajanju več kot treh mesecev. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v neenakopravnem položaju z drugimi delavci, saj je tožena stranka odločitev o prenehanju delovnega razmerja sprejela zunaj razumnih rokov. Konkretna pogojna obsodba ne more biti ovira za opravljanje službe poklicnega vojaka, kar kaže že dejstvo, da je ponovno zaposlen pri toženi stranki. Delovna zakonodaja že dalj časa določa, da delavcu lahko preneha delovno razmerje le zaradi obsodbe na naklepno kaznivo dejanje za zaporno kazen šest mesecev ali več. Poleg tega sedmi odstavek 88. člena ZObr predvideva situacijo, da je vojak obsojen za kaznivo dejanje iz 5. alineje tretjega odstavka 88. člena istega zakona, pa je to dejstvo zamolčal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. To ni primer, saj pri tožniku ni prišlo do pravnih posledic obsodbe. Pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja mora biti podana v času sklepanja pogodbe, ne more pa biti razlog za odpoved pogodbe, če do tega pride kasneje. Prometno nesrečo je tožnik povzročil v času letnega dopusta in ne na škodo delodajalca, zaradi česar to ne more vplivati na njegov status.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 29/99 in nadalj.) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče glede tega revizijskega razloga ni preizkusilo izpodbijane sodbe.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se sicer ne strinja z revizijskimi navedbami o zmotni uporabi materialnega prava, vendar pa to ugotavlja po uradni dolžnosti.

Do sprejema novele ZObr-C v letu 2002 (Uradni list RS, št. 47/2002) ta zakon ni določal nekaznovanosti kot izrecnega pogoja za opravljanje poklicnega dela na obrambnem področju. Do tega je prišlo z navedeno novelo, in sicer s spremembo 88. člena ZObr-C, ki je začel veljati s 13.6.2002. 5. alineja tretjega odstavka 88. člena določa kot pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. V sedmem odstavku pa je določeno prenehanje delovnega razmerja delavcu na podlagi takšne pravnomočne sodbe z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sedmi odstavek se nanaša na vse delavce, ki poklicno opravljajo vojaško službo (oziroma kot civilne osebe delajo v vojski), in so obsojeni zaradi kaznivega dejanja na kazen iz 5. alineje tretjega odstavka tega člena in ne na delavce, ki šele sklepajo delovno razmerje. Zato je tudi obsodba za kaznivo dejanje, ki je opredeljeno v 5. alineji tretjega odstavka 88. člena ZObr, v času opravljanja vojaške službe lahko razlog za prenehanje delovnega razmerja po sedmem odstavku 88. člena ZObr. Načelnih razlogov proti uporabi določbe sedmega odstavka 88. člena ZObr ni. Gre za specialen predpis - le če ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o delavcih v državni upravi (prvi odstavek 88. člena ZObr).

Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika za to, da je razlog za prenehanje delovnega razmerja podan le v primeru, če pride do obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in (kumulativno) da gre za obsodbo na nepogojno zaporno kazen več kot treh mesecev. Takšno tolmačenje bi bilo v nasprotju z logično razlago besedila navedene določbe. Za sklep o prenehanju delovnega razmerja namreč zadošča obsodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti (z dodatnimi omejitvami, kot je navedeno v nadaljevanju, ki pa ne izhajajo neposredno iz ZObr) ali obsodba za kakšno drugo kaznivo dejanje, kjer pa je kot dodaten pogoj določena nepogojna zaporna kazen več kot treh mesecev. Tožnikovo tolmačenje spregleda zakonski tekst, ki ločuje obsodbo zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in obsodbo za kakšno drugo kaznivo dejanje. Le za zadnji primer je določena tudi obsodba za nepogojno zaporno kazen v trajanju več kot treh mesecev.

Pač pa predstavlja tako opredeljen pogoj nekaznovanosti oziroma predstavljajo posledice neizpolnjevanja tega pogoja za delavca na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz prvega odstavka 99. člena KZ. O pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Glede na določbo prvega odstavka 100. člena KZ je pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic, prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, itd..

Pravnih posledic obsodbe v nasprotju s kazenskimi sankcijami ne izreka sodišče s sodbo v kazenskem postopku. Čeprav na podlagi drugega odstavka 99. člena KZ pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, je lahko nastanek takšnih posledic za določeno osebo ugotovljen šele z odločbo v nekem drugem postopku, na podlagi prejšnje določenosti v samem zakonu še v času storitve kaznivega dejanja (tretji in četrti odstavek 99. člena KZ). V 88. členu ZObr so opredeljeni pogoji za sklenitev in obstoj delovnega razmerja oseb, ki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju. Te določbe v zvezi z opredelitvijo in pomenom predkaznovanosti imajo istočasno vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju določb KZ o pravnih posledicah obsodbe in torej tudi omejitev, ki v zvezi s tem izhajajo iz KZ.

ZObr kot oviro za poklicno delo na obrambnem področju na splošno opredeljuje pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje in se izrecno ne opredeli glede časovnih pogojev - časa storitve kaznivega dejanja, časa pravnomočne obsodbe in časa trajanja tako določene ovire za delo na obrambnem področju. Zato je potrebno odgovor na ta vprašanja iskati v ureditvi pravnih posledic obsodbe. Drugi odstavek 99. člena KZ določa, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. To očitno velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Določb 5. alineje tretjega odstavka in v zvezi s tem sedmega odstavka 88. člena ZObr torej ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma, če mu je bila kazen odpuščena.

Glede na navedeno materialnopravno ureditev in dejstvo, da je bila tožniku izrečena le pogojna obsodba, niso bili podani zakonski pogoji za ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi tega je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, tako da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Tožniku, ki je z revizijo uspel, je prisodilo tudi revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je odmerilo po Odvetniški tarifi (OT, Uradni list RS, 67/2003 in nadalj.) Priznalo mu je 450 točk za revizijo (5. točka tar. št. 15 OT), 2% za izdatke (13. člen OT) in 20% DDV, kar z upoštevanjem vrednosti točke skupaj znaša 252,83 eurov.