Jedro

Zakonski pojem „spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, pri katerih gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca. Gre za dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona. Iz besedila predpisa sicer ta znak ne izhaja, vendar gre po presoji Vrhovnega sodišča za tako imenovani naraven znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, za katerega je značilno, da (za razliko od zakonskega znaka) ni predpisan z zakonom, temveč izhaja iz narave stvari.

Spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, ki sta po stališču sodne prakse naraven znak obravnavanega kaznivega dejanja, predstavljata odločilno dejstvo. Po preučitvi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da obtoženec z očitanim ravnanjem ni zadovoljeval svojega spolnega nagona, utemeljilo z razlogi, da „tako iz izpovedi oškodovanke, kot tudi zagovora obtoženega izhaja, da v ravnanju obtoženega ne gre ugotoviti znakov spolne potešitve“ in „dokazni postopek pa ni potrdil okoliščin, da bi s svojim ravnanjem obtoženi zadovoljil ali želel zadovoljiti svoj spolni nagon“. Takšna obrazložitev pa ne omogoča pritožbenega preizkusa (ne)pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, saj vsebine zagovora obtoženca in izpovedbe oškodovanke ali kakšnih drugih dokazov, ki bi jih potrjevale, v izpodbijani sodbi ni predstavilo, dokazno ocenilo in pojasnilo svoje presoje tega odločilnega dejstva, temveč se je zgolj posplošeno sklicevalo na izvedeni dokazni postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh let zapora in preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena in 373. členom ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in mu izreče kazen tri leta zapora, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da v izreku izpodbijane sodbe opisanega ravnanja obtoženca1 ni mogoče šteti za „kakšno drugo spolno dejanje“, kar je zakonski znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (ki se obtožencu očita v pravnomočni obtožnici), temveč je z opisanim ravnanjem (le) prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke in s tem izpolnil zakonske znake tega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. V obrazložitvi sodbe (točka 21) je v bistvenem pojasnilo, da zakonski znak „kakšno drugo spolno dejanje“ napotuje na drugo spolno dejanje, ki je po naravi in „teži“ posega v spolno integriteto posameznika primerljivo s spolnim občevanjem (in prvenstveno zaobsegata „vpletenost“ genitalij in /ali telesnih odprtin storilca in oškodovanca), kar pa ni mogoče trditi za večkratno, kratkotrajno dotikanje prsi z roko, preko oblačil, neprimerno naslavljanje oškodovanke in komentiranje velikosti njenih prsi, da obtoženec ni uporabil fizične sile, kar kaže na nižjo intenziteto posega v spolno integriteto oškodovanke, ki je v manj kot mesecu dni po dogodku dopolnila petnajst let, in je bila zaradi njegovih ravnanj sicer prizadeta, vendar pa ni utrpela hujših posledic. Po presoji prvostopenjskega sodišča dokazni postopek tudi ni potrdil okoliščin, da bi obtoženec s svojim ravnanjem zadovoljil ali želel zadovoljiti svoj spolni nagon.

5. Državna tožilka se s takšno presojo prvostopenjskega sodišča ne strinja. V zvezi s pravno opredelitvijo obtožencu očitanega kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1 izpostavlja, da so glede razmejitve med zakonskimi znaki „stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let, in mu je zaupana v učenje, vzgojo...“ (tretji odstavek 173. člena KZ-1) ter „kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe“ (četrti odstavek 173. člena KZ-1) v kazenskopravni teoriji in sodni praksi sprejeta ustaljena stališča in sicer: da razmejitev temelji na fizičnem kontaktu med storilcem in oškodovancem, torej v dotikanju dveh teles ali delov teles; da je stališče, da mora iti pri spolnih dejanjih za dejanja, ki so glede na njihovo skupno delovanje in intenziteto primerljiva spolnim občevanjem oziroma merijo na spolno občevanje, napačno; ter da „nižja“ intenzivnost ravnanj, v okviru katerih je storilec „le“ z rokami in „le“ preko oblačil otipaval oškodovanko po intimnih predelih teles, ne more predstavljati zadostne podlage za milejšo pravno kvalifikacijo očitanega dejanja, temveč lahko svoje ustrezno mesto najde v okviru predpisane kazenske sankcije, v razponu zagrožene kazni2. Nadalje navaja, da ravnanje obtoženca, ki je oškodovanko vztrajno, več kot eno uro in večkrat preko oblačil otipaval po prsih, čeprav mu je roko vseskozi umikala, ji govoril kakšna „baba“ je ter da ima večje „joške“ kot njena mama (njegova partnerica), ne predstavlja kratkotrajnih telesnih stikov majhne intenzivnosti, ko gre bolj za dotike, pa še ti so rahli, bežni ali površni (npr. na avtobusu), ki se po stališču sodne prakse lahko štejejo kot prizadetost spolne nedotakljivosti po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.3

6. Pritožbeno stališče, da vprašanje, ali je obtoženec z opisanim ravnanjem zadovoljeval svoj spolni nagon, ni pomembno, ker to ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, ni utemeljeno. Zakonski pojem „spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, pri katerih gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca. Gre za dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona. Iz besedila predpisa sicer ta znak ne izhaja, vendar gre po presoji Vrhovnega sodišča za tako imenovani naraven znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, za katerega je značilno, da (za razliko od zakonskega znaka) ni predpisan z zakonom, temveč izhaja iz narave stvari4. Vendar pa državna tožilka v nadaljnjih pritožbenih navedbah tudi zatrjuje, da je iz samega načina storitve (izpostavlja obtoženčeve komentarje o „joškah“ in „babah“ ter vprašanja oškodovanki o spolnih odnosih) povsem jasno, da je obtoženec ob dotikanju in božanju oškodovankinih prsi zadovoljeval svoj spolni nagon, s tem pa nasprotuje dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da izvedeni dokazi tega dejstva niso potrdili.

7. Sodišče mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Za obrazložitev odločilnih dejstev ne zadošča, da sodišče pove, na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo ali ni ugotovilo, temveč mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma5. Spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, ki sta po stališču sodne prakse naraven znak obravnavanega kaznivega dejanja, predstavljata odločilno dejstvo. Po preučitvi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo, da obtoženec z očitanim ravnanjem ni zadovoljeval svojega spolnega nagona, utemeljilo z razlogi da „tako iz izpovedi oškodovanke, kot tudi zagovora obtoženega izhaja, da v ravnanju obtoženega ne gre ugotoviti znakov spolne potešitve“ in „dokazni postopek pa ni potrdil okoliščin, da bi s svojim ravnanjem obtoženi zadovoljil ali želel zadovoljiti svoj spolni nagon“. Takšna obrazložitev pa ne omogoča pritožbenega preizkusa (ne)pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, saj vsebine zagovora obtoženca in izpovedbe oškodovanke ali kakšnih drugih dokazov, ki bi jih potrjevale, v izpodbijani sodbi ni predstavilo, dokazno ocenilo in pojasnilo svoje presoje tega odločilnega dejstva, temveč se je zgolj posplošeno sklicevalo na izvedeni dokazni postopek. Posledično se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb državne tožilke ne more opredeliti, saj se zaradi izostanka konkretnih razlogov o odločilnem dejstvu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) izpodbijane sodbe v tem delu niti ne da preizkusiti, kar narekuje njeno razveljavitev.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, na podlagi opisa dejanja v izreku pravnomočne obtožnice, ponovno opraviti glavno obravnavo in ponovno izvesti vse že izvedene dokaze. V kolikor bo po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je obtoženec storil v izreku obtožnice opisano dejanje, pa bo moralo (tudi ob upoštevanju stališč pravne teorije in ustaljene sodne prakse) v obrazložitvi sodbe svojo presojo ugotovljenih odločilnih dejstev ter na njihovi podlagi sprejete dokazne in pravne zaključke, pojasniti s konkretnimi in bolj prepričljivimi razlogi.

1 Obtoženec naj bi se ponoči, kljub njenemu nestrinjanju, večkrat dotaknil in božal prsi oškodovanke B. B., ki je hčerka njegove takratne izvenzakonske partnerice, ter ji govoril, da jo je prej štel za svojo hčer, zdaj pa vidi kakšno „babo“ ima zraven ter da ima večje „joške“ kot njena mama. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 108/2009 z dne 26. 9. 2009, I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019 in druge 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019 4 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 40934/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 55582/2011 z dne 17. 3. 2016, I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009 in druge 5 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 764, tč. 10