Jedro

Za odločitev o stroških postopka v primeru ustavitve postopka ob umiku pritožbe zaradi izvensodne poravnave je potrebno smiselno uporabiti 1. odst. 158. čl. ZPP. Izjema od pravila, da je tožnik, ki umakne tožbo, dolžan nasprotni stranki povrniti stroške, izhaja iz predpostavke, da je toženec, ki je šele med sodnim postopkom izpolnil obveznost, pripoznal zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožeča stranka pisno izjavila, da umika tožbo zaradi razveljavitve sklepa o čakanju na delo doma in plačila, s sklepom postopek ustavilo. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati stroške postopka v znesku 42.733,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1995 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sklep o stroških se po pooblaščencih pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala njegovo spremembo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji, stroški pritožbenega postopka pa naj se naložijo v plačilo tožeči stranki. Navaja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo 62.018,90 SIT, nakar je prišlo do izvensodne poravnave, na podlagi katere je bilo izplačanih 27.210,10 SIT. V poravnavi o stroških postopka ni bilo dogovora. Sporna zadeva je bila sicer končana z izvensodno poravnavo, vendar po stališču toženca ni nobenega razloga, da ne bi pri odločanju o stroških tudi v tem primeru bila uporabljiva določba 1. odst. 159. člena ZPP, po katerem v primeru sodne poravnave nosi vsaka stranka svoje stroške, če v poravnavi ni drugače dogovorjeno. Takšna rešitev bi bila na mestu tudi glede na uspeh izvensodne poravnave, saj je bilo tožeči stranki od zahtevanih 62.108,90 SIT na podlagi dosežene poravnave izplačanih le 27.210,10 SIT. Priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka po pooblaščeni odvetnici v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Pregled celotne zadeve kaže, da ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo potrebne stroške. Poudarja, da toženi stranki ni imela namena povzročiti stroškov, ampak si je prizadevala zadevo rešiti sporazumno, kar ji je na koncu tudi uspelo z izvensodno poravnavo, s plačilom dogovorjenega zneska, s čimer je odpadel interes za ugotovitev nezakonitosti sklepov o čakanju na delo doma.

Pritožba ni utemeljena.

Ob dejstvu, da je v predmetnem individualnem delovnem sporu zaradi razveljavitve sklepa o čakanju na delo doma in plačila razlike v plači prišlo do ustavitve postopka v skladu z 2. odst. 193. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90), ker je tožeča stranka z vlogo z dne 22.2.1995 sodišče obvestila, da umika tožbeni zahtevek, saj je tožena stranka 15.2.1995 z njenim soglasjem obračunala in izplačala znesek 27.210,10 SIT, je izrek izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na stroške postopka, povsem zakonit. Ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da bi prvostopno sodišče zaradi izvensodne poravnave moralo za odločitev smiselno uporabiti 1. odst. 159. člena ZPP, ki sicer res določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno. Po mnenju pritožbenega sodišča je za predmetno procesno situacijo uporabljiv le 1. odst. 158. člena istega zakona, v katerem je opredeljena izjema od pravila, da mora tožnik, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Izjema izhaja iz predpostavke, da je toženec, ki je šele med postopkom izpolnil obveznost, pripoznal zahtevek in je s tem tudi odgovoren za njegov nastanek. Zato mora plačati pravdne stroške, kar hkrati pomeni tudi povrniti stroške, ki jih je s tem v zvezi utrpela tožeča stranka pod pogojem, da je ta takoj, ko je zvedela za izpolnitev, umaknila tožbo in na takšen način preprečila vsakršno nadaljnje nepotrebno procesno dejanje. Prav takšni pogoji so izpolnjeni v predmetni zadevi, zaradi česar ni utemeljena pritožbena trditev, da je odločitev o stroških brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje je od 806 priglaščenih točk za storitve pooblaščene odvetnice, pravilno upoštevalo 611, kar ob vrednosti točke ob odločanju 66,50 znese 40.631,00 SIT ter k temu prištelo še stroške za kilometrino v skupnem znesku 2.102,00 SIT. Ker je za pravilnost obračuna in izplačila plač zadolžen delodajalec in torej v konkretnem primeru tožena stranka, tudi ni utemeljeno smiselno sklicevanje na 2. odst. 154. člena ZPP o povračilu sorazmernih stroškov glede na uspeh, ker da naj bi tožeča stranka od vtoževanih 62.108,90 SIT v izvensodni poravnavi uspela le z zneskom 27.210,10 SIT. Prvostopno sodišče je namreč po presoji pritožbenega sodišča pravilno izhajalo iz 1. odst. 154. člena istega zakona s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo vseh potrebnih izdatkov, nastalih v zadevnem sporu.

Na podlagi 1. odst. 166. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče hkrati sklenilo, da nosi vsaka stranka priglašene stroške pritožbenega postopka sama, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovora tožeče stranke na pritožbo pa ni mogoče šteti za nujno potrebni izdatek, ker ni bistveno pripomogel k razrešitvi pritožbe.

Zakon o pravdnem postopku je uporabljen kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94).