Jedro

Ker medicinska veda pozna tveganja v zvezi z nosečnostjo v določeni starosti in ker je z ustreznimi preiskavami mogoče ugotoviti bolezen otroka ter omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti, ni dvoma, da je zdravnikova dolžnost seznaniti s tem mater ter ji omogočiti odločitev o rojstvu glede na ugotovljene okoliščine. V tem smislu je treba razumeti določbo 47.člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 9/92), ki sicer pojasnilno dolžnost obravnava v zvezi z boleznijo in medicinskimi posegi. Vendar je pomen te določbe širši in se nanaša na vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak n.pr. za nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči pacient.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine prvi tožnici v znesku 80.000.000,00 SIT in na plačevanje rente drugemu tožniku v znesku 10.000,00 SIT mesečno od 1.1.1994 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica vedela za preiskavo z amniocentezo in tudi za nevarnost v zvezi s to preiskavo, ki jo je zaradi tega odklonila. S tem je ovržena tožničina trditev, da zdravnik dr. T., ki dela pri toženi stranki, ni ravnal v skladu z dolžnostjo, da bi tožnico seznanil s tveganjem, ki ga prinaša za zdravje otroka nosečnost po 35. letu starosti matere, in o amniocentezi kot preiskavi, ki omogoča ugotovitev morebitne otrokove bolezni. Drugi tožnik pa za to tožbo nima pravnega interesa, saj zdravnik ni povzročil njegove bolezni. Mogoče je reči samo, da je podlaga za tožbo njegovo rojstvo; pravica do življenja pa izključuje zahtevek, ki je posledica rojstva.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da je bila tožnica dovolj natančno poučena o možnosti amniocenteze in o tveganju v zvezi s tem. Zavrnilo je tožničine pomisleke o dokazni oceni sodišča prve stopnje in navedlo razloge za svoje stališče. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja nujnost preiskave z amniocentezo glede na okliščine primera. Osporava verodostojnost dr. T. in se pri tem sklicuje na vsebino njegovega pričevanja, posebej pa še na dejstvo, da je popravil zapis v zdravstvenem listu. Sklicuje se na izjavo dr. M. S. o tem, da ta priča nima informacij, da je tožnica vedela za amniocentezo. Vztraja pri trditvi, da zdravniki tožene stranke tožnice niso seznanili s potrebo po amniocentezi, če pa so jo, je bilo to popolnoma pavšalno. V zvezi s tem analizira pričevanje dr. K. in ocenjuje, da je sporno. Zavzema se za korektno izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti zdravnikov. Nasprotuje tudi temu, da sodišče verjame pričevanju dr. B. Navaja, da bi pri pojasnilu tožnici zdravniki morali upoštevati, da se je tožnica zdravila pri psihiatru. Opozarja na sodobne poglede pravne teorije in prakse na izvajanje pojasnilne dolžnosti zdravnika in se pri tem sklicuje tudi na veljavni zakon.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe. Opozarja na nedoslednost revizijskega stališča tožeče stranke. Meni, da je revizijska navedba o tožničini voljni sposobnosti nova. Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila vsekakor podana pojasnilna dolžnost zdravnika, ki je spremljal nosečnost prve tožnice. Ker medicinska veda pozna tveganja v zvezi z nosečnostjo v določeni starosti in ker je z ustreznimi preiskavami mogoče ugotoviti bolezen otroka ter omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti, ni dvoma, da je zdravnikova dolžnost seznaniti s tem mater ter ji omogočiti odločitev o rojstvu glede na ugotovljene okoliščine. V tem smislu je treba razumeti določbo 47.člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 9/92), ki sicer pojasnilno dolžnost obravnava v zvezi z boleznijo in medicinskimi posegi. Vendar je pomen te določbe širši in se nanaša na vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom, četudi ne gre za bolezen, ampak n.pr. za nosečnost, in četudi ne gre za poseg, ki ga priporoča zdravnik, ampak se zanj odloči pacient. Vendar je bila po ugotovitvah sodbe prve in druge stopnje ta pojasnilna dolžnost izpolnjena. Sodišči štejeta za dokazano, da je bila tožnica ustrezno seznanjena z možnostjo amniocenteze, pa tudi s tveganji, ki jih prinaša ta preiskava. Teh ugotovitev na revizijski stopnji ni mogoče preizkušati (3. odst. 385.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Razlogi, s katerimi revizija osporava sprejeto dokazno oceno, se nanašajo izključno na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Teh razlogov revizijsko sodišče ne more obravnavati, ker dokazne ocene ne preizkuša in je na ugotovljeno dejansko stanje vezano.

Ob revizijskem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke glede pomena in obsega pojasnilne dolžnosti zdravnika. V zvezi s tem ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje to vprašanje obravnavali pravilno. Okoliščini, ali je bila tožnica seznanjena z možnostjo preiskave, pa tudi z njeno zanesljivostjo in nevarnostmi, ki jih prinaša, sta obe sodišči posvetili vso potrebno pozornost. Ugotovili sta vsa dejstva v zvezi s tem ter svoje ugotovitve podprli z razlogi. Na ta način je bila v zadostnem obsegu ugotovljena dejanska podlaga, ki je potrebna za pravilno uporabo materialnega prava.

Kršitev pojasnilne dolžnosti bi utegnila povzročiti odškodninsko odgovornost tožene stranke, če bi bile ugotovljene še nadaljnje predpostavke za tako odgovornost. V obravnavanem primeru ne gre za posledice napake zdravljenja, pač pa za morebitne posledice tožničine neinformiranosti o možni preiskavi. Zato je v tem primeru edini temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke samo zatrjevana neizpolnitev pojasnilne dolžnosti. Potem, ko je bilo ugotovljeno, da glede tega ni mogoče toženi stranki ničesar očitati, je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga in bi bilo odveč ugotavljanje ostalih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku drugega tožnika revizija ne navaja nobenih razlogov. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku) je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi ta odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa povrnitve stroškov revizijskega postopka ne zahteva. Zato o revizijskih stroških ni bilo treba odločiti.