Jedro

Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi.

Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka B. B. mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki C. C. njene revizijske stroške v znesku 1.338,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožničin1 pravni prednik, pokojni A. A., in toženec sta dne 23. 10. 2008 sklenila prodajno predpogodbo (v nadaljevanju predpogodba), s katero sta se dogovorila, da bosta, po odmeri dogovorjenega dela parcele (7.000 m2 velik del kmetijskega zemljišča – travnika parc. št. 1526, k. o. ...2, ki sta ga na posnetku stanja katastra označila z modro barvo), ustanovitvi nove parcele in njenem izvzetju iz režima zaščitene kmetije, sklenila glavno prodajno pogodbo, katere predmet bo navedena nova nepremičnina za kupnino 54.248,00 EUR. Istega dne sta sklenila še posojilno pogodbo, s katero je tožničin pravni prednik tožencu posodil enak znesek, kot je dogovorjena kupnina, 54.248,00 EUR, z rokom vrnitve 3 leta od sklenitve pogodbe, skupaj z 10 % letnimi obrestmi. Realizirana sta bila tako izročitev denarja kot izročitev (dogovorjenega dela) nepremičnine v posest. Do sklenitve glavne prodajne pogodbe nikoli ni prišlo. Tožnica s tožbo zahteva vračilo posojila. Toženec je vložil nasprotno tožbo, s katero zahteva plačilo uporabnine, ker je pokojni zemljišče uporabljal in plačilo odškodnine za odpeljano zemljo in za sanacijo zemljišča po uporabi, skupaj 162.853,52 EUR. Tožnica se je zahtevku po nasprotni tožbi uprla z (eventualnim) pobotnim ugovorom, ki temelji na v predpogodbi dogovorjenem plačilu pogodbene kazni v višini 108.496,00 EUR zaradi neizpolnitve predpogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici v 15 dnevnem roku plača 54.248,00 EUR s pogodbenimi obrestmi 10 % letno od 23. 10. 2008 do 23. 10. 2011 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2011 do plačila, ob nasprotni in sočasni obveznosti tožnice, da tožencu izstavi zemljiško knjižno listino, na podlagi katere bo izbrisana hipoteka pri nepremičninah parc. št. 1526/1 in 1526/2, ki je vknjižena v korist tožnice na podlagi posojilne podobe z dne 23. 10. 2008 (I. točka izreka). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo, in sicer je odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh plačati tožencu 57.258,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2019 do plačila (II./1. točka izreka), v presežku glede 105.595,52 EUR je zahtevek zavrnilo (II./2. točka izreka) in ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožnice v znesku 108.496,00 EUR ne obstoji (II./3. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka). Glede v pobot uveljavljane terjatve tožnice (II./3. točka izreka) je presodilo, da je ta zahtevek neutemeljen, ker je predpogodba, v kateri je bila dogovorjena v pobot uveljavljana pogodbena kazen, nična zaradi nedopustnega predmeta pogodbe.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v II./1. in III./2. točki izreka (glede ugodilnega dela zahtevka glede uporabnine in odškodnine ter pravdnih stroškov) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu, glede II./3. točke izreka (glede v pobot uveljavljane pogodbene kazni) je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Toženčevi pritožbi pa je delno ugodilo tako, da je delno spremenilo izpodbijano odločitev v I. točki izreka tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 24. 10. 2011 do 24. 8. 2013 ter razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v II./2. in III./1. točki izreka (glede zavrnilnega dela zahtevka za plačilo uporabnine in odškodnine ter pravdnih stroškov) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu I. točke izreka. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Glede odločitve o v pobot uveljavljani pogodbeni kazni je pojasnilo, da je odločitev, kljub napačnim razlogom sodišča prve stopnje, pravilna. Meni, da predpogodba ni nična, ampak je ta, s tem pa tudi vse v predpogodbi določene obveznosti strank, brez pravnih učinkov, ker v njej dogovorjena obveznost skleniti glavno prodajno pogodbo ni bila realizirana v zakonsko določenem roku, ki ga določa peti odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje o zahtevku iz II./3. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje s sklepom II DoR 111/2022 z dne 6. 4. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven?_ **Revizija**

5. Na podlagi navedenega sklepa tožnica vlaga revizijo, v kateri zastopa stališče, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o neveljavnosti dogovora o pogodbeni kazni oziroma o prenehanju vseh pravnih učinkov predpogodbe zaradi nerealizacije oziroma nepravočasne izpolnitve obveznost iz predpogodbe. Meni, da sankcija za nepravočasno izpolnitev pogodbene obveznosti ne more biti neveljavnost ali ničnost določila predpogodbe o pogodbeni kazni, saj bi bila v takem primeru stranka, ki ni pravočasno sklenila glavne pogodbe, nagrajena s tako sankcijo. Pogodbi nezvesta stranka bi bila tako oproščena plačila pogodbene kazni zato, ker ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, določilo o pogodbeni kazni pa bi bilo brez pravnega učinka. Pravdni stranki sta za primer, če toženec ne bi izpolnil ali bi kršil svoje (pred)pogodbene obveznosti, dogovorili pogodbeno kazen. Tako ne more biti primer, ko toženec krši svoje pogodbene obveznosti, razlog za to, da mu ni treba plačati pogodbene kazni: v primeru kršitve pogodbenih obveznosti je predpogodba brez pravnega učinka. P0godbena kazen je pavšalna odškodnina za kršitev pogodbenih obveznosti ene stranke. Brez ugotovitve o vzroku za neizpolnitev pogodbe in ugotovitve, ali toženec za ta vzrok odgovarja, nista mogoča zaključek o veljavnosti in učinkovitosti določila o pogodbeni kazni in pravilna uporaba določb 247. - 251. člena OZ. Razlogi za nerealizacijo predpogodbe oziroma za to, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe, jasno izhajajo iz izvedenih dokazov. Listine kažejo, da je bila sporna nepremičnina z odločbo UE Šentjur z dne 7. 6. 2010 izvzeta iz zaznambe zaščitene kmetije, z odločbo z dne 12. 3. 2014 pa je bila ta zaznamba ponovno vpisana. Toženec bi v vmesnem obdobju lahko sklenil glavno pogodbo, saj mu določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ-1) tega niso onemogočala. A tega toženec ni želel. Iz dopisa UE Šentjur z dne 8. 1. 2018 je razvidna izjava, da v nobenem primeru ne želi razcepiti svoje zaščitene kmetije. To je izrazil tudi s tem, ko je dne 4. 11. 2008 z D. D. sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je pri tej nepremičnini vknjižil prepoved odtujitve in obremenitve. Poleg tega toženec ni pravočasno izpolnil določila predpogodbe o površini na novo odmerjenega dela dogovorjene parcele. Ni želel izpolniti določila predpogodbe o izvzemu nepremičnine iz režima zaščitene kmetije, saj je po njeni sklenitvi sklenil še pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, s katero je pri nepremičnini dovolil vknjižbo pravice peš hoje, voženj in ostalih nujnih posegov na elektroenergetskem objektu. Sodišče druge stopnje se z razlogi za nesklenitev glavne pogodbe ni ukvarjalo, s čemer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kršilo je tudi tožničino pravico iz 15. člena URS in pravico do poštenega sojenja iz EKČP. Brez ugotovitve razlogov za nerealizacijo pogodbe je sodišče druge stopnje sprejelo zmoten materialnopravni zaključek, da določilo o pogodbeni kazni zaradi nerealizacije obveznosti iz predpogodbe nima pravnega učinka. S takim stališčem izpodbijana sodba odstopa od sodbe VSRS II Ips 187/2015. Obrazložitev, da predpogodba ni nična, ampak brez pravnih učinkov, je dvoumna, protislovna in pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugotovi, da v pobot uveljavljana tožničina terjatev obstoji, podredno pa, naj odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču druge (podredno prve) stopnje v ponovno odločanje.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Meni, da je revizijo treba zavreči, ker ji tožnica očitno ni priložila predloga in sklepa o dopustitvi revizije, saj ju s pozivom za odgovor na revizijo ni prejel. Ker ni seznanjen s predlogom za dopustitev revizije in z dopuščenim vprašanjem, ne ve, kaj je predmet revizije, zato se ne more določno opredeliti do dopuščenega vprašanja. Tožničina revizija je tudi neutemeljena, ker je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je predpogodba po poteku 6 mesečnega roka za sklenitev glavne pogodbe brez pravnih učinkov. Tožnica ne more več uveljavljati ugovorov iz naslova te predpogodbe, tudi ne v pobot uveljavljane terjatve v znesku 108.496,00 EUR. Njeni poskusi, da prikaže toženca kot pogodbi nezvesto stranko, niso utemeljeni. Tožnica in njen pravni prednik, ki je s tožencem sklenil predpogodbo, nista izpolnila zaveze iz III. točke predpogodbe, medtem ko je sam poskrbel za odmero nepremičnine parc. št. 1526, ki se je razdelila na dve nepremičnini, in s tem izpolnil svoj del obveznosti. Tožnica ni storila nič oziroma ni poskrbela za sklenitev glavne pogodbe v zakonsko določenem roku, ko je bila sporna nepremičnina z odločbo UE Šentjur z dne 7. 6. 2010, na predlog toženca, izvzeta iz režima zaščitene kmetije. Z odločbo z dne 12. 3. 2014 je nepremičnina ponovno postala del zaščitene kmetije po uradni dolžnosti in ne na toženčev predlog. Dne 23. 4. 2012, ko je po tožničinem prepričanju potekel rok za sklenitev glavne pogodbe, so bili izpolnjeni vsi pogoji za njeno sklenitev. Predpogodba bi se lahko realizirala kljub sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju in na njeni podlagi vpisani prepovedi odtujitve. V zemljiški knjigi je bila vknjižena hipoteka, toženčev sopogodbenik pa je to vedel. Tožnica ne more tožencu očitati sprememb v zemljiški knjigi, ki so se zgodile po poteku materialnega prekluzivnega roka za sklenitev glavne pogodbe, in zahtevati pogodbene kazni. Če ne bi želel, da se sklene glavna pogodba, tožničinemu pravnemu predniku ne bi dal pooblastila za urejanje vseh potrebnih zadev. Ker je izpolnil svoje pogodbene zaveze, ni podlage za plačilo pogodbene kazni.

7. Sodišče je tožencu naknadno vročilo še prvotnemu vročanju pomotoma izpadlima, a reviziji pravočasno priloženima predlog in sklep za dopustitev revizije, z možnostjo, da nanju odgovori. V odgovoru je toženec ponovno predlagal, da revizijsko sodišče revizijo zavrže oziroma podredno zavrne.

8. Revizija ni utemeljena.

**Obseg revizijskega preizkusa**

9. Revizijsko sodišče po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena. Izven tega okvirja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).3 Predmet presoje v tem postopku je le materialnopravni preizkus odločitve o zahtevku, ki ga je tožnica uveljavljala v eventuelni procesni pobot toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo le zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica ni upravičena do plačila dogovorjene pogodbene kazni, ker naj bi prenehali vsi pravni učinki predpogodbe. Revidentka se smiselno sprašuje o pravilni uporabi določb o pogodbeni kazni. Vrhovno sodišče pa se upoštevaje opisane meje dovoljenega preizkusa revizije ni opredeljevalo do revizijskih navedb, ki se nanašajo na procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Upoštevno materialno pravo**

10. Dogovor o pogodbeni kazni je soglasje volj pogodbenikov, da bo dolžnik, če ne bo izpolnil svoje obveznosti ali če bo zamudil z njeno izpolnitvijo, upniku plačal določen denarni znesek oziroma mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je dogovorjena civilna sankcija, ki je po svoji naravi akcesorna obveznost. Slednje pomeni, da sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma da pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi (249. člen OZ).

11. Kot izhaja iz besedila določila drugega odstavka VI. člena predpogodbe, sta se stranki za primer kršitve prodajalčevih (toženčevih) obveznosti dogovorili za pogodbeno kazen v višini dvojnega zneska kupnine. Čeprav bi bilo izpostavljeno besedilo glede na naravo razmerja med strankama moč razumeti, da je bila dogovorjena za vse zakonsko predvidene primere kršitev, pa je tožnica navedla, da pogodbeno kazen uveljavlja (le) zaradi toženčeve neizpolnitve predpogodbenih obveznosti. V primeru dolžnikove krivdne kršitve dogovorjenih pogodbenih obveznosti, ki se udejanja v neizpolnitvi, dobi upnik izbirno pravico (_ius variandi_) med zahtevo za izpolnitev pogodbe in zahtevo za plačilo pogodbene kazni (prvi odstavek 251. člen OZ), pri čemer zahteva za plačilo pogodbene kazni obsega izjavo o odstopu od pogodbe zaradi neizpolnitve.4

12. Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena OZ). Sklenjena predpogodba, ob odsotnosti drugačne določbe, enako zavezuje obe stranki k podaji izjav volje za sklenitev glavne pogodbe (izpolnitveno ravnanje pri predpogodbi je sklenitev glavne pogodbe, kot to izhaja tudi iz določbe IV. člena konkretne predpogodbe5). Po sklenitvi predpogodbe zato še ni mogoče govoriti o upniku in dolžniku oziroma o pogodbi (ne)zvesti stranki (ki bi bila posledično dolžna plačati tudi dogovorjeno pogodbeno kazen). Molka obeh strank (ob odsotnosti drugačne določbe) ni mogoče opredeliti kot kršitev obveznosti iz predpogodbe, ampak se upniško – dolžniško razmerje med strankama vzpostavi šele, ko ena, zainteresirana stranka, da predlog za sklenitev glavne pogodbe, na katero se druga stranka ne odzove oziroma ga zavrne.6 Kršitev izpolnitvene obveznosti, prevzete s predpogodbo, se (izjemoma) udejanji tudi, ko ena stranka (brez predhodne zahteve nasprotne stranke za sklenitev glavne pogodbe) z izrecno, jasno in nedvoumno izjavo volje odstopi od predpogodbe (izrazi voljo, da ne želi ali ne more skleniti glavne pogodbe).7 Le v takem primeru lahko upnik direktno izkoristi opcijsko pravico do plačila pogodbene kazni.

13. Osrednje pravilo, ki kroji usodo odgovoru na vprašanje o možnosti uspešnega (pravočasnega) uveljavljanja zahtevka za plačilo pogodbene kazni, ki je dogovorjena v predpogodbi, pa določa peti odstavek 33. člena OZ, ki pravi, da se sklenitev glavne pogodbe lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. V zvezi s tem je revizijsko sodišče že pojasnilo, da akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šestmesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni.8 Povedano drugače, le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvijo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.

14. Tožničine navedbe o izvotlenosti pomena pogodbene kazni v primeru uveljavitve izpostavljenega pravnega pravila niso utemeljene. Izvotlenost pomena določenega pravnega instituta bi lahko ugotovili le v primeru, če smisel instituta praktično ne bi bil uresničljiv. V obravnavanem primeru pa so strankine dogovorjene pravice zgolj vezane na zakonsko določen krajši materialni prekluzivni rok, katerega glavna značilnost je, da je po njegovem poteku pravica izgubljena, saj ta ugasne po samem pravu. Smisel prekluzivnega roka je v zakonodajalčevi oceni potrebe po zagotovitvi pravne varnosti na način, da se prepreči dolgoročno negotovost o pravnem položaju strank v zvezi z določenim pravnim razmerjem.9 Pogodbi nezvesta stranka ni, kot zmotno navaja revidentka, ob takšni razlagi pravnih pravil oproščena plačila pogodbene kazni, ampak je pogodbeničina možnost uveljavitve pravice do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena v predpogodbi, z namenom zasledovanja navedenega legitimnega cilja, le časovno vezana (s tem pa omejena) na določeno krajše zakonsko predvideno obdobje (pravilo pogodbenici daje šestmesečno obdobje, ko lahko svoje v pogodbi dogovorjene pravice, pred njihovo izgubo, uveljavi oziroma zavaruje).

15. Izpostavljena pravila zaokrožujejo nabor dejanskih vprašanj, ki jih mora sodišče razčistiti pred morebitno ugoditvijo zahtevku glede v predpogodbi dogovorjene pogodbene kazni, in sicer: veljavne sklenitve predpogodbe, ki vsebuje pravico zahtevati sklenitev glavne pogodbe in pravico zahtevati pogodbeno kazen; strankine oziroma toženčeve krivdne kršitve predpogodbe; uresničenja odstopnega upravičenja nasprotne stranke (v določenih primerih lahko tudi z zahtevo po izplačilu pogodbene kazni); in pravočasnega uveljavljanja zahtevka za plačilo pogodbene kazni. V primeru, da kateri izmed navedenih komulativnih dejanskih pogojev ni izpolnjen, zahtevku za plačilo pogodbene kazni ni mogoče ugoditi. Če pogodbeno razmerje iz kakšnega razloga, ne zaradi kršitve pogodbe s strani dolžnika, ne velja oziroma razpade (kot pojasnjeno zgoraj, tudi zaradi poteka roka za uveljavljanje zahtevka), pogodbena kazen odpade.

**Veljavnost konkretnega dogovora o pogodbeni kazni**

16. Sodišče druge stopnje pravilno ni pritrdilo materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je predpogodba zaradi nedopustnega predmeta pogodbe nična. Vrhovno sodišče se strinja, da konkretni primer ne odpira dvoma v veljavnost predpogodbe v njeni sklenitveni fazi. Sporna vprašanja zadeve, ki dajejo tudi odgovor na zastavljeno vprašanje, je umestiti v čas, ko bi stranki morali realizirati v predpogodbi prevzete obveznosti. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem kot ključno in pravilno prepoznalo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pogodbenika iztek triletnega roka za vračilo posojila (po vzporedno sklenjeni posojilni pogodbi) določila tudi kot rok, do katerega bi morala biti sklenjena glavna prodajna pogodba.10 Takrat je začel teči zakonsko določen šestmesečni rok za postavitev zahtevka za sklenitev glavne pogodbe iz petega odstavka 33. člena OZ. Sodišče druge stopnje je glede tega izpostavilo, da je tožnica (neprerekano) zatrjevala, da je rok za sklenitev glavne pogodbe potekel 23. 4. 2012 (teči je torej začel 23. 10. 2011) in da glavna pogodba ni bila sklenjena (ter celo, da je bil v drugi pravdi uveljavljan toženčev zahtevek za sklenitev glavne pogodbe zavrnjen). Ker tožnica sklenitve pogodbe in (ali) akcesornega plačila pogodbene kazni ni zahtevala znotraj prekluzivnega šestmesečnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ, ki je tekel in se iztekel v opredeljenem obdobju, je pravici izgubila.

17. Ker izpostavljene dejanske okoliščine primera lahko vodijo le v zaključek, da je (pred)pogodba zaradi poteka roka za sklenitev glavne pogodbe razvezana po samem zakonu in zato ni več mogoče zahtevati niti plačila akcesorne obveznosti (pogodbene kazni), so vse ostale zgoraj izpostavljene (in še nerazčiščene) okoliščine, ki definirajo možnost strankinega uspešnega uveljavljanja pogodbene kazni (gre za okoliščine povezane s krivdo pogodbenih strank za neizpolnitev pogojev za sklenitev glavne pogodbe oziroma dejstva, ki bi opredelile upniško – dolžniško razmerje med pogodbenima strankama) za odločitev v obravnavnem kontekstu (zaradi njihove kumulativne narave) irelevantne.

18. Revizija neutemeljeno ugovarja, da je sodišče druge stopnje s sprejeto odločitvijo odstopilo od sodne prakse, ki jo je VSRS oblikovalo v zadevi II Ips 187/2015. Ta namreč obravnava vprašanje, ali je v primeru, ko stranka jasno in nedvoumno izjavi voljo, da odstopa od predpogodbe (posledično, da ne želi skleniti glavne pogodbe, s čimer se sama postavi v položaj dolžnice), pred postavitvijo zahteve za plačilo pogodbene kazni potreben še dodaten poziv nasprotne stranke na sklenitev glavne pogodbe. To vprašanje ni odločilno za odločanje v konkretnem primeru že zato, ker iz podatkov spisa11 ne izhaja, da bi toženec jasno in nedvoumno izjavil voljo, da odstopa od predpogodbe in ne želi skleniti glavne pogodbe. Poleg tega je, kot že zgoraj pojasnjeno, do prenehanja (veljave) vseh predpogodbenih določil, vključno s tistim glede pogodbene kazni, v konkretnem primeru prišlo zaradi poteka roka, ne zaradi toženčevega ravnanja in drugačna ugotovitev v izpostavljeni smeri na odločitev ne bi mogla vplivati.

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

19. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glede na navedeno glasi, da je dogovor o pogodbeni kazni zaradi poteka prekluzivnega roka razvezan po samem zakonu (oziroma je izgubil veljavo), tožnica pa je posledično izgubila pravico do njenega uveljavljanja.

**Sklepno**

20. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

21. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče mu je na podlagi določb Odvetniške tarife priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1800 točk, ter materialne stroške v višini 28 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.096,80 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.338,10 EUR. Če tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Tožnica po tožbi in toženka po nasprotni tožbi B. B. bo v nadaljevanju v izogib ustvarjanju zmede z opredeljevanjem za vse zahtevke naslavljana kot tožnica, toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi C. C. pa bo v nadaljevanju naslavljan kot toženec. 2 Ker so vse nepremičnine v k. o. ..., je v nadaljevanju opuščeno navajanje katastrske občine. 3 V tem revizijskem postopku obravnavani tožničin zahtevek za plačilo pogodbene kazni je uveljavljan v pobot toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe za plačilo uporabnine in odškodnine v zvezi z rabo sporne nepremičnine (t. i. eventualni pobotni ugovor). O zahtevku iz nasprotne tožbe glede na trenutno stanje postopka še ni bilo (pravnomočno) odločeno, saj je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje o tem zahtevku razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje. Usoda v pravdi v pobot uveljavljane terjatve (ali bo sodišče o takem zahtevku sploh odločalo) zavisi od odločitve o zahtevku nasprotne stranke po (nasprotni) tožbi, o katerem pa v konkretnem primeru še ni bilo odločeno (podrobneje D., Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 158 – 161). Revizija ni bila predlagana (in posledično dopuščena) v to smer, zato revizijsko sodišče te okoliščine pri odločanju ni smelo upoštevati. 4 Upnik, ki zahteva plačilo pogodbene kazni, posledično izgubi izpolnitveni zahtevek (drugi odstavek 251. člena OZ). 5 Sklenitev konkretne predpogodbe je bila sicer odvisna od izpolnitve določenih pogojev (odmere zemljišča in izvzetja zemljišča iz režima zaščitene kmetije, kar sta glede na ugotovitve nižjih sodišč morali zagotoviti obe stranki), ki pa niso (toženčevo) predpogodbeno izpolnitveno ravnanje. 6 Pravno relevantna izjava volje ene stranke, ki na ta način postane upnik razmerja, nastalega s predpogodbo, aktivira obveznost druge stranke, da tudi sama poda izjavo volje, ki je potrebna za sklenitev veljavne pogodbe. Prim. odločbo VSRS III Ips 120/2008. 7 V takšni situaciji bi namreč bila zahteva za poziv stranki na sklenitev glavne pogodbe, glede na jasno izraženo voljo, odveč oziroma nesmiselna, saj se stranka sama postavi v položaj dolžnice. Prim. odločbo VSRS II Ips 187/2015. 8 Glej odločbo VSRS II Ips 139/2014. 9 Zakon določa prekluzivne roke takrat, ko želi dolžnika rešiti negotovosti, ali bo upnik uveljavljal svojo pravico ali ne. Pri tem gre za pravice, za katere je običajno oziroma pogosto negotovo, ali jih bo upnik uveljavljal ali ne. V M. Juhart, et al, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 462. 10 Glede na povezanost posojilne pogodbe in predpogodbe, bi glavna pogodba po naravi posla in okoliščinah morala biti sklenjena do takrat. 11 Ni takšne ugotovitve sodišč nižje stopnje, kaj takega ne izhaja niti iz trditev strank.