Jedro

Tožena stranka je pravilno presodila, da tožnik, ki želi BPP za vložitev pritožbe zoper odločitev Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju, s svojo prošnjo ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh in jo je zato nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe na Vrhovno sodišče RS, v zvezi s sojenjem Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju. Sklicevala se je na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določajo obseg sodnega varstva v upravnem sporu in tožniku pojasnila, da je v 3. členu ZUS-1 določeno, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci sodne veje oblasti za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. V upravnem sporu je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 mogoče vložiti tožbo zaradi zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. ZUS-1 v 4. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, enako določa tudi sodna praksa. To je bistveno za presojo ali ima vložitev tožbe, s katero bi prosilec izpodbijal sodbe okrajnega in višjega sodišča verjeten izgled za uspeh. Tožena stranka je zaključila, da prosilec odločitve, ki sta jih sprejeli okrajno in višje sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, izpodbija jih lahko le s pravnimi sredstvi, ki so predvidena v posameznem postopku ter po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev in v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem RS. Tožena stranka zato ocenjuje, da vložitev tožbe zoper sodbi okrajnega sodišča in višjega sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

2. Tožnik v tožbi navaja, da sodbe sodišča iz Žalca in Celja niso ustrezno obrazložene, kar dokazuje, da so nepoštene in lažne. Navaja, da bi na podlagi odločitev obeh sodišč moral plačati neopravljena dela in pojasnjuje razloge za takšne (nepravilne) odločitve. Strinja se sicer s tem, da bi lahko o njegovi zadevi odločalo Ustavno sodišče, vendar ne ve, ali za to rabi zagovornika, ali ne. Meni, da bi moralo sodišče dovoliti, da se tudi skromnejše situirani branijo sami, brez odvetnikov. Preživlja se z denarno socialno pomočjo. Sodišču pošilja nove dokaze, na podlagi katerih meni, da bi bil upravičen do BPP. Obširno pojasnjuje socialne razmere v Sloveniji ter pojasnjuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na reševanje njegove zadeve. Smiselno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovor na tožbo ni poslala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijane odločbe in priloženega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja:

6. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev BPP treba izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, sporna ugotovitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni bilo potrebno ugotavljati. Navedeno pomeni, da sodišče tožbeni ugovor, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči kot neutemeljenega zavrača, saj na drugačno odločitev v zadevi ne bi mogel vplivati.

7. Prav tako sodišče ne dvomi v strokovno in natančno obrazložitev tožene stranke, zakaj ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Gre za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Na navedeni pravni podlagi je tožena stranka po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik, ki želi BPP za vložitev pritožbe zoper odločitev Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju, s svojo prošnjo ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh in jo je zato nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP.

8. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.