Jedro

Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2011 dalje in ji je pogodba o zaposlitvi dne 16. 8. 2013 nezakonito prenehala. Kar zahteva tožnica drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas) je zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 26. 2. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas od 1. 10. 2011 do 26. 2. 2015, ji v ustrezne evidence vpisati delovno dobo od 1. 10. 2011 do 26. 2. 2015, na neto plačila za čas od 1. 10. 2011 do 31. 7. 2013 obračunati in odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, ter ji obračunati in plačati razliko v plači glede na pripadajočo mesečno plačo v višini 1.514,63 EUR bruto in morebitno razliko med neto plačo, izračunano iz bruto 1.514,63 EUR in zneski navedenimi v III. točki izreka za čas od maja 2012 do julija 2013, na navedene neto razlike v plači plačati prispevke in davke, za čas od 1. 8. 2013 do 26. 2. 2015 pa je dolžna tožena stranka tožnici obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 1.514,63 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožnici plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar tožnica zahteva več ali drugače (vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas, obračun in plačilo višje plače/razlike v plači od prisojene z odvodom davkov in prispevkov ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun in plačilo nadomestila plače glede na po višini opredeljen neto znesek, obračun in plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja, plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti do dneva zamude posameznega neto zneska) je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 1.514,36 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več (obračun 20.029,47 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.105,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbo tožnice zavrže oziroma pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

Tožena stranka navaja, da je tožbo tožnice potrebno zavreči, ker je vložena po poteku prekluzivnega roka 30 dni. Dne 19. 2. 2013 je tožnica vložila zahtevo za odpravo kršitev in 20. 2. 2013 prejela odgovor odgovorne urednice. V roku 30 dni ni vložila tožbe. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo delovno razmerje, čeprav ni izpolnjevala pogojev za zasedbo kateregakoli delovnega mesta pri toženi stranki, zato se ni vključila v organiziran delovni proces. Sodišče prve stopnje je z izdano sodbo določilo organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki in tako omogočilo, da je v tak organiziran delovni proces vključena oseba, ki ne izpolnjuje pogojev. Sklicuje se na zadeve Pdp 562/2011, VIII Ips 337/2006, VIII Ips 321/2008, VIII Ips 61/2003. Za delovno mesto specializirani novinar je potrebna 7. stopnja FDV ali druge ustrezne družboslovne smeri ter izpolnjevati posebne pogoje, za delovno mesto novinar poročevalec je potrebna 7. stopnja FDV ali druge ustrezne družboslovne smeri ter izpolnjevati posebne pogoje, za delovno mesto redaktor prevajalec 1 je potrebna 7. stopnja ali 6. stopnja slavistične ali ustrezne družboslovne smeri ter izpolnjevati posebne pogoje. Tožnica za nobeno od treh navedenih mest ne izpolnjuje ne splošnih in ne posebnih delovnih pogojev, zato ni mogla biti vključena v organizirani delovni proces pri toženi stranki. Uveljavlja kršitev 22., 25., 217. in 219. člena ZDR-1. Do tega se sodba ne opredeli. Tožnica pogojev iz 22. člena ZDR-1 ni izpolnjevala, kar je sodišče tudi ugotovilo, tako niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče lahko ugotovilo faktično (dejansko) delovno razmerje. Podana je kršitev materialnega prava, ko sodišče po temelju ni določilo za katero delovno mesto naj bi se vzpostavilo delovno razmerje (tudi ni bilo vtoževano), po višini pa je določilo, da naj bi šlo za delovno mesto novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec. Sodišče prve stopnje je tožnico postavilo v privilegiran položaj napram osebam, ki sklepajo delovno razmerje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev iz pravic invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Odločitev sodišča pomeni tudi kršitev drugega odstavka 13. člena ZDR-1, saj študentsko delo ne predstavlja pogodbe civilnega prava. Študentsko delo je pogodba delovnega prava, vendar za občasno in začasno delo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 69. člena ZVIS. S tem, ko je imela tožnica status študenta in tudi pravico do zdravstvenega varstva je izčrpala pravico, da za isto obdobje pridobi zdravstveno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. V času od 1. 10. 2011 do junija 2012 je bila študent. Uveljavlja kršitev tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, saj je odpoved z dne 14. 8. 2013 štelo kot odpoved iz razloga nesposobnosti, odpovedi ni razveljavilo in še vedno učinkuje. Tožnica dela ni opravljala nepretrgano, ni imela določenih obveznosti, norme oziroma količine dela. Sodišče prve stopnje je samo postavilo izrek sodbe mimo tožbenega zahtevka. Izrek sodbe pod tč. III za obdobje 1. 10. 2011 do 31. 7. 2013 nima neposredne opore v tožbenem zahtevku tožnice, je tudi neizvršljiv, saj sodišče še samo ne ve ali bo prišlo do nastanka morebitne razlike pri vtoževanih zneskih. Navedeno je posledica, ker tožnica tudi po višini ni postavila pravilnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Poleg tega ima sodba pomanjkljivosti, je sama s seboj v nasprotju (obrazložitev 32. tč.). Izpodbijana sodba predstavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe pod tč. 21 v nasprotju s podanimi trditvami oziroma listinami ter zapisniki, glede zdravstvenega stanja tožnice. Zdravstvene težave naj bi se pojavile le v juliju 2013 in ne v celem letu 2013 (prva polovica leta), zato ugotovitev, da naj bi zdravstvene težave vplivale na količino člankov nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Nepravilno in zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces. Ugotovitev, da je pri toženi stranki opravljala novinarska dela je v celoti v domeni odgovorne urednice A.A. in deloma B.B. in C.C. Le te so jasno navedle, da novinarskih del tožnica ni izvajala, ampak samo študentsko delo. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da ni važna kvaliteta, temveč le kvantiteta dela. Ni imela svoje pisarne, ni bila vabljena na ponedeljkove jutranje sestanke in ni ji bilo potrebno opravičevati svoje izostanke. Glede prisotnosti je sodišče vpogledalo le v mesec januar 2012. Neraziskano je bilo, ali je opravljala delo še kje drugje. Izračuni opravljenega dela (tč. 11) so napačni in celo zavajajoči. Da ustvari 10 člankov na mesec (primerjani pa 100 % ali več) ne more biti kategorija za obstoj delovnega razmerja. Glede obdobja od 1. 10. 2011 do junija 2012, ko je delala kot študent na redakciji ..., ni jasno, kaj je tožnica delala, sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011 upoštevaje razpredelnico pod B7 napisala 15 člankov, do junija 2012 pa 96 člankov, kar povprečno znaša 11,1 člankov na mesec. Opozarja, da je večina člankov nastala kot posledica soavtorstva. Sklicevanje na sodno prakso VIII Ips 19/2014 in VIII Ips 61/2013 je v celoti nepravilno, saj se navedeni odločitvi v ničemer ne nanašata na konkretni primer. Glede na pritožbene navedbe pod tč. 1, 2 in 3 je nezakonita tudi odločitev v tč. IV in V. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v dopolnitvi pritožbe navaja, da so določbe 4. člena ZDR-1 v zvezi z 13. in 18. členom ZDR-1 v nasprotju s 14., 74. in 49. členom Ustave RS zato dodatno predlaga, da sodišče prekine postopek in na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 4., 13. in 18. člena ZDR-1. Priglaša stroške dopolnitve pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe v pritožbi in dopolnitvi pritožbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo in dopolnitev pritožbe zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede obstoja vseh elementov delovnega razmerja in glede drugih odločilnih dejstev, ki niso nejasni in med seboj niso v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje ni postavilo izreka sodbe mimo tožbenega zahtevka, niti ni prekoračilo tožbenega zahtevka in tudi ne drži, da je zahtevek neizvršljiv. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožba vložena prepozno, zato bi jo bilo treba zavreči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in sicer v roku 30 dni od prenehanja dela pri toženi stranki (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013). Delavec lahko v času zaposlitve pri delodajalcu po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca priznanje obstoja delovnega razmerja, če meni, da so podani vsi elementi delovnega razmerja in izpolnjeni pogoji za opravljanje dela v organiziranem delovnem procesu delodajalca in nato v predpisanih rokih uveljavlja sodno varstvo. Po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu pa lahko delavec uveljavlja obstoj in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu neposredno pred sodiščem v skladu z določbo tretjega odstavka 200.člena ZDR-1 v 30 dneh, odkar je izvedel za prenehanje delovnega razmerja.

9. Delovno razmerje je v skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (11. člen ZDR-1). ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru obstoja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

10. Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri delu tožnice od 1. 10. 2011 dalje podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR-1. Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim sporazumom sta stranki poimenovali njuno razmerje. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja, ki jo je potrebno zelo natančno in čim bolj objektivno ugotoviti, in šele nato iz vsebine sklepati na obstoj ali neobstoj elementov delovnega razmerja v celotnem obdobju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki, delo je opravljala vsakodnevno in nepretrgano (razen, ko je bila odsotna zaradi zdravstvenih težav), delo je opravljala osebno in odplačno. Ugotovilo je, da se je tožnica vključila v delovni proces pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2011 do dneva sodne razveze tj. do 26. 2. 2015. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev teh svojih ugotovitev navedlo v obrazložitvi sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob navedenih ugotovitvah štelo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas trajanja in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici kot npr. zagotavljanje pripomočkov za delo s strani tožene stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec.

12. V pritožbi tožena stranka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z vključenostjo v organiziran delovni proces tožnice navaja, da se je tožnica sama odločala, kdaj in koliko bo delala, v čemer se je njeno razmerje s toženo stranko bistveno razlikovalo od razmerja zaposlenih delavcev in da ji zato ne pripada delovno razmerje. Pravilne so dejanske ugotovitve, da je tožnica delo opravljala za toženo stranko vsakodnevno in nepretrgano, tožnica je delala s primerljivo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci in sicer kontinuirano dalj časa, ne samo občasno in začasno (kar je značilno za študentsko delo).

13. Tožena stranka kot bistveno izpostavlja neizpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe na strani tožnice. Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in navodili tožene stranke, opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Tožena stranka se zato ne more uspešno sklicevati na to, da tožnica zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta ni mogla biti del organiziranega delovnega procesa.

14. Glede na to, da je tožena stranka tožnici dne 14. 8. 2013 podala odpoved avtorske pogodbe, ki se šteje za pogodbo o zaposlitvi in ker tožnice pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni seznanila z razlogom odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odpoved pogodbe ni bila zakonita. Ker je tožnica predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna tudi odločitev, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje v smislu 118. člena ZDR-1 ter odločitev o reparacijskem zahtevku, po katerem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo višino nadomestila, upoštevajoč višino plače oziroma nadomestila plače za delovno mesto novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec. Prisojeno denarno povračilo ustreza ob upoštevanju višine povračil kot odmene za odpoved pravici do reintegracije, ki se v sodni praksi odmerjajo v podobnih primerih.

15. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 165. člena ZPP. V obravnavani zadevi gre za spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, v katerem tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) nosi svoje stroške ne glede na izid spora. Poleg tega s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (154. in 155. člen ZPP).