Jedro

Ker starostna pokojnina, izračunana od tožničine dejanske pokojninske osnove, že brez upoštevanja plač za tretjinsko dopolnilno delo presega starostno pokojnino za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove, se tožničina starostna pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove, ne glede na to, ali se plače za tretjinsko dopolnilno delo vštejejo v pokojninsko osnovo ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 21. 2. 2008 in št. ... z dne 11. 9. 2008 ter ugotovitev višje pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s stališčem sodišča ne strinja. V teku postopka je navedla, da je izrek odločbe nepravilen in da bi moral vsebovati odmero pokojnine in priznanje pravice do določene višine pokojnine. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uporablja pojma odmera pokojnine in pravica do pokojnine. Odločba št. ... z dne 21. 2. 2008 bi morala zato v izreku odmeriti znesek, do katerega bi bila tožnica upravičena, v kolikor ne bi bila višina pokojnine zakonsko limitirana in nato še znesek pokojnine, do katerega je tožnica dejansko upravičena. Meni, da za trditev v sodbi, da je pokojnina enkrat odmerjena in da je zaradi spreminjanja najvišje pokojninske osnove ni več mogoče spreminjati, sodba nima obrazložitve. Kakšen bo morda nekoč zakon, ki bo in če bo spremenil najvišjo pokojnino, sedaj ni mogoče z gotovostjo predvideti. Zato bi morali izreki odločb vsebovati znesek pokojnine, do katerega bi bili upokojenci upravičeni, če bi se spreminjal najvišji znesek pokojnine. V primeru, da bi pokojnina presegla najvišji z zakonom določeni znesek pokojnine, pa bi moral biti določen še znesek pokojnine, do katerega ima upravičenec pravico. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži tožencu plačilo stroškov tudi za pritožbo, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 11. 9. 2008 ter v zvezi s to odločbo še prvostopno odločbo št. ... z dne 21. 2. 2008. S slednjo odločbo je toženec tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 1.582,11 EUR od 31. 12. 2007 dalje. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dne 5. 11. 2007 dopolnila 61 let starosti ter 36 let, 1 mesec in 27 dni pokojninske dobe, s čimer je izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena v zvezi s 398. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V pritožbenem postopku je toženec tožničino pritožbo, ki jo je vložila zoper citirano prvostopno odločbo z dne 21. 2. 2008 in vztrajala, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi tretjinsko dopolnilno delo v P. v obdobju od 1. 3. 1992 do 31. 10. 1995, z odločbo z dne 11. 9. 2008 zavrnil in je v reviziji potrdil prvostopno odločbo z dne 21. 2. 2008. Štel je, da za upoštevanje plač v pokojninsko osnovo za tretjinsko dopolnilno delo v obdobju od 1. 3. 1992 do 31. 10. 1995 niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 44. člena ZPIZ-1, ker tožničinega dopolnilnega dela ni mogoče šteti za zahtevnejše strokovno delo in da s tem tudi niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 47. člena Zakon o delovnih razmerjih.

V sodnem postopku je to vprašanje, ali se tožničina plača, ki jo je v obdobju od 1. 3. 1992 do 31. 10. 1995 prejemala iz naslova tretjinskega dopolnilnega dela v P., šteje v pokojninsko osnovo in ali so obstajali zakoniti pogoji za sklenitev takega delovnega razmerja po 47. členu Zakona o delovnih razmerjih, ostalo sporno.

Na podlagi vseh izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je strokovna zahtevnost tožničinega tretjinskega dopolnilnega dela v P. v smislu 47. člena Zakona o delovnih razmerjih dovolj verjetno izkazana in da je to delo zahtevalo visoko strokovno izobrazbo ter specialna strokovna znanja iz specializiranega področja. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica za dopolnilno tretjinsko delo imela soglasje delodajalca in da je bilo delovno razmerje za tretjinsko dopolnilno delo v P. sklenjeno zakonito ter hkrati poudarilo, da tudi, če bi morda bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, je skladno s 7. točko 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih že konvalidiralo, saj v enoletnem prekluzivnem roku ni bilo izpodbijano. Glede na tako izpolnjene pogoje ter ugotovitve, da so bili plačani vsi prispevki, je zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za upoštevanje takih plač pri ugotavljanju dejanske pokojninske osnove.

Ne glede na takšno ugotovitev in nesporno dejstvo, da toženec za obdobje od 1. 3. 1992 do 31. 10. 1995 pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plač prejetih za tretjinsko dopolnilno delo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožničina starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 21. 2. 2008 ter potrjena z dokončno odločbo z dne 11. 9. 2008, v višini 1.582,11 EUR namreč predstavlja 83 % najvišje pokojninske osnove, ki je na dan, ko je tožnica uveljavljala pravico do starostne pokojnine, znašala 1.906,16 EUR. Pokojnina, izračunana od tožničine dejanske pokojninske osnove, pa je že brez upoštevanja plač za tretjinsko dopolnilno delo, znašala 1.966,54 EUR. Takšen znesek pa presega starostno pokojnino za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove. Zato je toženec v skladu z 49. členom ZPIZ-1 tožnici starostno pokojnino odmeril od najvišje pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tudi če bi toženec glede na ugotovitve o tretjinskem delu v drugi organizaciji, ponovno izračunal pokojninsko osnovo z upoštevanjem teh plač, bi v vsakem primeru moral upoštevati 49. člen ZPIZ-1 in najvišjo pokojninsko osnovo, ki je veljala na dan, ko je tožnica uveljavljala starostno pokojnino. To pa pomeni, da višina pokojnine ne bi mogla biti višja, kot je bila tožnici priznana z izpodbijanima odločbama. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo tudi določbo 7. člena in 49. člena ZPIZ-1 kot izjemo od pravila, določenega v 39. členu zakona.

Za odločanje na način, kot se zavzema pritožba, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Pravilno je poudarilo, da se z izrekom določa obseg pravic, obveznosti oziroma pravnih koristi in torej višina starostne pokojnine, do katere je posameznik dejansko upravičen in se mu od določenega datuma prične izplačevati. Edino izrek postane dokončen in pravnomočen ter izvršljiv. Koliko znaša dejanska pokojninska osnova in od dejanske pokojninske osnove odmerjena pokojnina, in enako ali se določene plače vštevajo v pokojninsko osnovo, je stvar obrazložitve. Na podlagi bodočih in negotovih dejstev, bodisi zaradi spremenjenega zakona in najvišje pokojninske osnove, ter o izplačevanju pokojnine v višjem znesku, pa ni mogoče odločiti v izreku.

Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani odločbi toženca pa pravilni in zakoniti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na uspeh v pritožbi, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.