Jedro

V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik okvaro zdravja utrpel zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščeni vojaški material oz. v pravnorelevantnih okoliščinah iz 1. in 4. člena ZVojI.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2934/97-8 z dne 18.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 5.11.1997, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote Š./C. z dne 21.7.1997, s katero je bil tožniku priznan status invalida vojne VIII. skupine s 40 % invalidnostjo trajno od 1.5.1997 dalje ter iz tega statusa izvirajoča pravica do invalidnine v mesečnem znesku 8.071,00 SIT od 1.5.1997 do 31.5.1997 in v mesečnem znesku 8.111,35 SIT od 1.6.1997 dalje ter odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da tožnik v postopku ni z ničemer dokazal, da je poškodbo leve roke dejansko utrpel v relevantnih okoliščinah za priznanje pravic po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI). Zato tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tožnik okvaro zdravja utrpel zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščen vojaški material, oziroma v pravnorelevantnih okoliščinah iz 1. in 4. člena ZVojI. V ponovnem postopku, ki ga bo hitreje in bolj ekonomično opravil upravni organ prve stopnje, bo treba z zaslišanjem tožnika, morebitnih prič ter z medicinsko dokumentacijo o zdravljenju poškodbe iz leta 1944 ugotoviti dejansko stanje, ali so današnje tožnikove okvare organizma nastale kot neposredna posledica zapuščenega vojaškega materiala.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka prvostopno upravno odločbo odpravila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zadevo vrnila v reševanje prvostopnemu organu, skupaj z napotki, o čem naj dejansko stanje dopolni. S tem je ravnala v skladu s pooblastili iz 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), zato tožnik s tožbenimi ugovori glede upravičenosti tožene stranke, da odloči na opisan način, ne more uspeti. V zvezi s tožnikovo pripombo, da listinskih dokazov, ki naj bi se v postopku na prvi stopnji izvedli, ne more pridobiti, pa prvostopno sodišče še pojasnjuje, da je upravni organ ugotovitveni postopek dolžan voditi v skladu z določbami ZUP/86, med drugim tudi v skladu s 137. členom, po katerem mora stranka za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka tega sama ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke pa se ne zahteva, naj priskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi organ, ki vodi postopek. Ali so v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki tožniku onemogočajo pridobitev medicinske dokumentacije, bo presojala uradna oseba prvostopnega upravnega organa na podlagi navedene zakonske določbe.

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da razume obrazložitev sodbe kot napotek prvostopnemu organu, da presodi, ali je pridobitev medicinske dokumentacije, ki zadeva zatrjevano poškodbo, dejansko onemogočena in si sam pridobi navedeni dokaz. Pritožbi zato prilaga dopis Splošne bolnice C. - Centralnega arhiva z dne 9.2.2000, ki ga je pridobil za potrebe postopka in obvestilo Zgodovinskega arhiva C. z dne 9.2.2000. Prvostopno sodišče ni niti poskušalo pridobiti medicinske dokumentacije, za katero tožnik z navedenima dopisoma dokazuje, da si je tudi sam ni mogel pridobiti. Za ugotovitev popolnega dejanskega stanja pa mora sodišče storiti vse, kar je mogoče, še posebej, ker tožnik vseskozi zatrjuje, da je poškodbo dobil leta 1944 ob eksploziji detonatorja v levi roki. Meni, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, razlogi izpodbijane sodbe pa razen citatov veljavne zakonodaje ne prepričajo, da je zavrnitev tožbe pravična in utemeljena. Ker je že v upravnem postopku menil, da sta predlagani priči V.Ž. in M.H. dovolj trden dokaz za potrditev njegovih navedb glede zatrjevane poškodbe, ni predlagal drugih prič, ki pa jih navaja za potrebe ponovnega postopka. Predlaga zaslišanje prič: S.Č. iz Š., A.Ž. iz Š. in I.G. in Š., ki bodo lahko izpovedale o okoliščinah nastanka njegove poškodbe. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 4. člena ZVojI je civilni invalid vojne tisti invalid, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba, med drugim tudi zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščeni vojaški material na ozemlju Republike Slovenije. Prav na navedeni pravni podlagi uveljavlja tožnik status vojnega invalida in iz tega statusa izvirajoče pravice.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča in pred njim tudi tožene stranke, da so bila v obravnavanem primeru dejstva, oziroma okoliščine, v katerih je tožnik utrpel okvaro zdravja kot neposredno posledico poškodbe, ki jo je povzročil zapuščen vojaški material, nepopolno ugotovljena. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek, skupaj z napotki, o čem naj dejansko stanje dopolni.

Na tožnikov ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da ne more pridobiti medicinske dokumentacije o zdravljenju svoje poškodbe iz leta 1944, je odgovorilo že prvostopno sodišče in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na določbe 137. člena ZUP/86. Tri priče, katerih zaslišanje je tožnik predlagal v pritožbi, pa bo, glede na to, da je zadeva vrnjena v ponovni postopek, zaslišal upravni organ prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.