Jedro

1.V pravni teoriji je sedaj sprejeto jasno stališče, da postane odločba druge stopnje pravnomočna z izdajo sodbe na drugi stopnji. Za sodbo je namreč bistveno, da je pravnomočna tedaj, ko je ni mogoče več izpodbijati. Nastop pravnomočnosti, ko stranka sodbe ne more več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, ne more biti odvisen od vročitve sodne odločbe zadnji stranki, pa čeprav ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Vročitev sodbe stranki je pomembna tedaj, ko ima stranka pravico vložiti redno pravno sredstvo. Poleg tega je potrebno poudariti, da se pravnomočnost sodbe nanaša na pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob koncu postopka na prvi stopnji, kar pomeni, da časovne meje pravnomočnosti zajamejo tista dejstva, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev, ki jih ni mogoče uveljavljati v rednem postopku (npr. s pritožbo), pravnomočnost ne zajema.

2.Kadar upnik predlogu za izvršbo priloži izvršilni naslov, na katerem manjka potrdilo o izvršljivosti, je predlog za izvršbo le formalno pomanjkljiv. Lastnost izvršljivosti sodbe namreč izvira neposredno iz zakona in ne iz izvršilne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika. Zaključilo je, da je sodba Višjega sodišča v K., opr.št. Cp 359/2004 postala pravnomočna na dan njene izdaje dne 5.10.2004 in je terjatev tožnika M. I. do dolžnika iz te sodbe prešla na upnico, kar je slednja ustrezno izkazala s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Nadalje je ugotovilo, da je pomanjkanje potrdila o izvršljivosti formalna pomanjkljivost, ki ne predstavlja upoštevnega ugovornega razloga.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti razveljavi izpodbijani sklep, ugodi dolžnikovemu ugovoru, sklep o izvršbi razveljavi, upnikov predlog za izvršbo zavrne in izvršbo ustavi. V pritožbi nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da je terjatev pokojnega M. I. zaradi pravnomočnosti nastala 3 dni pred njegovo smrtjo, ne pa, kot šteje dolžnik, z dnem učinkovanja sodbe po 320. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) od dneva vročitve sodbe njegovi pooblaščenki. Ti učinki oz. učinek niso mogli nastati, ker je bilo s smrtjo tožnika pravdno razmerje prekinjeno. Sodba kot akt nastane šele z vročitvijo kot rezultat pisne razglasitve. Nadalje dolžnik navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o izvršbi, čeprav pred sabo ni imelo izvršilnega naslova kot to določa 42. člen Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj slednji ni imel potrdila o izvršljivosti. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 469/2001, ki v primeru, ko izvršilni naslov ne izpolnjuje pogojev iz 42. člena ZIZ ocenjuje, da gre za vsebinsko pomanjkljivost, dolžnik smatra, da bi izvršilno sodišče moralo predlog upnice zavrniti. Odprava te vsebinske pomanjkljivosti pa ni mogla biti učinkovito odpravljena v "vmesnem" času, to je od vložitve ugovora do izdaje izpodbijanega sklepa. Dolžnik še navaja, da izvršilno sodišče ni odgovorilo na dolžnikove navedbe v zvezi z ravnanjem zapuščinskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega pritožbenega postopka je sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora. Pravna podlaga za ta sklep je 3. odst. 58. člena ZIZ, v katerem je določeno, da sodišče s sklepom, ki ga izda o ugovoru, ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je sodba sodišča druge stopnje, ki predstavlja izvršilni naslov, postala pravnomočna na dan njene izdaje, to je dne 05.10.2004, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V pravni teoriji je namreč sedaj sprejeto jasno stališče, da postane odločba druge stopnje pravnomočna z izdajo sodbe na drugi stopnji (Lojze Ude, Civilno procesno pravo, str. 313). Za sodbo je namreč bistveno, da je pravnomočna tedaj, ko je ni mogoče več izpodbijati. Nastop pravnomočnosti, ko stranka sodbe ne more več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, ne more biti odvisen od vročitve sodne odločbe zadnji stranki, pa čeprav ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Vročitev sodbe stranki je pomembna tedaj, ko ima stranka pravico vložiti redno pravno sredstvo. Poleg tega je potrebno poudariti, da se pravnomočnost sodbe nanaša na pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob koncu postopka na prvi stopnji, kar pomeni, da časovne meje pravnomočnosti zajamejo tista dejstva, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev, ki jih ni mogoče uveljavljati v rednem postopku (npr. s pritožbo), pravnomočnost ne zajema. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je smrt I. M., na katerega se glasi izvršilni naslov in ki je nastopila dne 07.10.2004, dejstvo, ki je nastopilo po pravnomočnosti sodne odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, in ga časovne meje pravnomočnosti ne zajemajo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za prehod terjatve iz izvršilnega naslova (sodbe sodišča druge stopnje) na upnico kot dedinjo I. M., v skladu s 1. odst. 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu z navedenim členom mora biti namreč o terjatvi za povrnitev nepremoženjske škode pravnomočno razsojeno že v trenutku smrti oškodovanca, v predmetni zadevi I. M., da bi terjatev prešla na dediče. Lastnost dedinje pa je upnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izkazala. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o vsebinski pomanjkljivosti izvršilnega predloga. Kadar namreč upnik predlogu za izvršbo priloži izvršilni naslov, na katerem manjka potrdilo o izvršljivosti, je predlog za izvršbo le formalno pomanjkljiv. Lastnost izvršljivosti sodbe namreč izvira neposredno iz zakona in ne iz izvršilne klavzule. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnik (sklep II Ips 469/2001), pa je dejansko stanje v celoti drugačno in kot tako neprimerljivo z obravnavano zadevo.

Pritožba je neutemeljena, preizkus sklepa po uradni dolžnosti pa ni pokazal nobene kršitve (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).