Jedro

Hujša kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja je podana, če so dokazani znaki kaznivega dejanja, ki ga obsega opis naveden v zahtevi za začetek disciplinskega postopka in v izreku sklepov disciplinskih organov. Takšna kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ, je podana tedaj, če so dokazani vsi bistveni znaki navedenega kaznivega dejanja (namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zmota delodajalca - tožene stranke, dejanje - nakazilo posojila v škodo delodajalca).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Iz spisu priloženih listin je sklepati, da sta stranki dne 14.6.1993 sklenili posojilno pogodbo (v nadaljevanju: PP), v katere 1. členu se je tožena stranka kot posojilodajalka zavezala dati posojilojemniku - tožniku 3,120.000,00 SIT posojila za nakup stanovanja/hiše, ki stoji na parc. št. 1187/6 k.o. I.. V 12. členu pogodbe je določeno, da mora posojilojemalec takoj vrniti posojilo z obrestmi, če se ugotovi, da posojilo ni bilo uporabljeno za namen, ki je naveden v 1. členu pogodbe. Overjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki stoji na navedeni parceli, z dne 9.6.1993, ki jo je tožnik sklenil s prodajalcem B. Z., je tožnik predložil toženi stranki kot dokaz, da je izpolnil pogoj iz 1. člena PP. Tožena stranka je (po ugotovitvah obeh sodišč) nakazala tožniku (dejansko pa prodajalcu stanovanja B. Z. - sporočilo o obremenitvi z dne 21.6.1993) navedeni znesek (dne 21.6.1993). Tožnik je pred nakazilom posojila dne 16.6.1993 od navedene kupoprodajne pogodbe odstopil in dne 29.6.1994 sklenil z B. F. novo pogodbo za nakup druge nepremičnine - stanovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da disciplinski organi tožene stranke navedenega ravnanja tožnika niso pravilno kvalificirali po 6. točki 50. člena ("kršitve, ki imajo istočasno znake kaznivega dejanja") Kolektivne pogodbe o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, zaposlenih v podjetju L. K. p.o. K. (v nadaljevanju: KP). Upoštevajoč opis kršitve, ki jo je storil tožnik in ki je navedena v zahtevi za uvedbo postopka in odločbah disciplinskih organov, je po stališču sodišča prve stopnje podan dejanski stan hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. točki prvega odstavka 48. člena KP ("nesmotrna, neodgovorna in neupravičena uporaba sredstev"). Dane so posebne (tako imenovane kvalifikatorne) okoliščine po drugem odstavku 48. člena KP in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ker se je premoženje tožene stranke zmanjšalo brez pravne podlage v kupoprodajni pogodbi za znesek posojila 3,120.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so organi tožene stranke pravilno izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Sprejelo je dokazne ugotovitve in pravno presojo v sodbi sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik toženi stranki z namenom, da bi pridobil posojilo, predložil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga ni nameraval kupiti. S tem je spravil toženo stranko v zmoto. Tožnik je torej storil kršitev po 6. točki 50. člena KP. Gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Tožnik je nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke in se za takšno kršitev izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja po 58. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Ker je bil kredit namenski in je tožnik z njim lahko prosto razpolagal, je pravilna pravna kvalifikacija po določbi 2. točke prvega odstavka 48. člena KP, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Dokazane so tudi posebne (kvalifikatorne) okoliščine po 89. členu ZDR, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je brez pravne podlage v kopoprodajni pogodbi zmanjšalo premoženje tožene stranke za znesek 3,120.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpobijano sodbo razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno je predlagal njeno razveljavitev. Navajal je, da je posojilo uporabil za nakup stanovanja, torej namensko. Zato tudi ni mogoče trditi, da je sredstva uporabil nesmotrno, neodgovorno in neupravičeno. Posojilo je bilo porabljeno za tisto, za kar je bilo namenjeno, torej za nakup stanovanja. Ugotovitev, da je tožnik predložil toženi stranki kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki ga ni imel namena kuputi, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik posamezne mesečne obroke posojila toženi stranki redno vrača. V nasprotju z dokaznim gradivom je ugotovitev, da ima dejanje tožnika znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Pridobljeno posojilo ni bilo protipravno, ker ga je tožnik pridobil zakonito in ga je na zakonit način tudi uporabil. Tako se pokaže, da je za odločitev kupoprodajna pogodba za drugo stanovanje dejansko nepomembna. Ni bilo upoštevano, da so primeri drugih delavcev veliko hujši od tožnikovega, ker so posojila uporabili za druge namene.

Nobenemu delavcu ni bila izrečena takšna kazen, kot tožniku, zaradi česar je v neenakopravnem položaju in nima enakega položaja pred zakonom. Tako so bile kršene njegove temeljne ustavne pravice.

Nepravilno je stališče, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vsebino sklepa revizijskega sodišča, ki je ugotovilo, da tožena stranka ni natančneje določila okoliščin in pogojev, pod katerimi se kršitve iz 50. člena KP, ki so v zvezi z dejanji določenimi v 58. členu ZTPDR, štejejo za tako hude, da se zanje obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, kot določa tretji odstavek 58. člena ZTPDR.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče le v skladu z določbo 89. člena ZDR. Te okoliščine bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je določba disciplinske komisije nezakonita.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrečno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sodbe sodišča druge stopnje ne izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato v tem obsegu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

To sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 139/97 z dne 11.11.1997 določbi 48. in 50 člena KP razlagalo v povezavi z 58. členom ZTPDR in 89. členom ZDR. Ugotovilo je, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni bilo ugotovljeno, katero hujšo kršitev delovnih obveznosti je tožnik storil z dejanjem, ki mu je bilo očitano. Kljub vsebini razveljavitvenega sklepa tega sodišča, sodišče prve stopnje dejansko ni izvajalo dokazov, ki bi potrdili ali ovrgli pravilnost izpodbijanih odločitev tožene stranke. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe najprej ugotovilo, da je tožnik storil kršitev po 6. točki 50. člena KP, nato pa da je pravilna kvalifikacija kršitve po določbi 2. točke prvega odstavka 48. člena KP. Iz obrazložitve torej ni mogoče ugotoviti, katera pravna podlaga bi naj bila pomembna za odločitev.

Izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 19.1. in 21.3.1994 očitata tožniku, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 50. člena KP, ki ima (sodeč po vsebini odločb) znake kaznivega dejanja goljufije. Za takšno kvalifikacijo bi moralo biti dokazano, da si je tožnik pridobil protipravno premoženjsko korist (posojilo) tako, da je z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil toženo stranko v zmoto, da mu je v svojo škodo odobrila in izplačala stanovanjsko posojilo v znesku 3,120.000,00 SIT. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik imel namen kupiti stanovanje, ki je navedeno v 1. členu posojilne pogodbe z dne 14.6.1993 in zakaj je že dne 16.6.1993 (odstopna izjava v zbirki listin) odstopil od kupoprodajne pogodne z dne 9.6.1993. To je storil pred nakazilom posojila, ki je bilo nakazano prodajalcu B. Z. (sporočilo o obremenitvi z dne 21.6.1993), ne pa tožniku, kot zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje (na 3. strani obrazložitev sodb). V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, zakaj je tožnik odstopil od kupoprodajne pogodbe za stanovanje (tožnik navaja, da zato, ker so bili stroški agencije, ki je posredovala pri nakupu, odločno pretirani), ali res s prodajalcem B. Z. ni imel stikov in ga ne pozna (izpovedba tožnika na listu 15 spisa). Te izpovedbe tožnika ni mogoče logično povezati z nakazilom posojila na račun Z. in trditvijo tožnika, da ima celoten znesek še na hranilni knjižici (navedba na listi 4 spisa). Za prenakazilo je bil zelo verjetno potreben dogovor med navedenima osebama. V dokaznem postopku tudi ni bilo razjasnjeno, kako bi na morebitno kvalifikacijo kršitve lahko vplivalo dejstvo, da je tožnik stanovanje dejansko kupil s kupoprodajno pogodbo z dne 29.6.1994, torej več kot leto dni po tistem, ko je tožena stranka nakazala posojilo na račun prvega prodajalca.

Tožena stranka je v točki II. navedb (list. št. 6 spisa) trdila, da v I., sploh ni trosobnega stanovanja, torej stanovanja, ki bi naj bilo predmet pogodbe z dne 9.6.1993. To trditev tožene stranke bi naj potrdila izjava delavcev tožene stranke z dne 24.11.1993, ki je v disciplinskem spisu. Okoliščine o točnosti teh trditev niso bile dokazno preizkušene.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na 3. strani najprej ugotovilo, da je tožnik toženo stranko spravil v zmoto, da mu je ta odobrila oziroma nakazala stanovanjsko posojilo (ali gre za protipravno premoženjsko korist?), na podlagi že neveljavne pogodbe (ali je bilo s tem oškodovano premoženje), kar bi lahko predstavljalo tudi znake kaznivega dejanja goljufije, kar bi naj bila kršitev po 6. točki 50. člena KP, nato pa je sprejelo stališče, da je tožnik storil kršitev po 2. točki prvega odstavka 48. člena KP. Doslej izvedeni dokazi sicer še ne pritrjujejo zaključku, da je tožnik storil kršitev po 6. točki 50. člena KP, ker niso dokazani vsi elementi za kvalifikacijo kršitve po navedeni določbi KP, prav tako pa je ne izključujejo.

Sodišče prve stopnje je po navedenem sklepu tega sodišča v sodbi tožnikovo dejanje kvalificiralo po 2. točki prvega odstavka 48. člena KP ("nesmotrna, neodgovorna in neupravičena uporaba sredstev") in ugotovilo, da je tožnik neupravičeno uporabil sredstva tožene stranke. Za takšno kvalifikacijo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (3. in 4. stran obrazložitve) ni navedlo, na podlagi kakšne in katere dejanske podlage je prišlo do sklepa, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po navedeni določbi KP. Prej izvedeni dokazni postopek je bil dopolnjen le tako, da je bil tožnik na glavni obravnavi dne 18.6.1999 le na kratko zaslišan. Dokazni sklep o izvajanju dokazov (katerih dokazov, o katerih okoliščinah) sploh ni bil sprejet. Posebne (kvalifikatorne) okoliščine bi bile podane, če bi obstojale hujše posledice, ki jih določata 89. člen ZDR in drugi odstavek 48. člena KP. Med hujše posledice bi bilo mogoče šteti tudi škodo, ki bi toženi stranki lahko nastala, če bi bila dokazana kvalifikacija hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. točki prvega odstavka 48. člena KP.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in nato na podlagi ugotovljenih dejstev sklepati ali je tožnik storil kršitev in katero hujšo kršitev delovnih obveznosti je storil. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.