Jedro

Izterjava carinskega dolga je v javnem interesu. Zato tožnik ne more doseči odložitve izvršbe le z navajanjem pavšalnih okoliščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep je bil izdan v upravnem sporu, v katerem tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 30.3.2005, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 22.11.2002, s katerim je tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 466.614,00 SIT.

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, kot sodišče prve stopnje, zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 28.1.2006, v kateri je predlagal odložitev izvršitve navedene odločbe Carinskega urada L. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik s pavšalnimi navedbami nastanka težko popravljive škode še ne izkazuje, predlagana odložitev pa nasprotuje javnemu interesu. Pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe zato niso izpolnjeni.

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sklep nezakonit, saj je izkazal težko popravljivo škodo. Z izvršitvijo carinske odločbe bodo vnovčeni njegovi vrednostni papirji. Ti bodo tako zanj za vedno in nepovratno izgubljeni. Prodani vrednostni papirji se v naravi ne morejo vrniti. S predlagano odložitvijo javna korist ne bi bila v ničemer prizadeta.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) lahko tožnik, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS se na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sicer izpolnjena procesna predpostavka, saj je tožena stranka z odločbo z dne 28.12.2005 zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada L., s katerim je bil zavrnjen predlog za odlog izvršitve carinske odločbe. Toda sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja.

Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi pogoji v navedeni zakonski določbi, pri tem pa je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku lahko nastala težko popravljiva škoda, in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča le zatrjevanje tožnika, da mu bo izvršitev sporne odločbe z vnovčenjem nematerializiranih vrednostnih papirjev povzročila težko popravljivo škodo, ne more biti podlaga za izdajo zahtevane začasne odredbe. Trditveno podlago zahteve za izdajo začasne odredbe bi moral tožnik konkretno opredeliti s takšnimi konkretnimi okoliščinami, ki bi izkazovale verjetnost nastanka težko popravljive škode, in ki bi jih bilo mogoče tudi preizkusiti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljevanje tožnikove zahteve (z razlogi kot jo vsebuje zahteva) se še ne izkazuje verjetnega nastanka težko popravljive škode.

Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da ni izpolnjen niti pogoj, ki se nanaša na javno korist. Po določbi 6.b člena Carinskega zakona v zvezi s 105. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je plačilo carinskega dolga splošna družbena obveznost in je v javnem interesu, da se čimprej izterja od vsakega carinskega zavezanca, razen v primerih, ko tako izjemo določa Carinski zakon. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, tožnik le z navajanjem, da je carinskemu organu, kot garancijo za dolg po odločbi, ki je postala izvršljiva že v letu 2002 izročil nematerializirane vrednostne papirje, tudi ne izkazuje. Ker je bilo tako pravilno ugotovljeno, da pri tožniku niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V njih tožnik smiselno ponavlja razloge, s katerimi je utemeljeval svojo zahtevo za odlog izvršitve oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa so bili navajani razlogi pravilno presojeni že s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73., 69. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.