Jedro

Zdravniško potrdilo je, kot smiselno izhaja iz razlogov odločbe o pritožbi, tisto, ki ob neskladnih izjavah tožnika in poškodovanke, predstavlja ključen dokaz o ugrizu psa. Z njim tožnik ni bil seznanjen in se zato o njem tudi ni mogel izjaviti. Dejstvo, da gre za javno listino, organa ne odvezuje dolžnosti, da stranko seznani z njeno vsebino. Zakon namreč dopušča dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območnega urada Ljubljana, št. 06172-1110/2010/7 z dne 28. 5. 2010 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 250,10 EUR, povečane za 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Veterinarska uprava Republike Slovenije, Območni urad Ljubljana, je z izpodbijano odločbo odločil, da se psica A., mešanka, rojena 26. 5. 2008, št. čipa ..., katere skrbnik je tožeča stranka, šteje za nevarnega psa (1. točka izreka) in da se podatki o ugrizu živali vnesejo v centralni register psov (2. točka izreka). Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena z določbo 23. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali, ZZZiv-UPB2 (Uradni list RS, št. 43/07), po kateri se pes, ki je ugriznil človeka, šteje za nevarnega, in s 5. odstavkom 26.a člena istega zakona, po katerem mora policija in druge osebe iz 42. člena tega zakona, ki dogodek ugriza obravnavajo, v roku 24 ur obvestiti območni urad, ki podatke o ugrizih psov vnese v centralni register psov. V dejanskem pogledu pa prvostopni organ po prejemu obvestila PP B., na podlagi pridobljenih pisnih izjav tožeče stranke in poškodovanke, kot nedvoumno ugotavlja, da je dne 23. 4. 2010 na neograjenem dvorišču stanovanjske hiše na naslovu ..., psica A., last tožeče stranke, pritekla iz hiše in v levo golen ugriznila C., ki je šla po dvorišču oziroma mimo hiše. Lastnik psice v trenutku ugriza ni bil prisoten, psica pa je bila odvezana. Poškodovanka je dogodek ugriza prijavila na PP B. in poiskala zdravniško pomoč v Zdravstvenem domu D., v ambulanti 3 dr. E.E. V dokaz je predložila zdravniško potrdilo, ki ugriz psa potrjuje.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Iz izpodbijane odločbe in dokumentov zadeve je po presoji pritožbenega organa razvidno, da izpodbijana odločba ne temelji le na izjavi poškodovanke, kot meni tožeče stranka, temveč tudi na zdravniškem potrdilu E.E., dr. med. z dne 19. 5. 2010, iz katerega izhaja, da je C.C. dne 23. 4. 2010 utrpela ugriz v levo golen, da je bila dana prijava na policijsko postajo in opravljena identifikacija psa. Istega dne je bila rana v ZD D. pregledana, tam pa so opravili tudi cepljenje proti tetanusu.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Iz izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni organ dejansko stanje v zadevi kot nedvomno ugotovil na podlagi izjav obeh udeležencev. Tožeča stranka je že v pritožbi opozorila, da ob upoštevanju vsebine njene izjave, tak zaključek ni pravilen. V tej zvezi pritožbeni organ ugotovi zgolj, da odločba ne temelji zgolj na izjavi poškodovanke, temveč tudi na zdravniškem potrdilu. Do izjave tožeče stranke se tako ne opredeli niti prvostopni niti drugostopni organ, ki prav tako ne pojasnita, zakaj tožniku, ki v svoji izjavi ugriz zanika, ne verjameta. Zdravniško potrdilo, na katero se sklicujeta, tožeči stranki ni bilo nikoli predočeno, tako da tožnik njegove vsebine ne pozna. Tako ne ve, na podlagi česa (izjave C.C., lastne ugotovitve, izjav tretjih) je zdravnica ugotovila, da je C.C. ugriznila ravno psička A. Ne gre namreč spregledati, da je bilo potrdilo izdano šele 19. 5. 2010, to je skoraj mesec dni po zatrjevanem dogodku. V tem času pa bi lahko C.C. ugriznil tudi kakšen drug pes, saj je teh na vasi več. V nobeni od odločb rana tudi ni opisana, iz odločb pa tudi ne izhaja, da naj bi zdravnica z lastnim opažanjem ugotovila, da gre za poškodbo, ki je posledica ugriza psa, niti stanje rane (ali je ta sveža, že zaceljena ali pa gre zgolj za vidno sled poškodbe). Zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, mora poškodovanca napotiti v antirabično ambulanto. Po podatkih tožeče stranke C.C. na antirabično ambulanto ni bila napotena. Po predvidevanju tožeče stranke zato, ker do ugriza dejansko ni prišlo. Inšpektorji VURS pa po zatrjevanem ugrizu psičke tudi niso pregledali. Ker gre za psa mešanca, ki nima standardnega ugriza, bi namreč bila mogoča njegova primerjava s sledjo ugriza. Tožena stranka pri svojem odločanju torej dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, temveč je le nekritično verjela izjavi C.C., čeprav je tožnik pojasnil, da je z gospo že dalj časa v sporu. Ravno ta spor pa je verjetno razlog, da si je C.C. ugriz izmislila. Tožeča stranka je po pooblaščenki pred vložitvijo tožbe želela vpogledati spis, predvsem zdravniško potrdilo, vendar se VURS na prošnjo pooblaščenke ni odzval. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov (vpogled listin, ki so v upravnem spisu, elektronskega zaprosila za vpogled v spis, poizvedba pri antirabični ambulanti, zaslišanje tožnika in C.C.) odloči tako, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude 8 dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pred izdajo odločbe ni bila seznanjena z vsebino izjave, ki jo je v postopku podala poškodovanka in z vsebino zdravniškega potrdila. Z dokazi tožeča stranka tudi ni bila seznanjena v razlogih izpodbijane odločbe, saj v obrazložitvi vsebina izjav in vsebina zdravniškega potrdila ni navedena. Iz obrazložitve namreč sledi le sklep o dejanskem stanju, ki ga na podlagi izjav in zdravniškega potrdila naredi prvostopenjski organ, pri čemer pa razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, iz odločbe tudi ne izhajajo. To še zlasti velja za izjavo, ki jo je v postopku podal tožnik in ki je z izjavo poškodovanke vsebinsko neskladna.

Tožeča stranka iz navedenih razlogov utemeljeno ugovarja, da v nasprotju z načelom zaslišanja stranke pred izdajo odločbe ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in dokazih, ki so pomembni za odločitev. Ker z dokazi ni bila seznanjena niti v razlogih izpodbijane odločbe, te možnosti tudi ni imela v postopku s pritožbo.

Zdravniško potrdilo je, kot smiselno sledi iz razlogov odločbe o pritožbi, tisto, ki ob neskladnih izjavah tožnika in poškodovanke, predstavlja ključen dokaz o ugrizu psa. Z njim tožnik, kot že navedeno, ni bil seznanjen in se zato o njem tudi ni mogel izjaviti. Dejstvo, da gre za javno listino, organa ne odvezuje dolžnosti stranko seznaniti z njeno vsebino. Zakon namreč dopušča dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena (171. člen ZUP).

Ker ugotovljena kršitev načela zaslišanja stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, ki predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, v pritožbenem postopku ni bila sanirana, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zdravniškega potrdila, kot jo tožnik lahko razbere iz razlogov odločbe o pritožbi, sodišče zato ni presojalo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki prisodilo povračilo stroškov postopka v priglašeni višini, ki ne presega pavšalnega zneska povračila po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.