Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo res nepravilno zavrglo z odločbo, ki jo je poimenovalo sodba. To bi namreč moralo storiti s sklepom. A da gre pri tem zgolj za pomoten zapis, izhaja tudi iz pravnega pouka odločbe, ki omenja dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep. Bolj pomembno je, da ni razvidno, katere procesne pravice tožnikov naj bi bile zaradi tega napačnega poimenovanja kršene oziroma katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila posledično podana.

Za vsebinsko obravnavo ugotovitvene tožbe (pravilno tožbenega zahtevka) tožnika nista izpolnila (izkazala obstoja) procesne predpostavke pravne koristi (pravnega interesa). Obstoj slednje bi morala izkazati že v tožbi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje njune tožbe ni zavrglo takoj oziroma ob predhodnem preizkusu le-te, nima nobenega vpliva na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako ne predstavlja kršitve njunih procesnih pravic. Ker mora sodišče prve stopnje na obstoj procesnih predpostavk paziti ves čas postopka, je dolžno (če kadarkoli med postopkom ugotovi, da kakšna od njih ne obstoji) postopati tako, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Iz tega razloga tudi ni bilo dolžno opraviti (izvesti) naroka. Narok za glavno obravnavo je namenjen vsebinskemu obravnavanju tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru pa vse procesne predpostavke za takšno obravnavanje niso bile podane (izkazane).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 5. 2014: - zavrglo tožbo (I. točka izreka), - tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 5.050,44 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper odločbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je njuno tožbo zavrglo, pri čemer ni pojasnilo pravne podlage za njeno izdajo. V kolikor je želelo izdati sodbo, bi moralo pri tem skladno z ZPP izvesti ustrezen postopek, katerega pa ni izvedlo. Zato je podana kršitev skoraj vseh določb ZPP. V kolikor je želelo izdati sklep, pa tega ni ustrezno navedlo, je zato podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj ima odločba takšne pomanjkljivosti, da se zaradi njih ne da preizkusiti). Sodišče je namreč izdalo sodbo ter navajalo razloge za izdajo sklepa o zavrženju. Poleg tega ni navedlo pravne podlage za izdani sklep. Odločba sodišča je nerazumljiva in nejasna. Razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi, pa so sami s seboj v nasprotju. Kršeni sta določbi 324. in 332. člena ZPP. Predmetna sodba zanju, ne samo glede na odločitev temveč tudi vodenje postopka, predstavlja veliko presenečenje. V nadaljevanju navajata, kako je tekel postopek. Sodišče jima je dalo jasno sporočilo, da se bo prvi narok zagotovo opravil, zaradi česar nista mogla ne pričakovati ne predvidevati, da naroka dne 19.5.2014 ne bo opravilo oziroma da ga sploh ne bo opravilo. Pooblaščenka ob oddaji pripravljalne vloge še ni prevzela sodbe, saj s pošto tedaj še ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje njune prve pripravljalne vloge ni upoštevalo. Slednje bi v konkretnem primeru ravnalo pravno predvidljivo in s tem skladno z Ustavo Republike Slovenije, le v kolikor bi izvedlo prvi narok in tožnikoma na ta način dalo možnost do izjave, kot je to nakazovalo, da bo storilo tudi s prestavljanjem naroka za glavno obravnavo. Poudarjata, da nedvomno izkazujeta pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe o odstopu terjatve z dne 22.12.2014 sklenjene med toženima strankama. V nadaljevanju ponovita svoje trditve, ki naj bi jih podala v pripravljalni vlogi, nato pa pojasnjujeta, zakaj naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo pogodbe nepravilno.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo (kot nedopustno) res nepravilno zavrglo z odločbo, ki jo je poimenovalo sodba. To bi namreč moralo storiti s sklepom (drugi odstavek 181. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP(1)). A da gre pri tem zgolj za pomoten zapis, izhaja tudi iz pravnega pouka odločbe, ki omenja dopustnost vložitve pritožbe zoper sklep. Bolj pomembno je, da ni razvidno, katere procesne pravice tožnikov (in v čem) naj bi bile zaradi tega napačnega poimenovanja kršene.(2) Pritožnika navajata, da je podana kršitev skoraj vseh določb ZPP. Takšna trditev je ne le pavšalna ampak tudi sicer povsem neutemeljena. Prav tako ne drži, da ima izpodbijana odločba(3) zgolj zaradi napačnega poimenovanja takšne lastnosti, da je se zaradi njih ne da preizkusiti. Tudi v tem oziru je pritožba povsem splošna in posledično neprepričljiva. Enako velja za (prav tako nekonkretizirano) navajanje, da je odločba (iz istega razloga) nerazumljiva in nejasna oz. da so si ključni razlogi med seboj v nasprotju. Navkljub temu, da je izpodbijana odločitev (napačno) poimenovana kot sodba, je jasna,(4) prav tako so zanjo podani (prepričljivi) razlogi.

6. Povsem brezpredmetno je pritožbeno poudarjanje, da naj bi izpodbijana odločba za tožnika predstavljala veliko presenečenje. Za vsebinsko obravnavo njune ugotovitvene tožbe (pravilno tožbenega zahtevka) namreč nista izpolnila (izkazala obstoja) v 2. odstavku 181. člena ZPP opredeljene procesne predpostavke pravne koristi (pravnega interesa). Obstoj slednje bi morala izkazati že v tožbi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje njune tožbe ni zavrglo takoj oziroma ob (upoštevaje prvi odstavek 274. člena ZPP) predhodnem preizkusu le-te, nima nobenega vpliva na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Prav tako ne predstavlja kršitve njunih procesnih pravic. Ker mora sodišče prve stopnje na obstoj procesnih predpostavk paziti ves čas postopka, je dolžno (če kadarkoli med postopkom ugotovi, da kakšna od njih ne obstoji) postopati tako, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Iz tega razloga tudi ni bilo dolžno opraviti (izvesti) naroka. Narok za glavno obravnavo je namenjen vsebinskemu obravnavanju tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru pa (kot je bilo poudarjeno) vse procesne predpostavke za takšno obravnavanje niso bile podane (izkazane). Zato je povsem neprepričljivo tudi pritožbeno navajanje, češ da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru (pravno) predvidljivo (oziroma skladno z ustavo) ravnalo le, v kolikor bi izvedlo prvi narok in tožnikoma dalo možnost izjave. Kot je bilo predhodno pojasnjeno, sta bila tožnika dolžna svoj pravni interes (pravno korist) za ugotovitveno tožbo izkazati že v njej sami, a v tem (kot je v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje) z navedbami, ki sta jih v tej zvezi podala, nista bila uspešna. Okoliščina, da ni takoj prišlo do zavrženja tožbe (ampak da je bila ta poslana v odgovor in da je prišlo do razpisa naroka), pa v tem oziru (prav) ničesar ne spremeni.

7. Navedbe, ki sta jih tožnika podala v prvi pripravljalni vlogi(5), ki jo je sodišče prejelo po izdaji sodbe (in sicer dne 16.5.2014), so ne samo prepozne (in že zato neupoštevne), ampak v zvezi z vprašanjem izkazanosti njunega pravnega interesa (koristi) za vloženo tožbo tudi sicer ničesar ne spreminjajo. Na drugi strani zgolj vztrajanje (prepričanje), da takšen interes izkazujeta, prav tako ne zadošča. Prepričljivo obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala, da bi se njun pravni položaj v primeru ugoditve njunemu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, kakorkoli spremenil (izboljšal),(6) v celoti drži. Dodatne navedbe v pripravljalni vlogi (in sedaj v pritožbi), češ da naj bi se „z ugotovitvijo pogodbe za nično razveljavila vsa nezakonita pravna dejanja drugotoženke, ki jih je uveljavljala v izvršilnem postopku“ in da naj bi se njun pravni položaj spremenil tako, da naj bi se izvršba vodila le še na nepremičnino (ne pa tudi na sredstva na njunih transakcijskih računih oz. na njuno pokojnino), so ne samo hipotetične, ampak (kar je še bolj pomembno) tudi sicer nejasne (oziroma nepojasnjene). V zvezi s tem ni moč spregledati njunih pritožbenih navedb, da naj bi sklep izvršilnega sodišča, s katerim je na predlog drugotoženke dovolilo izvršbo tudi na druga izvršilna sredstva,(7) postal pravnomočen. Ker zatrjevana razveljavitev v nobenem primeru ne bi mogla biti avtomatična posledica morebitne v tem pravdnem postopku izdane ugodilne sodbe, ni jasno (niti z njune strani pojasnjeno) s pomočjo katerih institutov (pravnih sredstev) izvršilnega postopka naj bi tožnika (na podlagi take sodbe) dosegla razveljavitev (domnevno) nezakonitih procesnih dejanj drugotoženke oziroma (pravnomočnih) sklepov izvršilnega sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njune tožbe je zato povsem pravilna. Slednje se je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe sicer opredeljevalo tudi do vsebinske (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je bilo to povsem brez potrebe, je (z vidika pravilnosti oziroma zakonitost izpodbijane odločitve) brezpredmetno tudi obširno pritožbeno nasprotovanje tem zaključkom (oziroma pritožbeni očitki), do katerega se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnika sama nosita z njuno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Oziroma katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila posledično podana.

(3) Ki ima vse zakonsko predvidene dele (sestavine).

(4) In kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi pravilna.

(5) Ponavljata pa jih sedaj tudi v pritožbi.

(6) Oziroma da nista zatrjevala, da bi imela v odnosu do prvotoženca kot upnika drugačen pravni položaj, kot ga imata do drugotoženke.

(7) Glej sklep z dne 10. 11. 2005 v prilogi A11.