Jedro

Vsi trije oškodovanci so čutili težave zaradi poškodb pri vsakodnevnih opravilih le v času zdravljenja in določen (krajši) čas po zaključku zdravljenja. Težave tožnikov pa ne v času zdravljenja ne po njem po presoji revizijskega sodišča niso dosegle tiste stopnje intenzivnosti, da bi bili upravičeni tudi do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. in II. točki tako spremeni, da se delno ugodi pritožbama tožeče in tožene stranke in se v nerazveljavljenem delu spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se z upoštevanjem že pravnomočno prisojenih, a neizpodbijanih zneskov v celoti glasi: "Tožena stranka mora plačati - prvemu tožniku 484.890,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 4.890,00 SIT od 19.11.1991 dalje do plačila, od zneska 480.000,00 SIT pa od 23.6.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, - drugi tožnici 373.540,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 3.540,00 SIT od 19.11.1991 dalje do plačila, od zneska 370.000,00 SIT pa od 23.6.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, - tretjemu tožniku 257.624,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 7.624,00 SIT od 19.11.1991 dalje do plačila, od zneska 250.000,00 SIT pa od 23.6.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sicer se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški, tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da mora prvemu tožniku plačati 584.890,00 SIT, drugi tožnici 363.540,00 SIT in tretjemu tožniku 178.624,00 SIT, vsem trem kot odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki so jo pretrpeli v prometni nesreči dne 10.10.1991. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo ter deloma spremenilo, deloma (glede zavrnitve zneska 17.736,00 SIT odškodnine za gmotno škodo) pa razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsem trem tožnikom je zvišalo odškodnino za negmotno škodo: prvemu tožniku na 750.000,00 SIT, drugi tožnici na 570.000,00 SIT, tretjemu tožniku pa na 350.000,00 SIT.

Tožeča in tožena stranka vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasni reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prva revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zvišanje odškodnin za negmotno škodo, druga pa spremembo ali razveljavitev sodb v zanjo neugodnem delu ter ponovno obravnavanje zadeve pred prvostopenjskim sodiščem.

Tožeča stranka meni, da je sodišče prisodilo tožnikom prenizko odškodnino za vse oblike negmotne škode.

Glede prvega tožnika poudarja njegovo mladoletnost ob škodnem dogodku, nadalje nepravilno zaraščenost ključnice v bajonetnem položaju s skrajšavo za 1 cm, njegovo prikrajšanost pri športnih aktivnostih, ker je bila poškodovana levica, oškodovanec pa je levičar. Dodaja še, da bo zaradi poškodovane levice vsakodnevno občutil zmanjšanje življenjske aktivnosti, ko bo po končanem šolanju začel delati ter da se niso uresničila predvidevanja izvedenca, da bo zmanjšanje življenjske aktivnosti le začasno. Tudi odškodnino za strah sta sodišči odmerili prenizko.

Pri drugi tožnici očita sodiščema, da nista v zadostni meri upoštevali sedanjih in bodočih telesnih bolečin, ki jih čuti na delovnem mestu, gospodinjskih opravilih, ob spremembah vremena in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako je prenizka odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede slednje nato podrobno povzema izvedenčeve ugotovitve o tožničini rehabilitaciji. Poudarja še, da je bil zlasti primarni strah intenziven.

Enako trdi glede strahu za tretjega toženca. Pri slednjem poudarja dolžino obdobja, ko je trpel bolečine, in dejstvo, da čuti bolečine pri vzpenjanju po lestvi (tretji tožnik je namreč "žerjavist") tudi še po izdelavi medicinske ekspertize. Nadalje opozarja na njegove dodatne težave, ker je astmatik, bolečine ob spremembah vremena in dvigovanju težjih bremen. Revident podrobno opisuje tudi težave, ki po njegovem mnenju govorijo v prid višji odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revident se pri vseh treh oškodovancih zavzema še za upoštevanje časa čakanja na satisfakcijo, saj jim tožena stranka ni izplačala še ničesar, čeprav je bil temelj njene obveznosti nesporen. Kot argument za upoštevanje te okoliščine navaja padec vrednosti tolarja v razmerju do DEM v obdobju od škodnega dogodka do vložitve revizije (150 odstotkov).

Tožena stranka se ne strinja s presojo, da gre tožnikom tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Če zmanjšanje življenjske aktivnosti ni trajno, se odškodnina za to obliko škode prisodi le izjemoma, če so bile duševne bolečine bolj intenzivne in so trajale daljše obdobje. Teh pa pri nobenem od tožnikov ni. Vse "težave" tožnikov je sodišče že upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Sicer pa so tudi odškodnine za telesne bolečine previsoke. Enako velja za odškodnino za strah. Presoja temelji le na izjavah tožnikov, ki niso objektivizirane, poleg tega pa poškodbe niso bile takšne, da bi opravičevale tako visoko odškodnino. Prvi tožnik ni upravičen do odškodnine za skaženost, ker gre za nabreklino majhnega obsega. Ne strinja se tudi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ker dokazovanje trditev tožeče stranke z njeno lastno izpovedbo ni smiselno.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je deloma utemeljena.

Uradoma upoštevne absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP sodišči nista zagrešili. Pritrditi je potrebno reviziji tožene stranke, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikom prisodili odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tej obliki negmotne škode za nobenega od tožnikov ni moč presoditi, da je pravno relevantna. Vsi trije so čutili težave zaradi poškodb pri vsakodnevnih opravilih le v času zdravljenja in določen (krajši) čas po zaključku zdravljenja. Težave tožnikov pa ne v času zdravljenja ne po njem po presoji revizijskega sodišča niso dosegle tiste stopnje intenzivnosti, da bi bili upravičeni tudi do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Posebej je potrebno poudariti, da se odškodnina za to obliko škode prisodi zaradi osebne prizadetosti oškodovanca, njegovih duševnih bolečin, ne pa zaradi samega prikrajšanja, ker je npr. zaradi zloma ključnice nosil tri tedne oprt, tri tedne izostal pri pouku, bil nekaj več kot dva meseca v bolniškem staležu ter čutil lažje posledice poškodbe pri fizičnem delu še približno dva meseca po poškodbi. Tovrstne nevšečnosti, ki jih zdravljenje poškodb prinaša, sodna praksa upošteva pri odškodnini za telesne bolečine. Nadalje je pomembno, da se tudi bodoče telesne bolečine upoštevajo pri odškodnini za telesne bolečine. Za presojo, ali gre zaradi njih za trajno oškodovančevo prizadetost pri njegovih aktivnostih pa je potrebno ugotoviti, ali je takšno prikrajšanje po normalnem teku stvari gotovo. Česa takšnega pa sodišči za nobenega od tožnikov nista ugotovili. Tudi za prvega tožnika ne. Res sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da ima še težave pri športu (zaslišan je bil na glavni obravnavi 23.6.1993, l.št. 29), toda ob tem ni moč mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izvedenec predvideval takšno izboljšanje stanja prvega tožnika, da posledic v prihodnosti ne bo imel. To dejansko ugotovitev je pritožbeno sodišče sprejelo, saj nadaljnja ugotovitev tega sodišča, da je težave prvega tožnika pri telovadbi izvedenec potrdil aprila 1992, vanjo ne posega. Takšne dejanske ugotovitve obeh sodišč pa ne dajejo opore za sklepanje o gotovi bodoči škodi, t.j. trajnem prikrajšanju prvega tožnika pri športu. Za začasno prikrajšanje pa tudi njemu odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne gre. Drugačnih revizijskih trditev tožeče stranke, češ da je prikrajšanje pri športnih aktivnostih za prvega tožnika trajno, ni moč presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Že zato so neupoštevne tudi revizijske trditve o težavah, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi posledic poškodbe, ko se bo zaposlil. Prav tako se revizijsko sodišče ne strinja s presojo pritožbenega sodišča, da je kostna nabreklina na ključnici v premeru približno 1,5 cm, ki kožo izločuje za 0,5 cm, takšna sprememba zunanjosti prvega tožnika, zaradi katere bi bil upravičen do odškodnine za to obliko negmotne škode. Upoštevanje morebitnega izrazitejšega subjektivnega odnosa prvega tožnika do tako majhne zunanje spremembe (o tem sklepa pritožbeno sodišče na podlagi izpovedbe prvega tožnika, ki jo v razlogih povzema) bi bilo v nasprotju s 1. in 2. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Pač pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji pritožbenega in prvostopenjskega sodišča glede višine odškodnine za telesne bolečine in strah za vse tri tožnike, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in strahu. Prisojeni zneski so ustrezno individualizirani, hkrati pa ne presegajo širših družbenih okvirov, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Sodišči sta tedaj materialno pravo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR) uporabili pravilno. Ne revizija tožeče stranke ne revizija tožene stranke, ki obe izpodbijata tudi višino odškodnine za strah in telesne bolečine za vse tri oškodovance, zato nista utemeljeni. Temu je potrebno dodati, da je tretji tožnik zahteval za strah 50.000,00 SIT (prim. pripravljalni spis tožeče stranke z dne 13.5.1993, l.št.25), kolikor mu je pritožbeno sodišče tudi prisodilo.

Poleg tega se pooblaščenec tožeče stranke v konkretnem primeru neutemeljeno sklicuje na pomen čakanja na satisfakcijo. Utemeljevanje tega razloga za višjo odškodnino s spremenjenim razmerjem med tolarjem in DEM v času med škodnim dogodkom in vložitvijo revizije pa sploh nima nobene zveze z odmero višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Pooblaščenec tožeče stranke očitno prezre, da je zvišal zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo 13.5.1993, da je odločanje o pravični denarni odškodnini že pojmovno vezano na upoštevanje kupne moči denarja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje (in ne morda ob škodnem dogodku) ter da gredo tožeči stranki od prisojene odškodnine od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje zakonite zamudne obresti, ki po veljavnem Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti vsebujejo tudi valorizacijo (prim. 1. odst. 2. čl. Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - Ur.l. RS 14/92 in 13/93). Njegova bojazen, da bodo tožniki prikrajšani zaradi padca kupne moči domačega denarja po odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, je zato odveč.

Toženi stranki pa je potrebno še pojasniti, da razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ne more biti predmet preizkusa v revizijskem postopku, ker to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. (prim. 400. čl. ZPP).

Sodišči sta v opisanem obsegu zmotno uporabili materialno pravo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Revizijsko sodišče je o revizijah tožeče in tožene stranke zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. in 393. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče in tožene stranke temelji na 166. čl. ZPP.