Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo skupaj z publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiški knjigi so temeljna načela zemljiškoknjižnega prava. Njihov namen je varstvo pravnega prometa, res pa je, da tudi ta načela niso absolutna in se nanje lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parcele št. 3084 k.o. B. kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. na podlagi te pravnomočne sodbe opravi naslednji zemljiškoknjižni vpis: odpis parcele 3084 k.o. B. od vložne številke 725 k.o. B., otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka ter tu vpis parcele 3084 - porušeni objekt 35 m2 in vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke A. D. d.o.o. do celote; in da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 3084 k.o. B. še posebej pa je dolžna opustiti vstopanje, dostop, zadrževanje in pospravljanje kamenja na navedeni parceli vse v 15 dneh ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške postopka odmerjene v višini sodne odmere z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosoje dalje. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške odmerjene na znesek 114.179,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da napadena sodba ni pravilna in ni zakonita, po mnenju pritožbe so vsi pritožbeni razlogi medsebojno povezani zato jih bo skupaj obrazložila. Sodišče je zaslišalo samo toženo stranko, tožeče stranke preko njenega direktorja V. Š. pa ni zaslišalo in v razlogih sodbe ni zadovoljivo utemeljilo zakaj tega ni opravilo, še več, sodišče ni zaslišalo nobene po tožeči stranki predlagane priče za potrditev tožbenih trditev o posesti tožeče stranke in njenih pravnih prednikov na sporni nepremičnini, zato se v tožbi zatrjevana dejstva niso ugotavljala. Z zaslišanjem samo tožene stranke kar brez konfrontacije z izpovedjo v tožbi predlaganih prič je enostransko in pristrano ter v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Nobenega dvoma ni, da je treba v primeru, ko je odločitev v sporu odvisna od ugotovitev spornih pravno relevantnih dejstev zagotoviti tak postopek, ki bo v njem mogoče ugotoviti materialno resnico. Napadena sodba pa ni rezultat takega postopka. Način izvrševanja posesti tožeče stranke in pravnih prednikov ter na sporni nepremičnini v postopku sploh ni bila ugotovljena. Pa tudi, če se sledi samo toženčevi izpovedi in njegovim ravnanjem v zvezi s sporno nepremičnino, določil je geodetsko delitev na svoj in sporni del, obnovil je samo svoj del prej enovite parcele ne pa spornega; da je V. S. zatrjevala, da je sporna nepremičnina njena; da mu prodajalec M.o.K. ni dejansko v naravi pokazal sporne nepremičnine in izročil v posest temveč je nepremičnino kupoval le po neki fotografiji in mapni kopiji, je očitno, da toženec pri nakupu ni bil v dobi veri, ker ni preveril stanja kupovane nepremičnine v naravi. Iz izpovedi samega toženca sledi, da si toženec ob nakupu ni ogledal stanja nepremičnine v naravi, da je nepremičnino kupoval le po fotografiji in da mu M.o.K. kot prodajalec ni nepremičnino neposredno sama izročila v posest, tožeča stranka meni, da se je toženec pri nakupu zavedal, da pri nakupu ni kupil sporne nepremičnine temveč zgolj samo tisti del, ki ga je kasneje obnovil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik hoče povedati, da je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti. To je pravica stranke do izjave, ki vsebuje tako pravico stranke, da navaja dokaze in pravico do izvedbe dokazov. Sodišče lahko izvedbo predlaganih dokazov zavrne iz upravičenih razlogov. Tako lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, ki naj bi služil ugotovitvi dejstva, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, ali je neprimerno za ugotovitev določnega dejstva ali tudi kadar stranka ne navede katero pravno pomembno dejstvo, naj se s predlaganim dokazom ugotovi. ZPP v 287. členu določa, da sodišče predlagane dokaze za katere misli, da niso pomembni za odločitev zavrne in navede zakaj jih je zavrnilo. Tako je bilo tudi v tem primeru, kajti iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno zakaj določenih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Očitno v tem postopku ni bilo sporno ali so pravni predniki tožeče stranke parc. št. 3084 k.o. B. priposestvovali, zato dokazov v tej smeri sodišče prve stopnje ni izvajalo, sporno vprašanje, ki ga je moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi rešiti je ali je bil toženec pri pridobitvi lastninske pravice na sporni parceli v dobri veri, kar mu zato tožeča stranka oporeka. Predmetno parcelo je toženec kupil v letu 1998 od M.o.K., ki je bila kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi, na javni dražbi. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo skupaj z publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiški knjigi so temeljna načela zemljiškoknjižnega prava. Njihov namen je varstvo pravnega prometa, res pa je, da tudi ta načela niso absolutna in se nanje lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. To vprašanje je urejal tudi Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95-ZZK/95) v času sklenitve pravnega posla veljavni zakon. Ta je v 5. členu določal, da se na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi lahko zanese le kdor v pravnem prometu pošteno ravna. Sodišče prve stopnje se je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasno opredelilo do vprašanja ali je toženec pri nakupu sporne nepremičnine od zemljiškoknjižnega lastnika to je od M.o.K., pošteno ravnal. Toženec je namreč prepričljivo povedal, da mu prodajalec nepremičnine v naravi ni pokazal, da pa je sam odšel na kraj in ugotovil, da je celotna parcela zapuščena in poraščena z robido tako kot tista, ki jo je kasneje kupila tožeča stranka od D.K. kar pa ga ni moglo opozoriti na kakršnakoli upravičenja slednjega na sporni nepremičnini. Na javno dražbo je pristopil sam in od nobenega ni slišal, da bi kdo na sporni nepremičnin imel kakšna upravičenja. Da je bila nepremičnina nekoč uporabljena v sklopu objektov, ki jih je kasneje kupila tožeča stranka pa toženec zaradi poraščenosti parcele z robido, ni mogel videti. Glede vprašanja stopnje dolžne skrbnosti je tudi pritožbeno sodišče prišlo do sklepa, da od tistega, ki se je v pravnem prometu zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ni mogoče zahtevati večje skrbnosti kot se zahteva od povprečno skrbne osebe. Upoštevati je potrebno obligacijsko pravna načela ravnanja v pravnem prometu kot splošna pravna načela poštenega ravnanja, ki so sicer tudi uporabna v stvarnopravnih oz. zemljiškoknjižnih razmerjih. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je pravni prednik tožeče stranke sporno parcelo res tudi priposestvoval. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.