Jedro

Dejstvo, da prosilec ni, čim je bilo mogoče zaprosil za azil, je lahko pomembno pri presoji njegove verodostojnosti, ne sme pa biti edini razlog za zavrženje ali zavrnitev prošnje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno AA, državljana Bosne in Hercegovine, roj. 6. 6. 1975 v kraju A, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izpovedbo tožnika na podlagi dne 27. 1. 2005 vložene prošnje za azil. Navedel je, da je bil od leta 1995 do 1996 v generalštabu in da se je boril na strani srbske vojske. Leta 1999 je odšel v Slovenijo in v njej na legalen način prebival 6 mesecev. Leta 2000 se je vrnil v BiH in tam ostal 1 leto. Leta 2001 se je ponovno vrnil v Slovenijo, se leta 2002 poročil s slovensko državljanko, s katero ima dva otroka, ki sta prav tako slovenska državljana. Ker so mu dokumenti potekli dne 18. 12. 2003, se je moral vrniti nazaj v BiH in tam je ostal šest mesecev do maja 2004. Nato mu je začela groziti skupina Srbov, ki je ostanek ... stranke. Zavzemajo se za državo brez Muslimanov in Hrvatov. Želeli so ga vključiti v skupino. Hoteli so, da se vse, ki se vračajo ustrahuje in da se jim požgejo hiše. Najprej je bil na razgovorih, kjer so mu dali določene naloge, katere pa ni upošteval, zato so se začeli problemi in kasnejše grožnje. V Slovenijo je moral tako hitro pobegniti, da ni uspel urediti dokumentov, zato je odšel na ilegalen način. Po treh dneh ilegalnega prebivanja v Sloveniji, ga je prijela policija in ga vrnila na Hrvaško. To se je ponovilo trikrat, nato pa je odšel v BiH, si uredil veljavno vizo in tako na legalen način prišel nazaj v Slovenijo. Po mesecu dni bivanja so mu dokumenti za prebivanje potekli, zato se je moral vrniti v BiH. To se je zgodilo približno pred mesecem dni. Obtožili so ga, da je slovenski vohun in je moral, brez da bi si uredil veljavne dokumente, oditi. Uradne oblasti in njegovi organi ga ne iščejo, težave ima z neformalnimi ekstremističnimi skupinami. S politiko se ni nikoli ukvarjal. Pomoči na policiji ni iskal, ker je oseba, ki mu je grozila, policist. BB mu je predlagal, da naj vzame s seboj dva svoja najboljša prijatelja in da začnejo iz telefonske govorilnice groziti vsak dan po telefonu. Po enem mesecu ga je ta oseba ponovno povabila na razgovor, kjer ga je vprašal, ali se med ljudmi občuti strah in kako so reagirali na te klice. Takrat mu je BB predlagal, da bi enemu izmed teh povratnikov zažgal hišo. Ponudil mu je orožje, da ga izbere in da z njim izvede nalogo. Predlagal mu je, da naj pod avto nastavi eksploziv.

Tožena stranka na tej podlagi sklene, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, kot ga v svoji knjigi The Law od Refugee Status (1991) opredelil James C. Hathaway), kot ga opredeljuje Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/82/EC z dne 29. 4. 2004 - (Ur. l. EU št. L 304/12 z dne 30. 9. 2004) in tudi upravno-sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 142/2005 z dne 9. 2. 2005). Gre za pravni standard, po katerem je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti.

Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da prosilec za azil preganjanja zaradi teh petih razlogov niti ne uveljavlja. V BiH ima probleme samo z neformalnimi ekstremističnimi skupinami Srbov, kar pa glede na že zgoraj obrazloženo, ne more predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe na podlagi odločbe o prekršku Okrajnega sodišča v B opr. št. PR 2/95 z dne 20. 1. 2005 in depeše PP Piran št. 3B692-157-164-2005 z dne 20. 1. 2005, ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel ilegalno dne 18. 1. 2005 (ne 20. 1. 2005 kot trdi prosilec - točka 15 obrazca prošnje za azil). Istega dne mu je bila s strani PP C zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika odvzeta prostost za 48 ur. Po obravnavi pri sodniku Okrajnega sodišča v B je bil nastanjen v Centru za tujce, Izpostava D. Iz dokumentacije v spisu tudi izhaja, da je bil tožnik zaradi nezakonitega prebivanja v Sloveniji že večkrat odstranjen iz države. Dne 21. 1. 2005 pa je, medtem ko je čakal na ponovno odstranitev iz Republike Slovenije, napisal lastnoročno prošnjo za azil. Tožena stranka je na tej podlagi odločila, da je očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, azil pa zlorablja, saj je prosilec prošnjo za azil vložil šele, ko je bil v Sloveniji, po obravnavi na PP C, PP B in po obravnavi pri Okrajnem sodišču v B, ko je bil nastanjen v Centru za tujce in čakal na odstranitev iz Slovenije.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS (Up 286/2002-2), po katerem mora organ, tudi če odloči po 2. odstavku 35. člena ZAzil, utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Pravi, da odločitev ni obrazložena in da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb ter ni preverila objektivnih okoliščin v matični državi. Navaja, da je poročen s Slovenko, s katero ima dva otroka, ki sta slovenska državljana, in bi si zato lahko uredil dovoljenje za začasno bivanje, kot je to že večkrat storil. Dovoljenja pa si ni uspel pridobiti, ker je bil zaradi groženj in fizičnega nasilja, katerega je bil deležen po vrnitvi v matično državo, prisiljen matično državo takoj zapustiti. Opis preganjanja je enak, kot ga je podal v upravnem postopku, le da je manj podroben. ZAzil ne določa nikakršnega roka za vložitev prošnje za azil, zato je sklep tožene stranke, da če bi tožnik res želel azil, bi zanj zaprosil takoj po prihodu v Slovenijo. Ker mu je bila ob prvem stiku z uradnimi organi odvzeta prostost, je nerazumno pričakovati, da bi tožnik lahko takoj zaprosil za azil. Pravi, da vrnitev v matično državo za tožnika osebno ne bi bila varna in se sklicuje na mednarodno pravno zaščito. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in da razsodi, da se tožniku prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) v tistem delu obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerem tožena ugotavlja, da okoliščine v Sloveniji, v katerih se je tožnik znašel pred vložitvijo prošnje, kažejo, da je treba prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno, ker iz tožnikove prošnje očitno izhaja, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (drugi del 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil) s tem, da sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja še druge argumente, ki izvirajo iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v upravnem postopku.

Za odločanje je pomembno, tako kot ugotavlja tudi tožena stranka, da je tožnik prišel v Slovenijo dne 18. 1. 2005 in ni takoj zaprosil za azil, ampak mu je bila dne 18. 1. 2005 ob 18.45 uri s strani policistov PPM E odvzeta prostost v kraju F na območju E in je bil pridržan 48 ur. Pridržanje se je nadaljevalo na PP B (obvestilo policije šifra 3B692-157-164-2005). Tožnik je bil nato dne 20. 1. 2005 obravnavan pred sodnikom za prekrške v B (sodba o prekršku opr. št. PR 2/05 z dne 20. 1. 2005) in mu je bila izrečena globa 20.000, SIT. Tožnik je bil nato nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države in temu dejstvu tožnik v tožbi ne oporeka. Prošnjo za azil je vložil šele naslednji dan po obravnavi pred sodnikom za prekrške, to je dne 21. 1. 2005. Glede na to, da je bil v Center za tujce nastanjen za to, da bi bil odstranjen iz države, vložitev prošnje šele na dan 21. 1. 2005 vzbuja resen dvom o verodostojnosti tožnikove izpovedbe, da je v izvorni državi preganjan. Resnost tega dvoma pa preide v prepričanje o neverodostojnosti tožnika ob upoštevanju podatkov, ki jih je tožnik sam navedel ob podaji prošnje za azil in v tem delu sodišče dopolnjuje obrazložitev tožene stranke. Tožnik je namreč navedel, da je po mesecu maju leta 2004, ko naj bi bil prvič žrtev pritiska, prišel v Slovenijo za 3 mesece in v tem obdobju očitno ni vložil prošnje za azil, čeprav se ključen opis preganjanja, ki ga je podal v lastnoročni izjavi, nanaša na ta čas glede na to, da govori o dveh pritiskih, ki sta bila v razmaku enega meseca. Policija ga je vrnila na Hrvaško in nato je še večkrat prišlo do njegove odstranitve iz Slovenije. V BiH si je nato uredil veljavno vizo, kar zopet kaže na to, da takrat ni bil preganjan v smislu, kot je navajal v prošnji za azil. Ko pa mu je viza potekla, se je vrnil v BiH, kjer so mu grozili in ga fizično napadli in naj bi potem takoj zapustil izvorno državo. Za ta zadnji napad tožnik v upravnem postopku ni navedel nikakršnih podrobnosti niti v tožbi ni ničesar dodal ali dodatno pojasnil, kar bi sodišču vzbudilo dvom v pravilnost dokazne ocene tožene stranke. ZAzil sicer res ne določa roka za vložitev prošnje za azil, vendar pa imajo okoliščine v zvezi s časom vložitve prošnje za azil glede na čas prihoda v državo pomen za presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe, da je preganjan v izvorni državi, tako kot to velja tudi v konkretnem primeru. S tem pa, ko je sodišče presodilo, da je organ pravilno ugotovil, da izpovedba tožnika, ki je temeljno dokazno sredstvo v azilnem postopku, ni verodostojna, to pomeni tudi, da prosilec ne potrebuje zaščite v smislu ZAzil. Pri tem je sodišče upoštevalo mnenje Visokega komisariata ZN za begunce v zvezi z določilom 7. člena predloga direktive o minimalnih procesnih standardih za države članice EU v postopkih odločanja o statusu begunca, ki prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil ne predpisuje. Visoki komisariat ZN za begunce je v zvezi s tem predlogom pravne ureditve v EU zavzel stališče, da je dejstvo, da prosilec ni čim je bilo mogoče zaprosil za azil lahko pomembno pri presoji njegove verodostojnosti, ne sme pa biti edini razlog za zavrženje ali zavrnitev prošnje. (UNHCR Provisional Comments on the Proposal for a Council Directive on Minimum standards n procedures in member states for Granting and Withdrawing Refugee Status, Council document 14203/04, Asile 64, of 9 November 2004). Tudi v konkretnem primeru sodišče sodbe ni oprlo samo na čas vložitve prošnje glede na tožnikov prihod v Slovenijo, ampak je presojo oprlo tudi na druge, že omenjene razloge, in je v tem smislu dopolnilo obrazložitev izpodbijane odločbe.

Toženi stranki se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do navedb v prošnji, saj je imela dovolj podlage za zavrnitev verodostojnosti tožnika in za odločitev na podlagi drugega dela 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tako tudi ne drži tožbena navedba, da odločba ni obrazložena.

Sodišče pa ne sledi utemeljitvi tožene stranke, da opis dogodkov v izvorni državi tožnika, ne more pomeniti preganjanja v smislu ZAzil, kajti tožena stranka ni utemeljila, zakaj preganjanje, kot ga je opisal tožnik v upravnem postopku, ne more pomeniti preganjanje na podlagi političnega prepričanja in zakaj pritiski predstavnikov Službe državne varnosti in policista, kot jih je navedel tožnik, ne bi mogli pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Vendar pa ta pomanjkljiva obrazložitev glede pojma preganjanja in podlage za preganjanje po presoji sodišča nima vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je izpodbijana odločba utemeljena na drugem delu 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.