Jedro

S pomočjo izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je drugi tožnik sposoben za delo z razbremenitvami, kot so mu bile priznane v upravnem postopku, ter dodatno stvarno razbremenitvijo, priznano v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi logično pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in ga upoštevalo pri odločitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 2. 7. 2020, v odločbi št. ... z dne 16. 9. 2019 pa prvi odstavek izreka spremenilo v delu, v katerem so opredeljene stvarne omejitve, in sicer tako, da se glasi: ročno lahko premešča bremena do 10 kg, v vratni in ledveno križni hrbtenici se lahko giba le v okviru ergonomskih kotov, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži vratne in ledveno-križne hrbtenice ter brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih gibov v zapestjih (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko z omejitvami priznanimi z izpodbijanima odločbama, le da naj se 10 kg nadomesti s 5 kg, od 24. 5. 2019 dalje, pri čemer mora tožena stranka izdati odločbo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti ½ njunih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko sodbe sta tožnika vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje ter jima prizna stroške pritožbenega postopka.

Dokazne predloge, tj. postavitev drugega izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa, postavitev izvedenca ortopedske stroke, izvedbo poizvedb glede plačila prispevkov in dodatno zaslišanje glede obstoja okoliščin, ki dokazujejo potrebo po časovni razbremenitvi, je sodišče zavrnilo. Neobrazloženost zavrnitve dokaznih predlogov ne omogoča pravice do učinkovite pritožbe. Sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar uveljavljata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Sodišče zaradi funkcije izvedencev ni podvomilo v pravilnost podane ocene v izvedenskem mnenju. Kršilo je pravico do izjave, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri zavrnitvi dokaznega predloga za opravo uradnih poizvedb glede plačila prispevkov se ni opredelilo do dejstva, ki sta ga želela dokazovati. Tudi zavrnitev dodatnega zaslišanja drugega tožnika, glede potrebe po časovni razbremenitvi, predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej posledici je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno ter sprejeta zmotna materialno pravna odločitev. Izvedensko mnenje ne predstavlja objektivnega odraza zdravstvenega stanja drugega tožnika. Zavzemala sta se, da sodišče pridobi kontrolno izvedensko mnenje izvedenca medicine dela in dodatno angažira izvedenca s področja ortopedije. Izkazala sta pogoje za imenovanje izvedencev, ki jih določa 254. člen ZPP. Okoliščine iz osebnega življenja o katerih je želel dodatno izpovedati na zaslišanju vplivajo na obseg delazmožnosti. Sodišče je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, da je bolečinska simptomatika drugega tožnika terapevtsko obvladljiva, kljub temu, da je izvedenec izrecno ugotovil, da je bolečina subjektiven pojem, ki ga vsak doživlja drugače. Trpi kronične bolečine v hrbtenici, ki ne pojenjajo niti ponoči, pojavljajo se mu mravljinci v udih, zaradi bolečin lahko v postelji leži največ tri ure, zaradi česar je utrujen in neprespan in je kljub zdravilom proti bolečinam doživel, da ni mogel kontrolirati urina ter mora vsakodnevno poseči po protibolečinski terapiji, ki mu bolečine le lajšajo, ne pa odpravijo. Do teh navedb se sodišče niti izvedenski organ nista opredelila. Podana je kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvida ortopeda izhaja, da je podal predlog za časovno razbremenitev. Kljub upoštevanju stvarnih razbremenitev in protibolečinski terapiji po nekaj urah dela občuti močne bolečine in utrujenost. Polovični delovni čas, ko so bolečine in težave še znosne in obvladljive, bi lahko delal. Izvedenec je namesto, da bi odgovoril na vprašanje, katera je dokumentacija na katero je oprl svoja stališča, povezoval s svojo domnevo, da si delo kljub zdravstvenemu stanju, lahko organizira za polni delovni čas.

Za presojo zdravstvenega stanja in vpliva slednjega na preostalo delazmožnost, je treba ugotoviti zdravstveno in funkcionalno stanje hrbtenice, kar bi lahko opravil le izvedenec ortoped. Iz izvidov ortopeda ne izhaja ocena funkcionalne zmogljivosti hrbtenice na podlagi katere bi bila možna ocena preostale delazmožnosti. Ortoped mu je svetoval delo s krajšim delovnim časom. Sodišče je zaključilo, da je izvedenec vpogledal v zadnji izvid ortopeda in ga primerjal s svojim izvidom osebnega pregleda ter je s tem popolno in pravilno ugotovil dejansko stanje, kar ne drži, saj se do izvida z dne 12. 2. 2019 ni opredelil. Izvedenec nima potrebnega znanja s področja ortopedije. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži izhaja iz 22. in 25. člena Ustave RS. S tem, ko je sodišče opustilo dokazni predlog z imenovanjem dodatnih izvedencev je kršilo načelo kontradiktornosti in neposrednosti. Obstoji kršitev drugega odstavka 254. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Potrebno se je opredeliti do vprašanja, katero je tisto delo, ki bi ustrezalo zdravstvenemu stanju drugo tožnika in kdo mu je takšno delo dolžan zagotoviti. Pravice do premestitve na drugo delovno mesto ne more realizirati, saj v okviru njegovega poklica dejansko ni mogoča. Dejavnost delodajalca je specifična dejavnost, ki se je razvijala dolga leta, potrebno je specifično znanje in izkušnje, zato je od drugo tožnika, ki to znanje ima, odvisen obstoj družbe. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka, je zmotna odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih kršitev. Neizpodbijana I. točka izreka prvostopenjske sodbe je že pravnomočna.

5. Pritožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. V obrazložitvi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom niso v nasprotju, jasen pa je tudi izrek sodbe.

Ni utemeljena niti pavšalno zatrjevana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Ta je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Tako ne gre za protispisnost, če se očitek o napaki nanaša na presojo izvedenih dokazov, kar zatrjujeta pritožnika.

Pred sodiščem prve stopnje nadalje ni prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev po drugem odstavku 213. člena ZPP odloči sodišče. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče predlagane dokaze zavrne, če misli, da niso pomembni za odločitev. Sodišče lahko zavrne dokaze, ki niso potrebni (ker je dejstvo že dokazano), so irelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni odločilno) ali ker so dokazi popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov z dodatnim zaslišanjem drugo tožnika, postavitvijo izvedenca ortopeda, novega izvedenca medicine dela ter opravo poizvedb o plačilu prispevkov v sodbi ustrezno obrazložilo, zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek o neobrazloženosti.

Sodišče ni dodatno zaslišalo drugega tožnika glede obstoja okoliščin, ki dokazujejo potrebo po časovni razbremenitvi, ker je vprašanje ali zavarovanec potrebuje časovno razbremenitev presojalo s pomočjo sodnomedicinskega izvedenstva in razloge za zavrnitev dokaza ustrezno utemeljilo. Utemeljeno je zavrnjen tudi dokazni predlog za opravo poizvedb glede plačila prispevkov drugega tožnika, saj v socialnem sporu v katerem se ugotavlja invalidnost drugega tožnika, ne gre za odločilno dejstvo. Pritožnikoma z neizvedbo predlaganih dokazov ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku in zato ne moreta uspešno zatrjevati kršitve 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic niti 25. člena Ustave RS o pravici do pritožbe.

6. Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 7. 2020, s katero sta zavrnjeni pritožbi zavarovanca (drugega tožnika) in njegovega delodajalca (prvega tožnika), zoper prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2019. S slednjo je odločeno, da se drugega tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto: ročno lahko premešča bremena do 10 kg, v vratni in ledveno križni hrbtenici se lahko giba le v okviru ergonomskih kotov, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži vratne in ledveno-križne hrbtenice, s polnim delovnim časom od 24. 5. 2019 dalje, da bo kontrolni pregled potreben maja 2024, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, in da mu je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do premestitve. Sporno je, ali drugi tožnik, ki je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, potrebuje še časovno in dodatno stvarno razbremenitev.

7. V sodno socialnem sporu se je delovna zmožnost drugega tožnika ugotavljala s pomočjo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (Fakultetna komisija), ki je pri njem sicer ugotovila potrebo po dodatni stvarni razbremenitvi (brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih gibov v zapestjih), ne pa potrebe po časovni razbremenitvi (krajši delovni čas, 4 ure dnevno) in tudi ne dodatne stvarne razbremenitve (ročno premeščanje bremen do 5 kg).

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

9. Fakultetna komisija, v sestavi izvedenca za medicino dela, je po proučitvi razpoložljive dokumentacije v spisu in po opravljenem osebnem pregledu ocenila, da je drugo tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ugotovljenimi v upravnem postopku in dodatno omejitvijo, tj. brez stalnih in ponavljajočih se fleksijskih gibov v zapestju. Utemeljila je, da bo drugi tožnik brez nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja lahko opravljal drugo delo v okviru III. kategorije invalidnosti od 24. 5. 2019 s polnim delovnim časom ob doslednem upoštevanju razbremenitev navedenih v mnenju. Vodilna težava drugega tožnika je bolečinska simptomatika, ki je dostopna sodobnim metodam protibolečinskega zdravljenja. Dodatna časovna omejitev do ocenjevanega datuma,3 ob doslednem upoštevanju stvarnih razbremenitev na podlagi objektiviziranih zdravstvenih okvar, strokovno ni utemeljena.

Na zaslišanju je izvedenec medicine dela vztrajal pri podani oceni delazmožnosti. Dodatno je izpovedal, da drugi tožnik vodene protibolečinske terapije še ni imel in, kot je izpovedal sam, protibolečinske terapije ne jemlje oziroma jo jemlje dokaj redko, ker meni da mu ne pomaga. Poudaril je, da ni zmožen za delo po opisu niti v skrajšanem delovnem času, pač pa je zmožen za delo s podanimi stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času.

10. Izvedenec medicine dela je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil zakaj pri drugem tožniku ni utemeljena potreba po dodatnih razbremenitvah in kako ta vpliva na njegovo delazmožnost. Izpovedal je, da je zaradi sindroma karpalnih kanalov dodal še razbremenitev, in sicer delo brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih gibov v zapestju. Ker je invalidnost najprej strokovno medicinsko vprašanje in šele nato tudi pravno, je ni mogoče opreti na izpoved drugega tožnika, še manj na njegove laične navedbe.

11. Sodni izvedenec je odgovoril tudi na vprašanje o tem katero delo lahko drugi tožnik še opravlja. Slednji je po poklicu trgovec in delo opravlja na delovnem mestu „poslovodja“, pri čemer njegovo glavno delo prestavlja destilacijo žganja in delo na terenu ter zajemna tudi pobiranje, prebiranje, pranje, mletje in fermetacijo sadja, žaganje drv, destilacijo, nadzor nad žganjem, skladiščenjem steklenic idr. Pojasnil je, da zagotovo rabi veliko ekipo, da vse naredi in ocenjuje, da je tudi v njegovi dejavnosti toliko del, ki bi jih lahko opravljal z razbremenitvami, da bo lahko ustrezno zaposlen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se ob upoštevanju definicije poklica po 63. členu ZPIZ-2 za svoj poklic pri drugem tožniku štejejo delo trgovskega potnika, prodajalca, proizvajalca žganja in poslovodje. Z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedenca so bila dodatno razčiščena sporna vprašanja, ki sta jih izpostavila tožnika. Neutemeljeno zato zatrjujeta, da izvedenec ni v zadostni meri pojasnil kako spremembe v zdravju vplivajo na delazmožnost, saj je tudi na te očitke podal jasne odgovore.

12. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti predlogu za postavitev drugega sodnega izvedenca medicine dela, saj razlogi za dokazovanje s sodnim izvedencem iste stroke po drugem odstavku 254. člena ZPP niso podani. Izvedensko mnenje izvedenskega organa ni nejasno, nepopolno, ni v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, niti ni v njem najti nasprotji ali pomanjkljivosti.

V dopolnitvi izvedenskega mnenja je sodni izvedenec tudi dodatno pojasnil, da se delo posameznega specialista in izvedenca medicine dela razlikuje. Specialist medicine dela je tisti, ki je usposobljen za podajo ocene delazmožnosti in pri podaji ocene upošteva funkcionalne zmogljivosti prizadetih organov oziroma organskih sistemov pacienta, ki so jih podali posamezni specialisti. K oceni preostale delazmožnosti v konkretnem primeru strokovno ni potrebno pritegniti izvedenca ortopeda. Izvedenec medicine dela je tisti, ki je najbolj kompetenten za oceno kako zdravstveno stanje drugega tožnika vpliva na njegovo preostalo delovno zmožnost, zato predlagana pridobitev izvedenskega mnenja specialista ortopeda ni utemeljena. Ob tem so bili odgovori na strokovna vprašanja podani s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, ki je pri izdelavi izvedenskega mnenja razpolagal z vso medicinsko dokumentacijo in je drugega tožnika tudi pregledal. Ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje izvedenca medicine dela, ga je še zaslišalo. Ob zaslišanju izvedenca je bil prisoten drugi tožnik tudi kot zakonit zastopnik prvega tožnika ter njun pooblaščenec, ki sta članu izvedenskega organa lahko postavljala vprašanja. Do zatrjevane kršitve kontradiktornosti in neposrednosti v obravnavani zadevi zato ni prišlo, niti ni moglo priti.

13. Izvedenec je prepričljivo pojasnil vpliv zdravstvenega stanja drugega tožnika na njegovo delazmožnost, pri čemer stanje ni takšno, da bi utemeljevalo potrebo po časovni in dodatni stvarni razbremenitvi. S pomočjo izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je sposoben za delo z razbremenitvami kot so mu bile priznane v upravnem postopku ter dodatno stvarno razbremenitvijo, priznano v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi logično pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in ga upoštevalo pri odločitvi.

14. Glede na to, da je neizpodbijana I. točka izreka sodbe že pravnomočna, je z izpodbijano II. točko izreka tožbeni zahtevek v presežku4 utemeljeno zavrnjen.

15. Ker tožnika s tožbenim zahtevkom nista uspela v celoti, sta upravičena do povrnitve ½ stroškov postopka, pri čemer bo sodišče prve stopnje ob uporabi četrtega odstavka 163. člena ZPP o višini odločilo s posebnim sklepom.

16. Glede na predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, po določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, stroške pritožbe krijeta sama.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 3 To je do izdaje dokončne odločbe dne 2. 7. 2020. 4 Priznanje dela s krajšim delovnim časom, dodatno stvarno razbremenitev in pravico do delnega nadomestila za invalidnost.