Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Imbus ključ, s katerim je tožnik rokoval pred poškodbo, ne more šteti za nevarno orodje, torej za nevarno stvar. Prav tako ni nevarna dejavnost konkretno delo, ki ga je tožnik v okviru svojih delovnih obveznosti opravljal, torej pomoč sodelavcu pri odvijačenju vijaka ter odmontiranju pokvarjenega cilindra na delovnem stroju.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 do plačila.
2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče pri odločitvi oprlo predvsem na izpovedbe prič, ki so vse zaposlene pri zavarovancu tožene stranke, njegovo izpovedbo pa je brez prepričljive utemeljitve razlogov štelo za neprepričljivo. Pritožnik je dogodek natančno opisal. Poudarja, da njegovo ravnanje, ko je s ključem držal vijak, ki je v cilindru na eni strani, njegov sodelavec pa je na drugi strani vijak v cilindru s ključem odvijal, ni bilo odvisno zgolj od njegove lastne sile. Z večjo silo je ravnal sodelavec, saj je s ključem odvijal vijak. Pritožnik celotnega delovnega procesa ni mogel sam kontrolirati in ga imeti pod nadzorom. Kljub njegovi previdnosti je prišlo do nesreče, ki je ni mogel preprečiti. Poudarja, da je bil cilinder masten, da je puščal olje, kar je bil razlog, da ga je bilo potrebno zamenjati. Napačen je tudi zaključek sodišča glede odgovornosti za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Tožnik poudarja, da je do nezgode prišlo, ker je sodelavec uporabil večji ključ in pri odvijačenju uporabil preveliko silo.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Tožnik se je poškodoval 26. 1. 2012 na delovnem mestu upravljalca stroja pri G. d.d. Pred nesrečo je pomagal sodelavcu tako, da je z imbus ključem na eni strani držal vijak, ki ga je na drugi strani poizkusil odvijačiti sodelavec, ko je naenkrat imbus ključ potegnilo navzdol in stisnilo tožnikov prst med ta ključ in železo pod njim. Takšen opis dogodka med strankama v bistvenem ni sporen. Tožnik zahteva odškodnino od tožene stranke na podlagi objektivne odgovornosti svojega delodajalca, ker trdi, da se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Sicer pa zahteva odškodnino tudi na podlagi določb o odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec v okviru svojega dela povzroči tretji osebi.
6. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, je pri presoji odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti materialnopravna podlaga v določbah 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ in 149. člena OZ. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. V našem pravu je pravilo krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa izjema, ki jo je treba ozko tolmačiti. Sodna praksa objektivno odgovornost oži na obravnavanje tistih dejavnosti, ki so izredne, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Ti so izkazani zlasti tedaj, če je škoda, ki grozi, nadpovprečno velika ali če do nje zelo pogosto prihaja. V konkretnem primeru pa za takšno dejavnost ne gre. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da imbus ključ, s katerim je tožnik rokoval pred poškodbo, ne more šteti za nevarno orodje, torej za nevarno stvar. Prav tako ni nevarna dejavnost konkretno delo, ki ga je tožnik v okviru svojih delovnih obveznosti opravljal, torej pomoč sodelavcu pri odvijačenju vijaka ter odmontiranju pokvarjenega cilindra na delovnem stroju. Na presojo sodišča, ali je šlo za nevarno dejavnost, tudi ne more vplivati okoliščina, ali je bil cilinder masten ali ne. Tudi če bi bil, kot trdi pritožba, ni šlo za dejavnost, ki bi sama po sebi ali v povezavi s to okoliščino pomenila povečano nevarnost. 7. Trditvena in dokazna podlaga v obravnavanem primeru torej ne zadostuje za zaključek o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Morebitnega krivdnega ravnanja delodajalca, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost po 1. odstavku 131. člena OZ, pa tožnik ne zatrjuje.
8. Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, ko očita sodišču, da bi moralo podrejeno uporabiti kot pravno podlago določbo 147. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalcev. Ta določba se uporabi za primere, ko delavec v okviru svojega dela povzroči škodo tretji osebi, za kar odgovarja njegov delodajalec, razen če dokaže, da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog. Tožnik konkretno očita toženi stranki, da je sodelavec pri odvijačenju uporabil preveliko silo, ker je imel večji ključ. Kot je pravilno obrazloženo v sodbi, zgolj takšni očitki ne zadoščajo za odškodninsko odgovornost delodajalca za ravnanja njegovega delavca.
9. Pritožba je zato neutemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo takšnih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).