Jedro

Souporaba poslovnega prostora s pogodbo ni bila predvidena; pogodbeni stranki z njo nista regulirali drugačnih razmer od tistih, ki so obstajale v času sklenitve pravnega posla. Ko so se te s tožničinim nastopom soposesti poslovnega prostora spremenile, je prenehalo razmerje, ki ga je pogodba urejala. Pogodba torej ne more predstavljati materialnega prava za presojo tistih (v konkretnem primeru »kasnejših«) razmerij, ki z njo niso bila urejena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morata toženi stranki nerazdelno plačati uporabnino za poslovni prostor, katerega solastnica je, v znesku 2.531.182 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska uporabnine, šteto od 11. dne v mesecu za tekoči mesec, od 11. 4. 1997 dalje ter da ji morata od decembra 2003 dalje do vsakega 10. dne v mesecu plačevati 153,39 EUR (tedaj še v tolarski protivrednosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka do plačila. Tako je odločilo zato, ker je tožnica zahtevek oprla na pogodbo o ureditvi razmerij med solastnicama z dne 9. 11. 1992, ta pa je po njegovi presoji nična, ker je odpadla podlaga. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek.

2. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo. Menilo je, da razmerja med pravdnimi strankami za sporno obdobje (od aprila 1997 dalje) s pogodbo, na katero je tožnica oprla zahtevek, niso urejena.

3. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč.

4. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravile in je revizijsko nanje zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 367. člena ZPP) vezano, so: - tožnica in prva toženka (direktorica druge toženke), ki sta sestri, sta solastnici poslovnega prostora v P., vsaka do ½-ice; - 9. 11. 1992 sta sklenili pogodbo o ureditvi razmerij med solastnicama, s katero je bila dogovorjena prodaja nepremičnine in delitev kupnine, za primer, da poskus prodaje za v pogodbi določeno ceno ne bi uspel do 31. 12. 1992, pa bo poslovni prostor do delitve solastnine uporabljala druga toženka in bo zanj tožnici od 1. 1. 1993 dalje plačevala po 300 DEM uporabnine mesečno; - namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe je bil določiti prodajo solastne nepremičnine kot primarni način delitve in pogoje zanjo v primeru prodaje do 31. 12. 1992 ter dolžnost druge tožene stranke plačevati odmeno za uporabo tožničinega deleža (souporaba tožnice ni bila predvidena) do kasnejše delitve; namena regulirati drugačne razmere od takrat obstoječih ni bilo; - prodaja ni uspela ne do 31. 12. 1992 in ne kasneje in tudi do delitve na drug način ni prišlo ter je do februarja 1994 poslovni prostor skladno s pogodbo uporabljala le druga toženka ter tožnici plačevala dogovorjeno uporabnino (razen za november 1992); - razmere so se nato spremenile: tožnica je znova nastopila soposest lokala; soposest je izvrševala od februarja 1994 do aprila 1997, nato jo je opustila, ne da bi o nameri to storiti predhodno obvestila toženo stranko. V reviziji sicer tožnica trdi drugače: da je tožena stranka vseskozi uporabljala celoten sporni prostor, sama pa je imela v njem nekaj časa zgolj prijavljeno svoje podjetje, s čemer nedovoljeno posega v dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 367. člena ZPP); - novembra 1997 je tožnica z dvema dopisoma toženo stranko pozvala k plačilu že zapadle in bodoče uporabnine za njen solastninski delež lokala na podlagi pogodbe o ureditvi razmerij med solastnicama z dne 9. 11. 1992. 7. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje z določbo 5. člena pogodbe o ureditvi razmerij med solastnicama, ki se glasi: «Vkolikor poslovni prostor do 31. 12. 1992 ne bo prodan, je podjetje S. d.o.o. P. dolžno plačevati B. I. 300 DEM uporabnine mesečno do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec do dejanske delitve solastne stvari, pri čemer solastnici nista več zavezani k načinu delitve, kot je dogovorjen v 3. točki te pogodbe(1).«

8. Obe nižji sodišči sta pravilno presodili, da pogodba o ureditvi razmerij med solastnicama ne predstavlja materialnega prava, na podlagi katerega bi bilo mogoče odločiti v sporu o zahtevku v zvezi z uporabo poslovnega prostora za čas po aprilu 1997, le da vsako iz različnih razlogov: prvostopenjsko zato, ker je po njegovem prepričanju pogodba nična, ker je s tem, ko je tožnica v februarju 1994 ponovno nastopila soposest poslovnega prostora, čeprav je bilo s pogodbo predvideno, da ga bo uporabljala le druga toženka, odpadla podlaga pogodbe (51. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), drugostopenjsko pa zato, ker pogodba ureja le obveznosti druge tožene stranke kot izključne posestnice poslovnega prostora za čas do (prve) spremembe razmer (nastopa soposesti tožnice februarja 1994) in je ni mogoče uporabiti tudi za obdobje, ko je tožnica po več kot treh letih soposest lokala ponovno opustila.

9. Pravilna je presoja pritožbenega sodišča, da pogodba z dne 9. 11. 1992 ureja razmerja le za čas do februarja 1993, ne pa tudi za sporno obdobje. Souporaba poslovnega prostora s pogodbo ni bila predvidena; pogodbeni stranki (skladno z načelom trajnosti pogodbenih razmerij) z njo nista regulirali drugačnih razmer od tistih, ki so obstajale v času sklenitve pravnega posla. Ko so se te s tožničinim nastopom soposesti poslovnega prostora spremenile, je prenehalo razmerje, ki ga je pogodba urejala. Pogodba torej ne more predstavljati materialnega prava za presojo tistih (v konkretnem primeru »kasnejših«) razmerij, ki z njo niso bila urejena.

10. Tožničino prepričanje o nepravičnosti odločitve, po kateri ji toženi stranki ne dolgujeta ničesar, čeprav uporabljata celoten poslovni prostor, torej tudi njen solastninski delež, revizijsko sodišče zavrača: odločeno je bilo le o tem, da do vtoževanega zneska ni upravičena na pogodbeni podlagi, z nepogodbeno podlago (219. člen ZOR) pa zahtevka ni utemeljevala in tudi ni navedla (vseh) dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi njen obstoj lahko preverilo sodišče. Vsaka uporaba tuje stvari (v celoti ali deloma) namreč ni podlaga za prisojo uporabnine.

11. Tudi z revizijo uveljavljanih procesnih kršitev ni bilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo dokazni predlog, naj opravi ogled spornega poslovnega prostora. Kateri oziroma kolikšen del poslovnega prostora sta v času glavne obravnave uporabljali toženi stranki je glede na odsotnost podlage zahtevka nepomembno. Pritožbeno sodišče podlage za sankcioniranje opustitve ogleda ni imelo. Enako velja za potrdilo z dne 18. 4. 1997, ki ga je sodišče prve stopnje sicer res dovolilo kot dokaz navkljub temu, da je bilo mu je bilo predloženo šele po izteku rokov iz 286. člena ZPP, vendar je pritožbeno sodišče tožnici pravilno odgovorilo, da ta dokaz ni bil podlaga presoji, da je pogodba z dne 9. 11. 1992 nična.

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): 3. člen pogodbe določa, da se poslovni prostor proda z zbiranjem najugodnejšega ponudnika, pri čemer znaša izhodiščna cena 122.600 DEM, kot jo je ocenil cenilec I. P.; vsak solastnik ima predkupno pravico pod najvišjo doseženo ceno.