Jedro

Določba 335. člena ZKP, po kateri sme predsednik senata prebrati prejšnjo izpovedbo priče, če je priča pri prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih (na glavni obravnavi) več ne spominja, se nanaša na izpovedbo priče preiskovalnemu sodniku ali na izpovedbo s prejšnje glavne obravnave, ne pa tudi na njeno izjavo, dano policiji ob zbiranju obvestil v predkazenskem postopku.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo v ponovljenem sojenju obsojenega M.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, za katero mu je ob upoštevanju kazni eno leto zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 52/2003 z dne 27.5.2003 zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 184. člena KZ v zvezi s sodbo I Kp 515/2003 z dne 13.10.2005, izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu in na prestajanju kazni zapora, ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika, žene in hčere zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve človekovih pravic in predlagal, da Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugo okrožno sodišče. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je v izjavi ponovil navedbe, podane v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik zahteve navaja, da je sodnica T.R. v neformalnem pogovoru seznanila sodnico V.V. z izjavami, ki so bile izločene iz spisa, z njegovim lažnim priznanjem in z mnenjem izvedenke M.T., ki je v svojem mnenju uporabila izjave A.S., ki so bile izločene iz spisa, ter ji podala svoje mnenje o obravnavani kazenski zadevi, s čimer je vplivala na njeno nepristranskost. Vložnik je s strani sodeče sodnice čutil sovražnost in željo po obsodilni sodbi že od samega začetka glavne obravnave, zato je 16.6.2008 zahteval izločitev sodnice na podlagi 4.a in 6. točke 39. člena ZKP. Prav tako se vložnik ne strinja s sklepom drugostopenjskega sodišča I Kp 38/2007, s katerim je bila zavrnjena zahteva njegovega zagovornika za izločitev mnenja M.T. z obrazložitvijo, da mnenje nima dokazne vrednosti. Sodišče naj bi na nedovoljen način pridobilo izjavo oškodovanke s tem, ko je T. spraševalo o tem, kaj ji je povedala oškodovanka. Po stališču vložnika bi morala izvedenka poučiti oškodovanko po določbi 236. člena ZKP, izjave privilegiranih prič, ki so se odrekle pričanju, pa bi morale biti izločene iz spisa ne glede na to, ali so bile pridobljene neposredno ali posredno.

6. V sodnem spisu ni najti podatkov o zatrjevanem negativnem odnosu predsednice senata prvostopenjskega sodišča do vložnika in domnevni neformalni seznanitvi sodeče sodnice z izjavami privilegiranih prič, ki so bile izločene iz spisa, zato vložnik s takim zatrjevanjem ne more uspeti. Vložnik prav tako ne more uspeti z zatrjevanjem kršitve določbe 236. člena ZKP v zvezi z delom izvedenke M.T. in z zahtevo za izločitev tega mnenja. Po določbah kazenskega postopka izvedenec nima dolžnosti dajati osebam, s katerimi v okviru izdelave izvida in mnenja opravlja informativni razgovor, pravni pouk po določbi 236. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sicer zaslišalo oškodovanko, vendar se je slednja odpovedala pričanju, njene izpovedbe in izjave policiji pa so bile že v prejšnjih sojenjih izločene iz spisa. Na glavni obravnavi dne 16.6.2008 je obsojenec zahteval tudi izločitev izvedeniškega mnenja M.T. iz sodnega spisa z utemeljitvijo, da se je izjava oškodovanke, sicer dana izvedenki neformalno, uporabila za prejšnjo obsodbo. Sodišče je takšno obsojenčevo neobrazloženo zahtevo za izločitev izvedeniškega mnenja, očitno nanašajočo se na prejšnjo obsodilno sodbo, razveljavljeno s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 38/2007 z dne 28.2.2008, in ne na zadnji kazenski postopek, utemeljeno zavrnilo. Izvedenka M.T. na glavni obravnavi ni bila zaslišana, sodišče tudi ni prebralo njenega mnenja, torej tega dokaza ni izvedlo, prav tako nanj ni oprlo sodbe. Sicer je do tega vprašanja zavzelo stališče že Višje sodišče v Mariboru v zgoraj citiranem sklepu, ko je navedlo, da je izvedenka v svojem mnenju povzela del pogovora z oškodovanko o kaznivem dejanju, vendar taka izjava procesnopravno nima dokazne vrednosti in ne pomeni nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo z analogno uporabo tretjega odstavka 83. člena ZKP treba izločiti. Šlo je za izjavo, pridobljeno na neformalen način, a po pravilih medicinske znanosti oziroma deontologije, na tej ravni pa se procesna raba omenjene izjave tudi konča (sklep, stran 4). Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrglo zahtevo za izločitev njegovega lažnega priznanja, drugostopenjsko sodišče pa se o tem zavrženju naj ne bi izjavilo. Obsojenec naj bi podal lažno priznanje zaradi preslepitve, prisile in zvijače njegovega zagovornika R.G., ki naj bi mu povedal, da mu lahko pomaga le, če bo kazniva dejanja priznal, sam pa se bo kot bivši tožilec dogovoril za izrek pogojne obsodbe. Zagovornik G. tudi naj ne bi reagiral na po stališču vložnika nezakonito ravnanje predsednice senata, ko naj bi priči S.M. podala napačen pravni pouk. Vložnik s takšnim zatrjevanjem ne more uspeti. Tako sodišče prve stopnje (sodba, stran 3) kot sodišče druge stopnje (sodba, stran 7) sta se opredelili do obsojenčevih trditev glede njegovega priznanja in zahteve po izločitvi tega priznanja, zaradi česar obsojenčevo zatrjevanje, da se drugostopenjsko sodišče do te njegove pritožbene navedbe ni opredelilo, ni utemeljeno. Sodba sodišča prve stopnje se ne opira ne na obsojenčev zagovor ne na njegovo priznanje kaznivega dejanja (sodišče je celo navedlo, da pušča obsojenčevo priznanje ob strani, 4. stran sodbe), pač pa na izpovedbe prič Z.Š., D.M., P.M. in A.M., kar je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 7). V kazenskem postopku, ki je predmet presoje z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti, je obsojenca zastopal odvetnik L.K., ne pa odvetnik R.G., ki je bil obsojenčev zagovornik v prvem sojenju v letu 2002, zato so vložnikove navedbe o slabem in domnevno nezakonitem delu odvetnika R.G. za odločitev o tej zadevi nerelevantne in neutemeljene.

8. Po stališču vložnika je drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe ZKP (- pri čemer vložnik ne navede, za katero kršitev naj bi šlo) s tem, ko predsednik senata obsojencu ni podal pravnega pouka o možnosti zahtevati izločitev sodnikov drugostopenjskega sodišča. Zakon o kazenskem postopku ne vsebuje določbe, po kateri bi moral predsednik senata drugostopenjskega sodišča pred opravo seje obdolžencu podati pravni pouk o možnosti zahtevati izločitev sodnika oziroma ga s tem seznaniti. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila vabljena na sejo drugostopenjskega sodišča, na kateri sta bila tudi prisotna. Iz zapisnika o seji drugostopenjskega sodišča je razvidno, da je predsednik senata obsojencu in njegovemu zagovorniku predstavil sestavo senata, na katero nista imela pripomb.

9. Vložnik neutemeljeno graja tudi zavrnitev njegovega dokaznega predloga za „pridobitev telefonskega pogovora z dne 2.6.2002“ v zvezi z zatrjevanimi grožnjami policije oškodovanki. O omenjenem dokaznem predlogu sta se opredelili tako prvostopenjsko (sodba, stran 4) kot drugostopenjsko (sodba, stran 7) sodišče, ki sta zaključili, da tak predlog ni utemeljen. Na glavni obravnavi je obsojenec sicer zatrjeval, da je policija grozila njegovi ženi, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa, da so bile grožnje policije usmerjene zoper oškodovanko in S.M. Oškodovanka in S.S. sta se odpovedali pričanju, vse njune izpovedbe so bile izločene iz spisa, S.M. pa ob zadnjem sojenju sploh ni bila zaslišana, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da presojanje izpovedbe S.S. odpade. Glede zatrjevanih groženj policije pa Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom drugostopenjskega sodišča, da telefonski pogovor S.S. s policijo ne pomeni pravno relevantnega dokaza.

10. Vložnikova zahteva, naj Vrhovno sodišče opravi preizkus obtožnice, ni utemeljena, saj preizkus obtožnice po določbah iz XIX. poglavja ZKP opravi predsednik senata, pred katerim naj bo glavna obravnava, glede tega, ali je obtožnica sestavljena po predpisih (drugi odstavek 270. člena ZKP), o ugovoru zoper obtožnico pa odloča zunajobravnavni senat (drugi odstavek 275. člena ZKP). Na tej stopnji kazenskega postopka, to je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa preizkusa obtožnice ni mogoče opraviti, zato Vrhovno sodišče takšno obsojenčevo zahtevo zavrača kot neutemeljeno. Obsojenec še navaja, da je vsebina obtožnice pomanjkljiva. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev zakona, ki jo uveljavlja z zahtevo, ampak mora zatrjevano kršitev tudi konkretizirati, sicer se sodišče do nje ne more opredeliti. Iz tega razloga Vrhovno sodišče ni moglo presoditi zatrjevanih pomanjkljivosti obtožnice.

11. Prvostopenjsko sodišče je po zatrjevanju vložnika kršilo določbe kazenskega postopka tudi s tem, ko je prebralo izjavo priče Z.Š. kljub izrecnemu navodilu drugostopenjskega sodišča v sklepu I Kp 38/2007 z dne 28.2.2008, da se bo v ponovljenem sojenju potrebno izogniti branju te izjave. Na takšen očitek je odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (sodba, stran 5), ki je pojasnilo, da je vsebina uradnega zaznamka s tem, ko ga je sodišče prebralo, postala sestavni del pričine izpovedbe na sodišču ter da sodba sodišča prve stopnje povzema izpovedbo priče Z.Š., ki jo je omenjena priča podala v preiskavi. V primeru, če je priča pri prejšnjem zaslišanju povedala dejstva, ki se jih (na glavni obravnavi) več ne spominja, sme predsednik senata po določbi 335. člena ZKP prebrati njeno prejšnjo izpovedbo. Omenjena določba se nanaša na izpovedbo priče preiskovalnemu sodniku ali na izpovedbo s prejšnje glavne obravnave, ne pa tudi na njeno izjavo, dano policiji ob zbiranju obvestil v predkazenskem postopku. Razen v primerih iz drugega odstavka 83. člena ZKP, sme sodišče takšne izjave uporabiti kot podlago za postavljanje vprašanj pričam, vendar pa nanje ne more opreti sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče z namenom osvežiti spomin priči Z.Š. predočilo njeno izjavo policiji s tem, da je to izjavo prebralo. Po podani izpovedbi priče Š. je sodišče prebralo še njene izpovedbe, dane v preiskavi in na prejšnjih glavnih obravnavah. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Ob navedenem Vrhovno sodišče v zvezi z vložnikovimi navedbami o uradnem preizkusu pritožbe pred sodiščem druge stopnje še dodaja, da drugostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti ne opravlja preizkusa vseh v določbi prvega odstavka 371. člena ZKP naštetih bistvenih kršitev zakona. Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP se drugostopenjsko sodišče omeji le na preizkus zatrjevanih kršitev, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami ZKP opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba pa tudi, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega zagovornika. Po uradni dolžnosti drugostopenjsko sodišče preizkusi tudi, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34/99 z dne 25.2.1999, na katero se sklicuje vložnik, vsebuje obrazložitev le o postopku preizkusa obtožnice, ne vsebuje pa obrazložitve o tem, da drugostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti opravlja preizkus vseh kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Vložnik zahteve uveljavlja tudi kršitev 3. alineje 29. člena Ustave, saj naj bi sodišče kršilo njegovo pravico do enakopravnosti izvajanja dokazov v njegovo korist s tem, ko je predsednica senata zavrnila šest njegovih zahtev za izločitev in štiri dokazne predloge. Že v točki 10 te sodbe je bilo obrazloženo, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevano kršitev ne samo navesti, ampak tudi obrazložiti, sicer Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ne more preizkusiti. Vložnik je v zahtevi navedel le, da uveljavlja kršitev 3. alineje 29. člena Ustave, v ničemer pa ni obrazložil zatrjevane kršitve. Vložnik zgolj z naštevanjem dokaznih predlogov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni zadostil konkretizaciji zatrjevane kršitve, zato je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da obsojenec v tem delu zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in na katere mu je drugostopenjsko sodišče že odgovorilo (sodba, stran 4 in 5), pri čemer gre tej obrazložitvi v celoti pritrditi.

13. Z navedbo, da je kazenski pregon za „kaznivo dejanje iz leta 1996“ zastaral, vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Zadnji kazenski postopek zoper obsojenca ni potekal zaradi storitve kaznivega dejanja iz leta 1996, temveč zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ. Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ (95), ki naj bi ga M.S. storil točno neugotovljenega dne v letu 1996, je bil vložnik s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 191/06 z dne 24.10.2006 pravnomočno oproščen (pritožba zoper oprostilni del sodbe ni bila vložena), zato je njegovo zdajšnje sklicevanje na zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje neutemeljeno.

14. Končno vložnik zahteve izraža nestrinjanje z zavrženjem njegove zahteve za izločitev mnenja izvedenca dr. M.V. Izvedenec naj obsojenca ne bi opozoril na to, da ni dolžan izpovedati zoper sebe, izvedenec pa je imel tudi že vnaprej izdelano mnenje. Njun pogovor je po zatrjevanju obsojenca trajal le pet minut, v tako kratkem času pa ni moč podati nepristranskega mnenja. Tudi v določbah o izvedenstvu Zakon o kazenskem postopku ne vsebuje določbe, po kateri bi izvedenec pred opravo razgovora s preiskovancem slednjemu moral podati kakršenkoli pravni pouk ali ga zapisati v svoj izvid in mnenje. Z nestrinjanjem z vsebino izvedeniškega mnenja pa vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

15. Vložnikova zahteva vabiti ga na sejo senata Vrhovnega sodišča ni utemeljena. Po določbi prvega odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča na seji v nenavzočnosti strank, zato Vrhovno sodišče vložnika ni vabilo na sejo, na kateri je obravnavalo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

16. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, kazenskega zakona in Ustave, zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Obsojenec je sicer lastnik stanovanja, vendar je bil obsojen na kazen zapora, je brez zaposlitve in ne prejema socialne pomoči, dolžan pa je skrbeti za mladoletnega otroka, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.