Jedro

Trditev revidenta, da je v obravnavanem primeru med tožnikom in toženo stranko prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik podpisal predlog pogodbe o zaposlitvi, ki ga je pripravila tožena stranka, je zmotna. Pogodba o zaposlitvi je oblična oziroma pisna pogodba, zato veže ponudnika in prejemnika ponudbe samo, če je ponudba oziroma sprejem dan v pisni obliki. Tožnik je pogodbo podpisal, ni pa je poslal toženi stranki, zato v tem primeru ni mogoče šteti, da je prišlo do sprejema ponudbe (38. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na določitev osnovne plače, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlog pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 24.12.1991, ki ga je tožena stranka predložila v podpis tožniku, v delu, ki se nanaša na določitev osebnega dohodka in vrednotenje težkih pogojev dela, v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku predložiti predlog pogodbe o zaposlitvi, ki bo usklajen z določili zakona in kolektivne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik predlog pogodbe podpisal in sprožil spor pred sodiščem, ker ni soglašal z vsebino predlagane pogodbe. Podpisane pogodbe ni vročil toženi stranki, tako da je ta za to, da je bila pogodba podpisana, zvedela šele na glavni obravnavi dne 4.6.1997. Sodišče je štelo, da so bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker je tožena stranka šele po uvedbi postopka pred sodiščem zvedela za to, da je tožnik pogodbo podpisal. Preizkusilo je zakonitost ponudbe pogodbe tožniku.

Ugotovilo je, da je bil tožnik pred zadnjo razporeditvijo razporejen na delovno mesto sistemskega inženirja, ki je bilo uvršečno v 41. razred po metodologiji za vrednotenje zahtevnosti del. Za opravljanje teh del so se zahtevala visoka specialistična znanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da razvrstitev tožnikovega novega delovnega mesta v najnižjo skupino delovnih mest VII. tarifnega razreda po kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 26/91-I) ni mogla biti zakonita.

Ugotovilo je tudi, da tožniku pripada tudi dodatek za težje delovne pogoje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Navajala je, da je tožnik predlog pogodbe podpisal, zato za vodenje sodnega postopka ni predpostavk in je treba tožbo zavreči. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker ni ugotovljeno, da tožnik ni izpostavljen težjim delovnim pogojem. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je predlog pogodbe o zaposlitvi nezakonit le v delu "o določitvi osnovne plače". Ugotovilo je, da tožnik podpisane pogodbe ni vročil toženi stranki ter presodilo, da zato do sklenitve pogodbe med strankama ni prišlo (31. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Zato tudi ni razloga za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter za zavrženje tožbe. Sodišče druge stopnje je soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo v ponudbi pogodbe o zaposlitvi tožniku do nižje analitične ocene njegovega delovnega mesta, ker pri njegovem vrednotenju ni bilo upoštevano zahtevano visoko specialistično znanje. Predlog je zato v nasprotju z zakonom in določili 62. člena omenjene kolektivne pogodbe dejavnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, saj sta obe stranki pogodbo podpisali. Da je prišlo do sklenitve pogodbe, pa tožena stranka ni vedela vse do glavne obravnave. Tožnik je to, da je pogodbo podpisal, prikrival. Tožbo bi bilo treba torej zavreči. Delovno mesto tožnika je bilo po prejšnji pravni ureditvi ovrednoteno niže kot po novi. Sodišči nista upoštevali, da tožnik ni bil s predlogom pogodbe uvrščen zgolj v VII. tarifno skupino, temveč v skupino VII/1, kar je v skladu s 4. točko 35. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91-I). Za nosilne poklice, ki so opredeljeni tudi za VII. tarifno skupino (VII a.), so izhodiščne plače do 20 % večje glede na izhodiščne plače v ustreznem tarifnem razredu. Tožena stranka je upoštevala določila 63. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki določa, da se s prvim razvrščanjem delavcev v zahtevnostne skupine ne sme delavcem zmanjšati osebni dohodek.

Tožniku se je število točk povečalo s 1880 na 1955, hkrati pa je bila vrednost točke tudi višja. Tako tožnik ni bil v ničemer prikrajšan.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revident ni navajal drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato sodišče sodbe sodišča druge stopnje v tej smeri ni dodatno preizkušalo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Trditev revidenta, da je v obravnavanem primeru med tožnikom in toženo stranko prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik podpisal predlog pogodbe o zaposlitvi, ki ga je pripravila tožena stranka, je zmotna. Sodišče druge stopnje je pravilo sklepalo, da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, ker tožena stranka kot ponudnik ni prejela izjave tožnika, da ponudbo sprejema (1. odstavek 31. člena ZOR). Pogodba o zaposlitvi je oblična oziroma pisna pogodba, zato veže ponudnika in prejemnika ponudbe samo, če je ponudba oziroma sprejem dan v pisni obliki. Tožnik je pogodbo podpisal, ni pa je poslal toženi stranki, zato v tem primeru ni mogoče šteti, da je prišlo do sprejema ponudbe (38. člen ZOR). Ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, tožnik pa je pred sodiščem izpodbijal ponudbo pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, je sodišče pravilno presodilo, da ni bilo pogojev za zavrženje tožnikove tožbe, saj za to ni izpolnjen noben od pogojev, ki jih za zavrženje določajo določila ZPP.

Revident navaja, da je bil predlog pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonit, ker je bilo delovno mesto tožnika ovrednoteno z večjim številom točk kot po prejšnji ureditvi, in da se osebni dohodek tožniku ni zmanjšal. Določila 3. odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) določajo, da se delavcu s pogodbo o zaposlitvi ne more spremeniti razporeditve na delovno mesto, na katero je bil razporejen ob uveljavitvi zakona. Po določilih 63. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva pa delavcu s prvim razvrščanjem v zahtevnostne skupine ni bilo dopustno zmanjšati osebnega dohodka. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi bil tožnik ob tem, ko mu je bila ponudena pogodba o zaposlitvi, razporejen na drugo delovno mesto. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno na temelju kakšnih kriterijev je bilo delovno mesto tožnika uvrščeno v VII. tarifni razred, zato ni mogoče presoditi, ali se je osebni dohodek tožnika dejansko povečal ali ne. V dokaznem postopku ni bila ugotovljena vrednost točke pred ponudbo pogodbe o zaposlitvi tožniku in vrednost točke, kakršna je veljala pri toženi stranki v času, ko je bila pogodba o zaposlitvi tožniku ponudena v podpis. Prav tako ni bila ugotovljena morebitna razlika med prejšnjo in novo plačo. Dejansko stanje oziroma odločilna dejstva so tako ostala nepopolno ugotovljena, zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo na podlagi določil 2. odstavka 395. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.