Jedro

Dediščina je njihova skupna lastnina dedičev, pri kateri deleži niso določeni in dediči so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP. Zato je treba v sporu o obsegu zapuščine s tožbo vselej zajeti vse dediče, ne glede na to, ali gre za spor med dediči in tretjo osebo, ali za spor med samimi dediči. V pravdi morajo biti vsi udeleženi kot toženci, čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva, da se preko enotnosti postopanja za vse udeležence materialnopravnega razmerja zagotovi enotno rešitev spora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženkama njune revizijske stroške v znesku 463,68 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je žena, prva dva toženca otroka, tretja toženka pa vnukinja pokojnega J. S. Toženci so potomci iz prejšnjih zakonov pokojnika. V zapuščinskem postopku je tožnica iz zapuščine izločala 68 % delež na 4/5 par. št. 1808/4 in 1807/2 k. o. ..., katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil ob smrti pokojnik. Tožnica trdi, da je z vlaganji v zakonski zvezi oziroma na podlagi soglasja pokojnika pridobila lastninsko pravico na nepremičninah.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila sporna nepremičnina skupno premoženje pokojnika in njegove bivše žene R. J., zaradi česar je odločilo, da tožnica, brez soglasja bivše žene, z vlaganji ni mogla pridobiti solastninske pravice. Navedlo je tudi, da bi moral biti zahtevek oblikovan upoštevajoč celotno nepremičnino in ne le kasneje ugotovljen tožnikov solastninski delež na nepremičnini, kar je povezano tudi s pasivno legitimacijo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer je obrazložilo, da bi morala tožnica s tožbo zajeti vse dediče po pokojniku, torej tudi njunega skupnega sina Simona Sekirnika. Sodišče druge stopnje je odločilo, da so dediči v tem primeru nujni enotni sosporniki, da zato ni tožena prava stranka ter je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga.

4. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga revizijo. Navaja, da je pomembno le, da je bil ob sklenitvi dogovora zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine samo pokojnik, ne pa tudi njegova bivša žena. Poudarja, da dogovor, ki sta ga s pokojnikom sklenila o priznanju solastninske pravice v vrednosti vlaganj, ni v ničemer prizadel solastninskega deleža R. J. Navaja, da sina ni zajela s tožbo, ker ji zahtevek priznava in je tudi zapuščinsko sodišče ni napotilo, naj toži tudi sina. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem. Drugi dve toženki sta na revizijo odgovorili in poudarjata, da zaupanje v podatke zemljiške knjige varuje le dobrovernega pridobitelja, da pa je tožnica vedela, da je nepremičnina skupna lastnina pokojnika in njegove bivše žene. Poudarjata, da iz dogovora med tožnico in pokojnikom izhaja le, da se je zapustnik zavezal solastninski delež na nepremičnini, ki ustreza povečanju vrednosti zaradi vlaganj, podariti skupnemu sinu, da pa obljuba darila ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice. Toženki poudarjata, da je pokojnik z oporočnim razpolaganjem, s katerim je priznal tožnici solastninski delež, želel prikrajšati otroke iz prejšnjih zakonov, kar je nemoralno. Poudarjata tudi, da vlaganja nikakor niso bila tolikšna, da bi opravičevala pridobitev tolikšnega solastninskega deleža. Toženki opozarjata tudi, da je pravilna odločitev sodišča, da so dediči na pasivni strani nujni enotni sosporniki in je nepomembno ali se strinjajo z zahtevkom ali ne, kar pomeni da bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi njunega skupnega sina.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakon o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76 do Ur.l. RS, št. 73/04, v nadaljevanju ZD) in ti do delitve skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino (prvi odstavek 145. člena ZD). Dediščina je njihova skupna lastnina, pri kateri deleži niso določeni in dediči so enotni sosporniki v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB, v nadaljevanju ZPP). Zato je treba v sporu o obsegu zapuščine s tožbo vselej zajeti vse dediče, ne glede na to, ali gre za spor med dediči in tretjo osebo, ali za spor med samimi dediči. V pravdi morajo biti vsi udeleženi kot toženci, čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva, da se preko enotnosti postopanja za vse udeležence materialnopravnega razmerja zagotovi enotno rešitev spora(1). Razlog za takšno odločitev je tudi zagotovitev pravice do kontradiktornosti. Pravica stranke, da se izjavi, je namreč lahko kršena, če se učinek sodne odločbe razteza tudi na stranko, ki v postopku ni sodelovala. Tako je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženci sami niso stvarno legitimirani in je tožena napačna stranka, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je odločitev sodišča že iz tega razloga pravilna, revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo. Revizijsko sodišče le dodaja, da je bila tožnica na pravdo res napotena s sklepom zapuščinskega sodišča, vendar se z napotitvenim sklepom le izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo, odgovornost za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka pa je v celoti na strani tožnice.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki povrniti tudi njene stroške odgovora na revizijo v znesku 463,68 EUR (750 točk po 0,46 EUR, 10 % pribitek zaradi zastopanja več strank v znesku 34,5 EUR, materialni stroški v znesku 2 % v znesku 6,9 EUR in 20 % DDV v znesku 77,28 EUR).

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je takšno stališče sprejelo že večkrat npr. v odločbah opr. št. II Ips 564/2004, II Ips 267/2006 in II Ips 759/2005.