Jedro

Povzetim pritožbenim navedbam višje sodišče pritrjuje in ocenjuje, da za podaljšanje pripora obdolženki ni več pogojev oziroma ni več podana visoka in konkretna stopnja resne nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponavljala, kar pomeni, da ni več izpolnjen pogoj neogibnosti hišnega pripora.

Poleg pritožbeno izpostavljenih in s konkretnimi razlogi utemeljenih subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, je pomembna okoliščina za presojo in oceno višjega sodišča tudi in predvsem še teža obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti za podaljšanje hišnega pripora obdolženi A. A. z dne 2. 9. 2021 zavrne in hišni pripor, odrejen zoper obdolženko s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti II Kpd 19156/2021 z dne 15. 4. 2021, odpravi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugega odstavka 205. člena ZKP zoper obdolženo A. A., iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, hišni pripor podaljšalo za en mesec, to je do 13. 10. 2021 do 14.30 ure.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženke, navajajo da iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi, obdolženki pripor odpravi in odredi njeno takojšnjo izpustitev na prostost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, zagovorniki ne oporekajo, sodišče prve stopnje pa ga pravilno in s prepričljivimi razlogi opira na pravnomočna sklepa o opravi preiskave in zatem še o razširitvi preiskave, nadalje pa tudi ugotovljena dejstva in okoliščine iz doslej zbranih dokazov.

5. Bistvo pritožbenih navedb zagovornikov je v nestrinjanju z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obdolženki še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ter da je hišni pripor še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Primarno se sklicujejo na očitke državnega tožilstva obdolženki in v zvezi s tem na vlogo, ki ji jo državno tožilstvo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pripisuje. Obdolženki se očita vloga kurirke, enako kot tudi obdolženemu B. B., pri čemer oba glede na očitke državnega tožilstva sploh nista povezana. V nadaljevanju pa zagovorniki poudarjajo osebne okoliščine na strani obdolženke, da ni predkaznovana in še nikoli prej ni bila v kazenskem postopku, da je zaposlena oseba in skupaj z očetom vodi družinsko podjetje, kar pomeni, da ni finančno odvisna od drugih prihodkov. V hišnem priporu je preživela že pet mesecev, pri čemer je njeno vedenje med izvrševanjem ukrepa vzorno, izvajanja vseh prepovedi hišnega pripora ni nikoli prekršila, s sodiščem komunicira o vseh pomembnih okoliščinah, ki se nanašajo na hišni pripor, kar utrjuje prepričanje, da je obdolženka oseba, ki spoštuje navodila in se zaveda teže kazenskega postopka. Hišni pripor zoper obdolženko zato ni neogibno potreben, temveč je nesorazmeren poseg v njeno pravico do osebne svobode.

6. Povzetim pritožbenim navedbam višje sodišče pritrjuje in ocenjuje, da za podaljšanje pripora obdolženki ni več pogojev oziroma ni več podana visoka in konkretna stopnja resne nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponavljala, kar pomeni, da ni več izpolnjen pogoj neogibnosti hišnega pripora. Poleg pritožbeno izpostavljenih in s konkretnimi razlogi utemeljenih subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, je pomembna okoliščina za presojo in oceno višjega sodišča tudi in predvsem še teža obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Ta je razvidna iz očitkov v opisu kaznivega dejanja v sklepih o opravi1 in nato še razširitvi preiskave zoper obdolženko, in v tej fazi dopušča sklepanje, da je vloga obdolženke pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja manjša. Očitana količina prepovedane droge, ki naj bi jo obdolženka prenašala in zaradi prodaje hranila (ne pa tudi neupravičeno posredovala pri prodaji, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa), je namreč bistveno nižja od količine, ki se pripisuje obdolženemu B. B., pri čemer se obema obdolžencema pripisuje oziroma očita vloga kurirja. Višje sodišče ob tem ne more prezreti, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Kr 19156/2021 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da se predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega B. B. zavrne. V utemeljitvi svoje odločitve je Vrhovno sodišče vlogo tega obdolženca pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja štelo oziroma ocenilo kot manjšo, višje sodišče pa ob primerjavi očitkov obema obdolžencema ugotavlja, da je količina prepovedane droge v zvezi z očitanimi dejanji obdolženi A. A. še bistveno nižja, kar posledično omogoča razumen sklep, da je tudi njena vloga pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja (še) manjša. Slednje, ob izpostavljenih subjektivnih okoliščinah na strani obdolženke, po prepričanju višjega sodišča utemeljuje sprejeto odločitev oziroma oceno, da hišni pripor za zagotovitev varnosti ljudi ni več neogibno potreben ukrep in zato tudi ni več sorazmeren poseg v osebno svobodo obdolženke. Zato je pritožbi zagovornikov ugodilo in predlog za podaljšanje hišnega pripora obdolženki zavrnilo.

7. Ker torej ni več pogojev za podaljšanje odrejenega hišnega pripora obdolženki, je višje sodišče hkrati odločilo, da se hišni pripor zoper obdolženko odpravi (sedmi odstavek 199.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZKP).

8. Odločitev višjega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 V sklepu o opravi preiskave z dne 10. 6. 2021 je sicer v točki 1. izreka za očitano dejanje obdolženki dne 8. 5. 2020, glede na podatke v spisu in tudi očitek obdolženemu C. glede prodaje prepovedane droge istega dne tajnemu delavcu, očitno pomotoma navedeno „507 gramov kokaina“, namesto pravilno „5,07 gramov kokaina“.