Jedro

Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bil prizidek zgrajen in mansarda obnovljena do konca leta 2002, ko je veljal še ZTLR. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 25. člen ZTLR, ki ureja originarno pridobitev lastninske pravice na zgrajenem objektu in ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, ki temelji na izvirni pridobitvi lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah I, II, III in V izreka, potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da sta prva tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in druga tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) skupna lastnika nepremičnine parc. št. 452/0, k. o. X, in sicer znaša njun delež 17661/30000 (od celote). Nadalje je pod točko II ugotovilo, da je prvo tožena stranka (v nadaljevanju prvi toženec) solastnik nepremičnine parc. št. 452/0, k .o. X v deležu 9885/30000 (od celote), drugo tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec) pa v deležu 2469/30000 (od celote). Ugotovilo je še, da sta tožnika skupna lastnika do 1/1 (celote) nepremičnine parc. št. 450/5 k. o. X (III. točka) Primarni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (IV. točka). Odločilo je, da drugi toženec tožnikoma nerazdelno povrne stroške pravdnega postopka (V. točka).

2. Zoper sodbo se v ugodilnem delu (točka I, II, III in V) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje drugi toženec. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi prvi toženec s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 1. 2006 razpolagal le z enim delom svoje solastninske pravice. Objekt v naravi predstavlja enoten objekt, razširitev objekta pa ne vpliva na lastninsko stanje. Pogodba z dne 13. 1. 2006 se nanaša na celotni solastniški delež prvega toženca in na obe parceli. Nepravilna je ocena sodišča prve stopnje, da sta bili mansarda in prizidek sporne nepremičnine sezidani v letih 1994 do 2002 in da je tako nastala nova stvar, na kateri imata tožnika skupno lastnino. Iz predloženih računov je razvidno, da večina teh izhaja iz obdobja po letu 2002, gre za račune za material, potreben za gradnjo nepremičnine. Poleg tega je potrebno ob vseh navedenih dokazilih ovrednotiti tudi izpoved tožnika v zadevi I P 911/2015, ki se je obravnavala pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ko je izpovedal, da naj bi se mansarda pričela urejati v letu 1999, takrat naj bi bili pripravljeni tudi temelji za prizidek, ta je bil „za silo“ urejen v letu 2005, dokončan pa šele v letu 2016. Tožnica k izgradnji nepremičnine ni mogla prispevati, saj je bila samohranilka, tožnik pa si je kupil večji čoln in terensko vozilo, zato ni mogoče, da bi že v letu 1994 vložil večja sredstva v nepremičnino. Ni izkazano, da bi tožnika vložila v nepremičnino 150.000,00 EUR. Večina prič, ki jih je za zaslišanje predlagal drugi toženec, ni bila zaslišana, česar sodišče niti ne pojasni. Tudi iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da sta preživljalca (tožnica in drugi toženec) izdatno investirala z denarnimi sredstvi in z delom k ustvarjanju nepremičnine, ki je predmet pogodbe. To je razvidno tudi iz listin za legalizacijo prizidka, kjer kot investitor nikoli ni nastopal tožnik. Sodišče se do navedenih odstopanj ni v opredelilo. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov tožnikov na naroku dne 12. 6. 2017, drugi toženec je v zvezi z navedenim nemudoma grajal prekluzijo. Po drugi strani pa sodišče ni želelo sprejeti dokazov, ki jih je na zadnjem naroku želel predložiti drugi toženec, ko se je zastopal sam. V tej zvezi ga tudi ni pravilno poučilo, kdaj lahko stranke predložilo dokaze po prvem naroku. Napačno sodišče zaključuje, da je z izdelavo mansarde in prizidka nastala nova stvar, šlo je le za nadzidavo in prizidavo obstoječega objekta, kar izhaja tudi iz dovoljenja za legalizacijo prizidka kleti in zimskega vrta. Toženec, ki je solastnik navedene nepremičnine, nikoli ni dal soglasja k delom, ki bi mansardo in prizidek ločili od preostalega dela objekta. Nelogično je, da naj bi stavba zaradi vlaganja tožnikov pridobila na vrednosti za 102%. Prav tako sodišče ni sledilo navodilu Višjega sodišča v Mariboru, da bi moralo pri odločitvi natančno opisati stanje nepremičnine pred in po vlaganjih oziroma v letu 2002. Sodišče ne pojasni, ali je sprememba vrednosti nepremičnine posledica vlaganj tožnikov ali cen na trgu nepremičnin. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do obstoja veljavne pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 1. 2006 in kako na odločitev o tožbenem zahtevku vpliva dejstvo, da je pri pogodbi sodelovala tožnica. Napačna je odločitev glede nepremičnine 450/5, k. o. X. Pripadajoče zemljišče k stavbi predstavlja v primeru spora zgolj stavbišče in ne ostalo (nekdanje) funkcionalno zemljišče. Sodišče v sodbi ni upoštevalo, da se je vrednost obeh nepremičnin, ki sta predmet postopka, povečala, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. V izpodbijani sodbi pa se povečanje prenese zgolj na nepremičnino parc. št. 452, k. o. X., glede nepremičnine parc. št. 450/5 sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Slednje je drugemu tožencu v škodo, saj se s tem njegov solastniški delež na nepremičnin parc. št. 452, k. o. X. zmanjša tudi na račun povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 450/5. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožnikoma naloži povračilo pravdnih stroškov drugega toženca.

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za potrditev izpodbijane sodbe in zahtevata povračilo stroškov pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnika sta v tožbi trdila, da sta zgradila prizidek k hiši in dogradila mansardo, kar predstavlja novo stanovanjsko enoto. Hiša je prvotno stala le na parceli št. 452 k. o. X. Hiša je imela mansardni del, ki bi naj bil po tožbenih navedbah po letu 1994 obnovljen tako, da je primeren za bivanje. Naknadno je bil k tej hiši zgrajen prizidek, ki sega čez mejo parc. št. 452 na parc. št. 450/5, obe k. o. X. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tako nastala nova stvar in je tudi pravilno kot materialnopravno podlago uporabilo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).1 Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bil prizidek zgrajen in mansarda obnovljena do konca leta 2002, ko je veljal še ZTLR. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 25. člen ZTLR, ki ureja originarno pridobitev lastninske pravice na zgrajenem objektu in ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, ki temelji na izvirni pridobitvi lastninske pravice2. Ugotovilo je, da sta bila tožnika izključna graditelja, starša tožnice3 pa sta bila z gradnjo seznanjena in ji nista nasprotovala (v tem primeru ni pomembno, da sta tožnika vedela, da gradita na tujem zemljišču), poseben dogovor, ki bi urejal medsebojne pravice in obveznosti oziroma razmerja v zvezi z gradnjo na zemljišču, ni bil sklenjen.

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila gradnja prizidka gotova že v letu 2002. Pri tem se je oprlo na izpovedbe tožnice, tožnika in prvega toženca, ki so skladno izpovedali, da je bil prizidek zgrajen do konca leta 2002, narejen je bil že pod streho, bila je fasada, okna, vrata. Njihove izpovedbe so potrdile tudi zaslišane priče, ki so kot kolegi pomagale pri njegovi izgradnji (A.P., A.K., A.W.) in so izpovedale, da so vsi okrog leta 2000 oziroma več kot 15 let nazaj pomagale tožnikoma. Tudi priča M.B. (predlagana s strani drugega toženca) je izpovedala, da je celoten objekt bil zgrajen okrog leta 2003. Ne glede na navedeno letnico pa tudi njegova izpovedba glede na ostale predložene dokaze potrjuje, da je bil objekt dograjen že do konca leta 2002. V tej zvezi sta namreč tožnika priložila tudi listinsko dokumentacijo glede legalizacije prizidka, zimskega vrta, kurilnice in nadzidave prizidka, ki je bila vložena 16. 4. 2002. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da če nekdo želi legalizirati črno gradnjo, ta že obstaja in je k temu potrebno priložiti tudi ustrezna dokazila. Tudi iz enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 15. 2. 2005 (priloga A27) izhaja, da je bila lokacijska dokumentacija izdelana že decembra 2001. Sodišče prve stopnje je pravilno v povezavi z navedenimi dokazi presodilo tudi zapisnik o poravnalnem naroku in prvi glavni obravnavi pri Okrajnem sodišča v Mariboru z dne 5.5.2016 (priloga B3), ko je tožnik izpovedal, da sta bila mansarda in prizidek primerna za vselitev leta 2005 in da tam uradno živijo od leta 2004. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, za ta postopek ni bistveno, kdaj sta se stranki vselili v objekt, ampak kdaj je bil objekt zgrajen do faze, ko ga je mogoče šteti kot novo nastalo stvar. Kasnejše izboljšave objekta na odločanje o tem, kdaj je nastala nova stvar, več ne morejo vplivati. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe drugega toženca, da sodišče prve stopnje ni celovito upoštevalo vseh predloženih računov in da naj bi večina teh izhajala iz obdobja po letu 2002. Sodišče prve stopnje se je namreč v zadostni meri opredelilo do predloženih številnih računov s strani tožnikov (21. točka obrazložitve) in pojasnilo, da računi izkazujejo, da sta tožnika nabavljala material za začetno fazo gradnje prizidka in urejanje mansarde že vse od leta 1994. Za odločitev v predmetni zadevi je torej pomembno le, ali je z gradnjo prizidka in izdelavo mansarde nova stvar nastala do konca leta 2002, ko je torej še veljal ZTLR, ki je omogočal pridobitev (so)lastninske pravice na novo zgrajeni stvari. Tudi če so bila določena dela (termoizolacija podstrešja, material za kopalnico, cevi za ograje stopnišča, kamnoseška dela) opravljena še po letu 2002, na kar kažejo tudi računi, ki jih v pritožbi posebej izpostavlja drugi toženec, navedeno na odločitev v predmetni zadevi več ne more vplivati.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2017, ko sta v pisni obliki predložila listine, ki sta jih sicer pred tem sodišču predložila na CD- ju , sodišče pa ju je na naroku dne 18. 5. 2017 pozvalo, da te predložita v pisni obliki. Tožnika s predložitvijo navedenih dokaznih listin nista bila prepozna, saj sta jih že pred tem zaradi obsežnosti predložila na CD-ju. Drugi toženec pa ne pojasni, katere listine, naj bi tožnika predložila šele pozneje in niso bile vsebovane že na CD – ju, prav tako ne pojasni, katere naj bi bile nove navedbe tožnikov v zvezi z predloženimi računi. Po vpogledu v spis je namreč ugotoviti, da sta tožnika že v vlogi z dne 26. 2. 2017 (še pred opravo prvega naroka glavne obravnave dne 9. 3. 2017) opisala račune in navajala, da z njimi dokazujeta svoja vlaganja v sporne nepremičnine. Kršitev 7, 212. in 286. člena ZPP zato ni podana. Drugi toženec v pritožbi še očita sodišču, da ga na zadnjem naroku glavne obravnave ni pravilno poučilo, da lahko stranke tudi po prvem naroku glavne obravnave navajajo nova dejstva in dokaze, če jih brez svoje krivde ne bi mogle navesti na prvem naroku. Vendar drugi toženec v pritožbi ne obrazloži, katere dokaze bi želel predložiti še na zadnjem naroku glavne obravnave, zato pritožbena graja tudi v tem delu ni konkretizirana, in jo je prav tako potrebno zavrniti. Je pa iz zapisnika zadnjega naroka glavne obravnave z dne 4. 9. 2020 razvidno, da je sodišče drugega toženca poučilo, do kdaj je potrebno predložiti dokaze.

9. Pritrditi je zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnika izkazala, da sta imela zadostna sredstva za vlaganja v nepremičnino, takrat v lasti tožničinih staršev, tožnik je dobil tudi denar od brata, o čemer je predložil pisno dokumentacijo, ostalo sta financirala s plačami. Poleg tega skoraj vsi računi o nabavljenem materialu glasijo na ime tožnika ali tožnice, kar gotovo ne bi, v kolikor bi gradnjo financiral še kdo drug oziroma drugi toženec. Drugi toženec teh ugotovitev zgolj s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila pridobljena denarna sredstva od brata tožnika porabljena za drug namen, ni uspel omajati, prav tako ne z navedbami, da je kot investitor nastopal v postopku za legalizacijo prizidka, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo in upoštevalo ob presoji dokazov. Ni pa se posebej spuščalo v presojo zapisa v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, da naj bi tožnica in drugi toženec izdatno investirala z denarnimi sredstvi in delom k ustvarjanju nepremičnine, saj tekom postopka drugi toženec teh določb pogodbe ni izpostavljal. Drugi toženec tudi ne konkretizira, katerih prič sodišče prve stopnje naj ne bi zaslišalo, zato je neutemeljen očitek glede kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sta tožnika določeno pomoč drugega toženca priznala (pri izdelavi ograje, vrat), kar je tudi povsem izkustveno sprejemljivo, saj so se pravdne stranke določen čas dobro razumele. Te njegove pomoči pa ni mogoče razumeti kot skupno gradnjo.

10. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede izdelave mansarde in izgradnje prizidka je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da gre za novo stvar, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kakšno je bilo stanje nepremičnine v letu 1994 in kakšno v letu 2002. Ob tem ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe povzemalo celotno izvedensko mnenje o stanju nepremičnine v letu 1994. Sodišče prve stopnje je glede na pridobljeno izvedensko mnenje ter druge izvedene dokaze ugotovilo vse okoliščine, pomembne za odločitev. Zaradi prizidka je namreč v konkretnem primeru iz enostanovanjske hiše nastala dvostanovanjska hiša, z ločenimi vhodi in tudi ločenimi inštalacijami. Slednje nedvomno tudi po mnenju sodišča druge stopnje pomeni spremembo identitete nepremičnine in nastanek nove stvari. Pri tem drugi toženec izpostavlja, da izgradnja mansarde ne pomeni nastanka nove stvari, kar praviloma drži. Vendar je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da ni bila izdelana samo mansarda, temveč je k prvotni hiši bil zgrajen prizidek v površini 11 m x 8 m, ki je sicer z mansardo povezan in tvori enotno stanovanje. Na navedeno ugotovitev ne more vplivati poimenovanje prizidka v upravni odločbi, da gre za nadzidavo oziroma prizidavo obstoječega objekta. Treba je namreč upoštevati ugotovljeno dejansko stanje objekta. Pri tem za presojo, ali gre za novo stvar ali ne, tudi ni pomembno, ali je med obema stanovanjskima enotama mogoč prehod. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je namembnost nepremičnine tudi po vlaganjih tožnikov ista (saj se nepremičnina še vedno uporablja v stanovanjske namene), vendar je tudi v tej zvezi sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da se je kljub temu spremenila identiteta zgradbe, saj gre za zelo obsežna vlaganja in ne le za izboljšavo in adaptacijo nepremičnine. Vrednost celotnega objekta se je z vlaganji povečala kar za 102%, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Pritožbene navedbe, da naj izvedenec ne bi upošteval cen na trgu in koliko je sprememba vrednosti objekta posledica sprememb cen na trgu, so nejasne, saj se je vrednost celotnega objekta ocenila ob koncu leta 2002. Drugi toženec pa tudi sicer po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja graja predvsem, da naj izvedenec ne bi izračunal točnih površin posameznih delov objekta, ob zaključku glavne obravnave pa pri dopolnitvi mnenja v tej zvezi več ne vztraja.

11. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. S to pogodbo naj bi prvi toženec prenesel svoj solastniški delež 4/6 na nepremičnini parc. št. 452 na tožnico in drugega toženca (vsakega 2/6). Prav tako naj bi prenesel lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 450/5 na tožnico in drugega toženca, vsakega do ½. Sodišče prve stopnje je glede na originarno pridobitev lastninske pravice tožnikov na nepremičninah v času pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju pravilno zaključilo, da ta v danem primeru na odločitev ne vpliva. Kljub izdanemu zemljiškoknjižnemu dovolilu se namreč lastninska pravica še ni prenesla na pridobitelja po pogodbi.4 Prvi toženec pa tudi sicer zaradi originarne pridobitve solastninske pravice tožnikov na spornih nepremičninah, s tem solastniškim deležem ni mogel razpolagati. Ker sta tožnika solastninsko pravico pridobila na originaren način (kar ob prvem sojenju še ni bilo jasno), tako v danem primeru sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati dejstva, da je tožnica sodelovala pri navedeni pogodbi. Ta pa je tudi izpovedala, da se je takrat z drugim tožencem (svojim bratom) dobro razumela, pogodba pa je bila sklenjena predvsem iz razloga, ker je imel prvi toženec novo partnerko in niso želeli, da bi nepremičnine prešle v last tretje osebe. Tožnika sta tudi sicer zatrjevala, da njun del nepremičnine (mansarda in prizidek), na katerem sta originarno pridobila lastninsko pravico, ni bil predmet te pogodbe, saj je bilo v pogodbi opisano, da ima hiša na parc. št. 452 k. o. X zgolj 100 m2. 12. Pravilna je tudi odločitev glede nepremičnine parc. št. 450/5, k. o. X (v izmeri 288 m²), na kateri je kot izključni lastnik vknjižen prvi toženec. Sodišče druge stopnje glede odločitve v zvezi z navedeno nepremičnino povzema razloge sodišča prve stopnje. To je ugotovilo, da del prizidka sega na navedeno nepremičnino. Na predmetni nepremičnini ni nobenih dovoznih poti, dovozna pot do spornega objekta je speljana po nepremičnin parc. št. 452/0. Ker je tudi nepremičnina parc. št. 450/5 k. o. X. potrebna za redno rabo spornega objekta, izključni lastnik te nepremičnine pa je prvi toženec, ki zahtevku ni nasprotoval, je v celoti v tem delu bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Morebiten delež drugega toženca na tej nepremičnini kot solastnika zgrajenega objekta, ki sega na to nepremičnino, pa ni predmet tega postopka. Drugi toženec sicer v pritožbi povzema del obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cp 166/2019, da je sodišče njegov delež na nepremičnini parc. št. 452, k.o. X zmanjšalo na račun povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 450/5 k. o. X Konkretneje pritožnik ne pojasni svojih pritožbenih navedb. Po vpogledu v izvedensko mnenje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec kot vrednost nepremičnin pred vlaganji upošteval vrednost obeh nepremičnin, na katerih se sedaj nahaja dograjena stanovanjska hiša (str. 4 izvedenskega mnenja z dne 13. 9. 2017 in str. 5, kjer je iz tabele pod postavko zemljišče, to zajeto pri vrednosti nepremičnin pred vlaganji). Pri izračunu solastniških deležev je tako zaradi zemljišča s parc. št. 450/5 k. o. X upoštevana večja vrednost starega dela5. Sicer drži, da del zgrajenega objekta sega tudi na nepremičnino s parc. št. 450/5, vendar se sedaj zgrajen objekt in njegova cenitev ne more opravljati ločeno po parcelnih številkah.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka na podlagi četrtega odstavka 161. člena ZPP. Prvi toženec ni dal povoda za tožbo, na tožbo niti ni odgovoril in s tem priznal dejanske trditve tožnikov. V situaciji, ko je prvi toženec nujni in enotni sospornik (materialnopravno povezan z drugim tožencem), mu ni mogoče naložiti povračila stroškov postopka tožnikoma.6

14. Ob vsem navedenem in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnika sta odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih morata kriti sama.

1 Od 1. 1. 2003 velja Stvarnopravni zakonik, ki je dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča z objektom, zato lastninske pravice na zemljišču z gradnjo na tujem svetu ni mogoče pridobiti na originaren način. 2 Na podlagi 25. člena ZTLR pridobi graditelj lastninsko pravico na objektu (s pripadajočim zemljiščem), vendar je sodna praksa po ZTLR dopuščala tudi pridobitev solastniškega deleža, če je nastala nova stvar (tako tudi VS RS sodba II Ips 124/2014 z dne 25. 2. 2016). 3 Nepremičnina parc. št. 452 k. o. X je bila do leta 2003 v lasti prvega toženca in njegove žene, matere tožnice, ki je v letu 2003 umrla. Delež do ½ na tej nepremičnini je bil predmet dedovanja po pokojni, dedovali pa so tožnica, prvi toženec in drugi toženec, vsak 1/6 navedene nepremičnine. 4 V že navedeni zadevi II Ips 124/2014 (glej opombo 2), kjer je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice bil zavrnjen, je že prišlo do prenosa lastninske pravice na pridobitelja po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Ker je šlo za odplačni prenos lastninske pravice, tožeča stranka ni mogla svojega višjega solastniškega deleža uveljavljati zoper kasnejšega odplačnega pridobitelja solastniškega deleža na nepremičnini. 5 Ta znaša 49,36 %, v kolikor se nepremičnina s parcelno številko 450/5 ne bi upoštevala pri starem delu, bi bil ta delež nižji, posledično pa višji delež novo ustvarjene stvari. 6 Enako stališče je v primeru nujnih sospornikov, ko eden od tožencev ni odgovoril na tožbo, sprejelo tudi sodišče v zadevi VSL I Cp 2715/2010 z dne 20. 10. 2010.