Jedro

Umik tožbe pomeni preklic tožnikove zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Ker pa lahko tožnik tožbo z istim zahtevkom proti istemu tožencu znova vloži, tožencu, ki se je že spustil v obravnavanje glavne stvari, ni mogoče odreči interesa, da se pravda meritorno konča. Tožnica je umaknila tožbo, preden je toženec vsebinsko odgovoril nanjo in se s tem spustil v obravnavanje glavne stvari. Toženčevo soglasje za umik tožbe ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank zoper sklep in sodbo III P 1807/2005-125 z dne 22.9.2008 se ugodi in se navedena sklep in sodba v izpodbijanem delu (I., III. in V. točka izreka) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožbi zoper sklep III P 1807/2005-126 z dne 22.9.2008 se zavrneta in se ta sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembi tožbe (z dne 9.6.2004 in z dne 13.2.2007) ter zaradi delnega umika tožbe (za plačilo uporabnine za čas od 1.1.1987 do 1.12.1991) v tem delu ustavilo postopek, tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 3.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 1.213,90 EUR njenih stroškov postopka z obrestmi. V preostalem (za plačilo 4.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Istega dne je s posebnim sklepom izvedencu gradbene stroke M. P. odmerilo nagrado in stroške za ustno podajanje izvedenskega mnenja v skupni višini 274,60 EUR bruto, tožnici pa naložilo, da v 8 dneh na račun sodišča plača manjkajoči znesek v skupni višini 291,08 EUR.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija stroškovno odločitev v sodbi in sklep o odmeri nagrade izvedencu, toženec pa obe izdani odločbi.

Tožnica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče odločitev o stroških v izpodbijani sodbi tako spremeni, da bo moral toženec povrniti tožnici 2.639,92 EUR stroškov postopka, medtem ko naj se izvedencu stroškov za ustno podajanje mnenja ne prizna; podrejeno naj jih sodišče naloži v plačilo tožencu. Dejstvo, da je tožnica pravdo delno izgubila, po njenem ni vplivalo na višino stroškov. V vsakem primeru je bilo potrebno dokazovanje z izvedencem. Stroške z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedenca pa je povzročil toženec. Sodišče bi moralo upoštevati, kateri stroški so nastali „zaradi šikaniranja tožene stranke“, ne pa da je o stroških odločilo na podlagi „nekakšnega matematičnega izračuna“. Sploh pa stroškov ni pravilno odmerilo. Dopolnitev izvedenskega mnenja je všteta v ceno za izdelavo mnenja. Šlo je za enostavno zadevo, podatke je mogoče najti na internetu, zato je takšno zaslužkarstvo izvedencev v nasprotju s pravilnikom, ki določa njihovo nagrajevanje. Sodišče je izvedencu priznalo kar 900 točk za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, ne da bi pojasnilo, v čem je zahtevnost mnenja in zakaj mu pripada nagrada tudi za ustno podajanje mnenja. Pritožba ob tem opozarja na višino povprečne plače in plače univerzitetnih predavateljev.

Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so priglašeni tožničini stroški fiktivni, na takso za pritožbo pa je tožnica pozabila. Izvedensko mnenje naj plača sama, sicer pa bi morala vsaka stranka sama nositi svoje stroške.

Toženec v svoji pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe oziroma zavrženje tožbe ali njeno „zavrnitev“. Tožnici ni bila dodeljena pravica uporabe na stanovanju. Interesa zanj ni imela, zato je v nepravdnem postopku prišlo do civilne delitve. Napačna je ugotovitev, da je bila tožnica toženčeva izvenzakonska partnerica. Tožnica tudi ni dokazala svojega prikrajšanja zaradi neuporabe stanovanja, sicer pa se je samovoljno izselila. Toženec je bil od leta 1992 izključni lastnik stanovanja, ki ga ne more v celoti uporabljati, ker so v njem še vedno tožničine stvari. Tožnica se niti vabilu na zaslišanje ni odzvala. Sodišče ni pravilno postopalo, saj je bila tožena stranka napačno označena. Čeprav je tožnica tožbo umaknila, je dovolilo, da se tožba ne šteje za umaknjeno, tožnici pa je nato dopustilo še spremembo tožbe. Napačna je tudi odločitev o obrestih. Končno so bile v postopku kršene toženčeve ustavne pravice.

Toženec se tudi v svoji pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu sklicuje na vse „zakonske“ razloge, vendar brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da izvedenec dela ni opravil profesionalno in korektno. Ni si ogledal garaže, niti cenitve v nepravdnem postopku. Tožencu sploh ni namenil pogleda, kar kaže na njegovo pristranost. Meni, da izvedenec ne more biti plačan za svoje delo, ki ga je opravil „na palec“.

Tožnica na toženčevi pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi zoper sklep (o dovolitvi dveh sprememb tožbe) in sodbo sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razumljive, popolne in neprotislovne dejanske in pravne razloge. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3) zato ni podana, sicer pa toženec tega pritožbenega razloga ni ustrezno konkretiziral. Za takšno kršitev gre takrat, kadar sodne odločbe zaradi nasprotij in pomanjkljivosti v njenem izreku ali obrazložitvi ni mogoče preizkusiti; zgolj napačna uporaba materialnega prava in zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ju toženec očita sodišču prve stopnje, sami po sebi do opisane postopkovne kršitve ne moreta privesti.

Upravičen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine izjave o umiku tožbe. Iz spisa je razvidno, da je tožnica v vlogi z dne 3.2.2004 umaknila tožbo. Na poziv sodišča, naj se izjavi o umiku, je toženec odgovoril 18.2.2004 z vlogo, v kateri „ugotavlja, da niso podani vsi pogoji za začetek vodenja umika tožbe“. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da toženec v umik tožbe ni privolil. Ko je tožnica nato 3.3.2004 sporočila sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku, je postopek nadaljevalo z glavno obravnavo, ne glede na poprejšnjo tožničino izjavo o umiku tožbe in kljub toženčevi izrecni zahtevi v vlogi z dne 21.4.2004, naj postopek zaradi umika tožbe ustavi.

Po 188. členu ZPP lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca, preden se toženec spusti v obravnavanje glavne stvari; lahko pa jo umakne tudi pozneje, če toženec v to privoli. Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Po 4. odstavku 188. člena ZPP se v takem primeru šteje, kakor da tožba sploh ni bila vložena, zato vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku ni dopustno. Umik tožbe namreč pomeni preklic tožnikove zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Ker pa lahko tožnik tožbo z istim zahtevkom proti istemu tožencu znova vloži, tožencu, ki se je že spustil v obravnavanje glavne stvari, ni mogoče odreči interesa, da se pravda meritorno konča. Toženec takšnega interesa v konkretnem primeru ni izrazil, še več, kot je že bilo navedeno, je celo izrecno zahteval ustavitev postopka. Za povrh je tožnica umaknila tožbo, preden je toženec vsebinsko odgovoril nanjo in se s tem spustil v obravnavanje glavne stvari. Iz spisa je razvidno, da toženec ob vročitvi tožbe niti ni bil pozvan k odgovoru (glej povratnico pri red. št. 24). Po prejemu tožbe je obvestil sodišče, da sta v sodni pošiljki napačno navedena njegovo ime in naslov. Ko je tožnica tožbo popravila, je v vlogi z dne 27.1.2004 sicer nasprotoval spremenjeni oznaki tožene stranke ter obenem ugovarjal stvarni in krajevni pristojnosti sodišča, vendar ni zanikal dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka, niti ni predlagal njegove zavrnitve. Potemtakem toženčevo soglasje za umik tožbe ni bilo potrebno.

Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki povzroči konec pravdnega postopka. Sklep sodišča, ki temu sledi, je zgolj deklaratorne narave. Ker izjave o umiku tožbe ni mogoče preklicati, kot je to storila tožnica v tej pravdi, torej sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti nadaljnjih sprememb tožbe in nato meritorno odločiti o tožbenem zahtevku, ampak bi moralo v skladu s 188. členom ZPP postopek ustaviti. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo in je zato zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in sodbe. V skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP ju je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo glede na tožničino izjavo o umiku tožbe moralo odločiti o ustavitvi postopka.

Na ostale pritožbene trditve obeh pravdnih strank po navedenem ni treba odgovarjati. O stroških vsega postopka, vključno s pritožbenimi, pa bo v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izčrpno in natančno pojasnilo, kako je izvedencu gradbene stroke M. P. odmerilo nagrado in materialne stroške za ustno podajanje izvedenskega mnenja na naroku dne 22.9.2008. Sklep je celovito in razumljivo obrazložen, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Drugačna tožničina pritožbena trditev je očitno brez podlage. Po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/02 do 84/08) pripada izvedencu plačilo tudi za ustno podajanje izvida in mnenja, vključno s pripravami nanj in čakanjem na narok oziroma navzočnostjo na sodišču med narokom (47a. člen). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zahtevnost izvedenskega mnenja. Dejstvo, da so podatki o cenah nepremičnin dostopni na internetu, zahtevnosti izvedenskega mnenja ne zmanjšuje. Izvedenec na podlagi nepreverjenih podatkov in brez svojega strokovnega znanja izvedenskega mnenja pač ne bi mogel podati. Sicer pa tožnica v pritožbi ne navaja nobene tehtne okoliščine, ki bi lahko vplivala na oceno zahtevnosti podanega izvedenskega mnenja. Ponujena primerjava s povprečnimi plačami v državi in ceno odvetniških storitev ni ustrezna glede na predpisano tarifo za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela, ki jo vsebuje prej navedeni pravilnik. Ker je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala tožnica, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo v plačilo tudi nagrado in stroške izvedenca, ki so nastali z ustnim podajanjem izvedenskega dela, čeprav je zaslišanje izvedenca zahteval toženec. Gre za odraz toženčeve pravice do izjave v postopku, zato ni upravičen pritožbeni očitek, da naj bi te stroške krivdno povzročil toženec.

Plačilo izvedenca je odvisno od obsega in zahtevnosti opravljenega izvedenskega dela, ta dva kriterija pa sta bila pri odmeri nagrade izvedencu ustrezno upoštevana. Toženčevo nezadovoljstvo z rezultati dokazovanja na višino tega plačila torej ne more vplivati. Odveč je tudi toženčev pritožbeni pomislek o domnevni pristranskosti izvedenca. Po 247. členu ZPP je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik, vendar toženec izločitve izvedenca ni zahteval. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani, prav tako ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ta sklep sodišča prve stopnje potrdilo.