Jedro

Presoja, ali so podani pogoji za odreditev pripora.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Krškem je bil zoper osumljenega G.M. odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z vštetjem pridržanja od dne 25.1.2007 od 10.25 ure naprej. G.M. je bil utemeljeno osumljen kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zavrnilo.

Zagovornica osumljenega G.M. je dne 2.2.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora. V zahtevi je predlagala, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi. Po mnenju zagovornice je napačna ocena, da je podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj. V zahtevi ponavlja zagovor osumljenega G.M. ter kot nesprejemljivo ocenjuje sklepanje sodišča, da naj bi vsi osumljeni vedeli, da gre za ukradeno vozilo in bi se izpostavljali riziku policijskega postopka obmejni kontroli. Poleg tega zagovornica meni, da glede na težo očitanih dejanj in okoliščine konkretnega primera pripor za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti na sodišču ni sorazmeren in upravičen ukrep. Osumljenega G.M. na Slovenijo ne veže nič drugega, kot ta kazenski postopek. Osumljeni G.M. je državljan Italije, kjer ima družino in službo, zato bi bil za očitana kazniva dejanja kazensko obravnavan tudi v Italiji, kolikor bi zapustil ozemlje Slovenije.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo menila, da zahteva ni utemeljena. Po njenem mnenju zbrani dokazi kažejo na to, da je šlo za ukradeno vozilo ter na to kažejo tudi ponarejene listine. Podan je tudi priporni razlog begosumnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica osumljenega G.M. v zahtevi drugače kot sodišče ocenjuje utemeljen sum storitve kaznivih dejanj prikrivanja in ponarejanja listin, pri čemer uveljavlja osumljenčev zagovor. V tem delu torej zagovornica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ni mogoče uveljavljati.

Isto velja za ocenjevanje pripornega razloga begosumnosti. Iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da na tej podlagi sodišče ne bi smelo odrediti pripora, ker osumljenca ničesar ne veže na Slovenijo. Prav ta okoliščina je bila za sodišče odločilna, da je sploh odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti zoper vse osumljence, torej tudi zoper osumljenega G.M., da bi jim namreč preprečili pobeg in zapustitev ozemlja Republike Slovenije. Torej prav okoliščina, da osumljenca ničesar ne veže na našo državo in je bila Slovenija zanj le tranzitna država, saj so bili namenjeni na Hrvaško, je bilo za sodišče temeljno glede ocene begosumnosti. Tudi glede takšne ocene tedaj osumljenčeva zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Prav tako ni utemeljena zahteva glede sorazmernosti med kaznivimi dejanji, ki jih je osumljenec utemeljeno osumljen, ter odrejenim priporom. Sodišče je v pravnomočnem sklepu podalo tudi oceno, da je kljub zagroženim kaznim za navedena kazniva dejanja in sicer kaznima zapora do treh let, odreditev pripora neogibna za potek kazenskega postopka in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom ali celo odpraviti. Sodišče je pri odreditvi pripora imelo pravno podlago v 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP, saj je bil osumljeni G.M. utemeljeno osumljen kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, sodišče pa je ugotovilo tudi okoliščine, ki očitno kažejo na nevarnost, da bi osumljenec sicer pobegnil. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornica osumljenega G.M., poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.