Jedro

S pritožbenimi navedbami toženka napada dokazno oceno prvega sodišča, katere v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Napačna uporaba 8. člena ZPP ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 529/2010 z dne 7. 1. 2010 za znesek v višini 482,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2007 dalje ter za izvršilne stroške v višini 92,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2010 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka, ki jih je odmerilo na 83,19 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških pritožbo vlaga toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče sodbo ter sklep o izvršbi razveljavi tudi za preostali znesek in tožbeni zahtevek zavrne, posledično s spremenjeno stroškovno odločitvijo. Sodišče je napačno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter s tem v zvezi napačno uporabilo materialno pravo. Izpovedba tožnika ni bila konsistentna niti prepričljiva. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je priča G. njegov dober prijatelj, kar je omenjena priča zanikala. Račun je bil izstavljen več kot dve leti po opravljenih storitvah, priča R. pa je izpovedala, da so račune izstavljali sproti. Povedala je tudi, da se včasih niso izstavljali niti računi niti specifikacije, o tem je odločal tožnik. Šele, če stranka na podlagi specifikacije ni poravnala obveznosti, je priča R. sestavila račun. Na zaslišanju tožnik ni želel odgovoriti na vprašanje, ali je davčni zavezanec, ter dodal, da se zadevo lahko prijavi na davčno upravo. Vsi ti dokazi postavljajo tožnikove trditve na laž. Sodišče je vse to spregledalo in podalo zaključek, da je mogoče toženka res plačala tudi preostali del dolga, vendar pa tega ni zadosti izkazala. Toženka meni, da samo dejstvo izstavitve računa nikakor ne more biti zadosten dokaz za trditev, da storitev ni plačana. Še posebej ob dejstvu, da je tožnik račune oziroma natančneje specifikacije stroškov izstavljal sproti, najkasneje v 14 dneh do enega meseca. Glede na to in dejstvo, da je tožnik toženki izstavil specifikacijo stroškov šele več kot eno leto od oprave zadnje storitve za toženko, je s takšnim ravnanjem kršil načelo skrbnosti, na katerega bi moral biti še toliko bolj pozoren glede na dejavnost, ki jo opravlja. Neresnično je tudi, da je čas opravljene storitve bil enak dnevu izstavitve računa. Toženka je ves čas enako, vztrajno in prepričljivo zatrjevala, da je svoje obveznosti do tožnika v celoti poravnala. Gre za laično stranko, zato ni videla bistvenih razlik v svojih izpovedbah, pa tudi ne razlik v postopkih, v katerih jo je zastopal tožnik. Ne more se zato strinjati z utemeljitvijo, da za plačilo zneska 70.000,00 SIT ni predložila zadosti dokazov. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačno uporabilo materialno pravo.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnik za toženko opravil odvetniške storitve na podlagi mandatne pogodbe, ki jih je zaračunal z računom z dne 10. 5. 2007, in da mu je toženka za te storitve v gotovini plačala 30.000,00 SIT (125,18 EUR), preostalega plačila vtoževane terjatve pa ni izkazala.

6. V sporu majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na zgoraj povzete dejanske ugotovitve prvega sodišča, saj sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbenimi navedbami tožena stranka napada dokazno oceno prvega sodišča, katere pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti glede na prej povedano ni dovoljeno izpodbijati. Zgolj napačna uporaba 8. člena ZPP namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica v zadnjem odstavku sicer pavšalno navaja, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar konkretneje te kršitve ne opiše. Po oceni pritožbenega sodišča sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, temveč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so tudi jasni in koherentni, zato očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, glede na ugotovljeno, odločilo, da je dolžna toženka svoje obveznosti iz mandatne pogodbe izpolniti.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).