Jedro

Tožnika sta kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca v položaju enotnih sospornikov v smislu 196. člena ZPP (ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1). Pri presoji pravočasnosti tožbe z dopolnitvijo, ki jo je vložila druga tožnica, je zato treba upoštevati določbo 197. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1877/2011-15 z dne 23. 10. 2013 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v skupno obravnavo in odločanje združilo postopka v zadevah I U 1877/2011 in I U 1950/2011 ter odločilo, da se zadeva vodi pod opr. št. I U 1877/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozni zavrglo tožbi druge tožnice (II. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo prvega tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-126/2007/82 z dne 23. 9. 2011 (III. točka izreka sodbe in sklepa) in zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi k II. točki izreka sodbe in sklepa, ki jo tožnika izpodbijata z obravnavano pritožbo, sodišče prve stopnje navaja, da je druga tožnica odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, prejela 19. 9. 2011, tožbo pa je vložila 28. 10. 2011. Ker se je rok za vložitev tožbe iztekel 19. 10. 2011, je bila tožba, ki jo je druga tožnica vložila 28. 10. 2011, vložena prepozno. Enako pa velja za tožbo, ki jo je druga tožnica skupaj s prvim tožnikom vložila 10. 11. 2011. 3. Tožnika pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da iz izpodbijane II. točke izreka sodbe in sklepa ni razvidno, na kateri tožbi druge tožnice se nanaša. Navajata še, da je kot predlagateljica v postopku denacionalizacije upravičena sodelovati v tem postopku, v katerem ima položaj stranke.

4. Stranka z interesom ni vložila odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnika s tožbo v upravnem sporu izpodbijata odločbo o denacionalizaciji, št. 4904-126/2007/82 z dne 23. 9. 2011, s katero je bila njunemu skupnemu pravnemu predniku za tam navedene nepremičnine priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD).

7. Druga tožnica je zoper navedeno odločbo sama vložila tožbo dne 28. 10. 2011 in nato še skupaj s prvim tožnikom dne 10. 11. 2011. Ker gre vsakomur zoper izpodbijano odločbo le eno pravno sredstvo (tj. v obravnavani zadevi tožba v upravnem sporu), je treba šteti, da je druga tožnica tožbo vložila dne 28. 10. 2011 in nato njeno dopolnitev dne 10. 11. 2011. 8. Tožnika pravilno opozarjata na njun položaj iz denacionalizacijskega postopka. Kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca sta namreč tožnika v položaju enotnih sospornikov v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1. Po naravi pravnega razmerja (odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca, prvi odstavek 67. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen) je obravnavano sporno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za obe stranki (prim. I Up 103/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 799/2001 z dne 17. 9. 2003).

9. Pri presoji pravočasnosti tožbe z dopolnitvijo, ki jo je vložila druga tožnica, je zato treba upoštevati določbo 197. člena ZPP (prim. I Up 799/2001 z dne 17. 9. 2003). Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, dokler še teče rok za katerega koli izmed njih. Ker je bila v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke z dne 23. 9. 2011 prvemu tožniku vročena 13. 10. 2011, drugi tožnici pa 29. 9. 2011 (in ne 19. 9. 2011, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje), se je rok za vložitev tožbe za oba tožnika, ki sta v položaju enotnih sospornikov, iztekel trideseti dan, šteto od kasnejše vročitve, tj. dne 13. 10. 2011. Navedeno pomeni, da se je rok za vložitev tožbe za oba tožnika upoštevaje, da je 12. 11. 2011 sobota, iztekel v ponedeljek 14. 11. 2011. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da kot prepozno zavrže tožbo druge tožnice, vloženo dne 28. 10. 2011, z dopolnitvijo z dne 10. 11. 2011, je bila prekršena določba 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano II. točko izreka sodbe in sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ostale procesne predpostavke in če bo ugotovilo, da so te izpolnjene, odločiti o tožbi druge tožnice po vsebini.