Jedro

Notarski zapis, v katerem je določena terjatev, je, če izpolnjuje pogoje iz 4. člena ZN oziroma 20.a in 21. člena ZIZ, izvršilni naslov, ki ima (glede obstoja terjatve) enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava in posledično predstavlja negativno procesno predpostavko. Ker je sodišče ugotovilo, vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo, da tožnik z (neposredno izvršljivim) notarskim zapisom oziroma ustreznim izvršilnim naslovom glede vtoževanih neporavnanih zneskov najemnin razpolaga, je sklep o izvršbi v neumaknjenem delu upravičeno razveljavilo, tožbo pa zavrglo (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8. 12. 2017: - zaradi delnega umika tožbe glede plačila zneska 450,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 dalje do plačila, zneska 451,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila in zneska 418,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 dalje do plačila, postopek v tem delu ustavilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 56719/2016 z dne 31. 5. 2016, v tem delu v I. odstavku izreka razveljavilo (I. točka izreka), - v preostalem prej omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo, tožbo pa (v neumaknjenem delu) zavrglo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka v 15-ih dneh v proračun Republike Slovenije plačati stroške v višini 813,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo in svojo odločitev obrazložilo. Sklicuje se na 17. člen ZIZ (in pojasnjuje, kateri so izvršilni naslovi) ter na vsebino 23. in prvega odstavka 21. člena ZIZ. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšen notarski zapis je sklenil s prvo tožencem oziroma kakšna je bila njegova vsebina. Iz notarskega zapisa najemne pogodbe naj bi izhajalo, da je bil najemnik dolžan do 6. 4. 2015 plačevati mesečno najemnino v višini 451,04 EUR, nato pa bi se ta lahko v skladu z ustreznim sklepom o stanovanjski najemnini zvišala. Poleg tega v notarskem zapisku ni določena jasna višina obratovalnih stroškov, ki jih je najemnik v skladu s 6. členom najemne pogodbe in splošnimi pogoji dolžan plačevati. Dejstvo je, da neplačani obratovalni stroški predstavljajo njegovo denarno terjatev do tožene stranke. Prav tako naj bi bilo potrebno upoštevati, da mu lahko tožena stranka dolguje tudi zgolj znižani znesek najemnine ali delno najemnino in ne celotni znesek, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Z ozirom na vse to je vložil predlog za izvršbo za izterjavo denarne terjatve zoper toženo stranko na podlagi verodostojnih listin. Iz verodostojnih listin, ki jih je navedel v predlogu za izvršbo, izhaja, da le štirje od petnajstih zneskov ustrezajo višini najemnine, kot je določena v notarskem zapisu najemne pogodbe. Vsi preostali zneski so nižji od zneska najemnine, opredeljenem v 7. členu najemne pogodbe. Glede na navedeno ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča iz 11. točke izpodbijane odločbe. Izpostavlja, da bi lahko kateri od zneskov predstavljal znesek za plačilo obratovalnih stroškov, ki bi ga moral najemodajalec v skladu z določbami Stanovanjskega zakona plačati na podlagi subsidiarne odgovornosti za plačilo obratovalnih stroškov in katerega bi nato lahko na podlagi regresne pravice uveljavljal v plačilo od najemnika. Zato meni, da je ravnal pravilno, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin in ne na podlagi izvršilnega naslova, saj iz notarskega zapisa po njegovem mnenju ni mogoče jasno identificirati višine denarne terjatve, ki jo je v predmetnem postopku vtoževal. 3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (glej predvsem 9. in 10. točko obrazložitve) pravilno pojasnilo, da je tudi notarski zapis, v katerem je določena terjatev, (če izpolnjuje pogoje iz 4. člena ZN1 oziroma 20.a in 21. člena ZIZ2) lahko izvršilni naslov, ki ima (glede obstoja terjatve) enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava in posledično predstavlja negativno procesno predpostavko.3 Ker je ugotovilo, vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo (glej predvsem 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da tožnik z (neposredno izvršljivim) notarskim zapisom oziroma ustreznim izvršilnim naslovom glede vtoževanih neporavnanih zneskov najemnin razpolaga, je sklep o izvršbi v neumaknjenem delu upravičeno razveljavilo, tožbo pa zavrglo (274. člen ZPP4).

6. Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 27. 10. 2016 izrecno navedel, da predstavlja vtoževani znesek (zgolj) vsoto neplačanih zneskov najemnine v obdobju od februarja 2015 do aprila 2016 (tudi ob specifikaciji posameznih računov je omenjal le najemnino).5 Iz tega razloga je njegovo pritožbeno omenjanje obratovalnih stroškov oziroma dolžnosti njihovega plačila ne le presplošno6 in v nasprotju z njegovimi navedbami, podanimi v postopku na prvi stopnji, ampak tudi sicer novo in že zato nedopustno (prvi odstavek 337. členu ZPP). Pritožbeno navajanje, da lahko tožena stranka dolguje tudi „zgolj“ znižani znesek najemnine, je podobno nekonkretizirano in (hkrati) neupoštevno novo7 (prvi odstavek 337. člena ZPP).8 Čeprav je sodišče prve stopnje tožnika na naroku dne 8. 12. 2017 pozvalo, da glede na obstoj neposredno izvršljivega notarskega zapisa obrazloži svoj pravni interes za tožbo, slednji tega, kar (sedaj prvič) navaja v pritožbi, ni omenjal. Navedel je zgolj, da je tožencema izstavil mesečne račune za plačilo najemnine in da zato v tem postopku svojo terjatev uveljavlja (toži) na podlagi verodostojnih listin.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej tudi VSL sklep III C 1002/2016 z dne 11. 5. 2016. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Pri čemer (za razliko od pritožbenih navedb) ni navajal, da iz najemne pogodbe (sklenjene v obliki notarskega zapisa) višine denarne terjatve, ki jo (na njeni podlagi) vtožuje, ne bi bilo moč jasno identificirati. 6 Teh stroškov ne opredeli ne po vsebini, ne po višini. 7 V ta okvir pa sodi tudi pritožnikovo pojasnjevanje, da naj bi bilo iz verodostojnih listin, ki jih je navedel v predlogu za izvršbo, razvidno, da le štirje od petnajstih zneskov ustrezajo višini najemnine, kot je določena v notarskem zapisu najemne pogodbe, medtem ko naj bi bili vsi preostali zneski nižji od zneska najemnine, opredeljene v 7. členu najemne pogodbe. 8 Posledično (saj temeljijo na nedopustnem navajanju) ni moč slediti niti pritožbenemu izpodbijanju zaključkov sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.